25. april 1986. Četrti reaktor jedrske elektrarne v Černobilu, ki je začel obratovati decembra 1983, so nameravali ustaviti zaradi rednega vzdrževanja. Ob tem so želeli preizkusiti, ali oprema elektrarne daje dovolj električne energije za pogon zasilnega hlajenja reaktorja in nujnih sistemov v časovnem intervalu med izpadom glavnega električnega napajanja in zagonom zasilnih dizelskih agregatov.
Ta odločitev je bila usodna – splet okoliščin, slabe zasnove elektrarne, neznanja in nenatančne izmenjave informacij so pripeljali do najhujše jedrske nesreče, ki se je zgodila 26. aprila ob 1.23. Njene posledice je tam čutiti tudi 30 let pozneje.
Reaktorji tipa RBMK in človeški dejavnik
Černobilsko elektrarno so sestavljale štiri enote z reaktorji tipa RBMK (angleška kratica za tak tip reaktorja je LWGR). Kot pojasnjujejo na spletni strani Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo Milana Čopiča (ICJT), v takem reaktorju gorivne elemente hladi voda, snov, ki omogoča verižno reakcijo, pa je grafit. Voda v reaktorju vre, para se od kapljevine loči v posebni posodi in nato poganja parno turbino. Takšni reaktorji so nestabilni pri nizki moči.
Reaktor RBMK
Take reaktorje so gradili izključno v nekdanji Sovjetski zvezi, in sicer v današnjem Sankt Peterburgu (jedrska elektrarna Leningrad), Kursku, Smolensku, Ignalini (Litva) in Černobilu (Ukrajina). Njihova pomanjkljivost je bila možnost, da se je v nekaterih obratovalnih stanjih lahko moč reaktorja nenadzorovano zelo povečala. Reaktorji RBMK tudi nimajo zadrževalnega hrama – posebne tesne zgradbe, ki bi v primeru nesreče preprečila sproščanje radioaktivnih snovi v okolje. Trenutno obratuje 11 takšnih reaktorjev, a kot navajajo na ICJT, imajo zdaj spremenjeno gorivo, tako da je njihova glavna pomanjkljivost odpravljena in se podobna nesreča ne more ponoviti.
A nesreča se ni zgodila le zaradi slabe zasnove elektrarne, ampak tudi zaradi napačnih odločitev ljudi. Operaterji so ''zavestno kršili predpisane obratovalne postopke in izklopili varovalni sistem, ki bi sicer samodejno ugasnil reaktor,'' so zapisali na ICJT.
V knjigi Černobil: nesreča, posledice in nauki (Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije, 1996) navajajo, da so takšen poskus prvotno nameravali izvesti v elektrarni v Kursku, a direktor te elektrarne je ''kot izkušen jedrski inženir poskus zaradi prevelikega tveganja zavrnil, ni pa vedel, da ga nameravajo izvesti drugje''.
Načrt varnostnega poskusa je izdelalo zunanje elektroinženirsko podjetje, kjer so predvideli, da bi bil poskus povezan samo z nejedrskim, električnim delom elektrarne. Prvotno so ga želeli izvesti pri ugasnjenem reaktorju, samo z zakasnelo toploto iz razpada cepitvenih produktov, a da bi si zagotovili možnost vnovičnega poskusa, če prvič ne bi uspelo, so se operaterji odločili, da bodo poskus izvedli med obratovanjem elektrarne na majhni moči.
Ključne minute do katastrofe
Sprva so hoteli poskus opraviti v petek, 25. aprila popoldne, ko so hoteli zaradi vzdrževalnih del reaktor ustaviti. Opoldne je elektrarna delovala s polovično močjo. Zaradi pomanjkanja elektrike, ker je druga elektrarna nepričakovano zamujala s ponovno vključitvijo v omrežje, so v Kijevu zahtevali nadaljnje obratovanje. Tako je bil poskus premaknjen na 26. april ob enih ponoči.
Nevarni obratovalni režim - zaradi zamude pri začetku poizkusa so upravljavci prehitro znižali energetsko proizvodnjo - se je le še poslabšal ob zmanjšanju moči reaktorja zaradi vpliva tako imenovane zastrupitve sredice s ksenonom, ki je v običajnih razmerah porabljen ob delovanju reaktorja. ''Operaterji so pri poskusu dviga moči reaktorja nad predpisanih 20 odstotkov nazivne moči iz sredice izvlekli skoraj vse regulacijske palice, vendar jim je uspelo povečati moč le na okoli 200 megavatov, kar je le približno šest odstotkov nazivne vrednosti. Reaktor je zato obratoval v izredno nevarnih okoliščinah,'' so opozorili v knjigi Černobil: nesreča, posledice in nauki.
Operaterji so zavestno kršili predpisane obratovalne postopke, prav tako pa so ob 1:19 tudi izklopili varovalni sistem, ki bi samodejno ugasnil reaktor, ker so se bali, da bi avtomatska ugasnitev prekinila preizkus.
Ob 1:23 so operaterji prekinili dotok pare v turbogenerator. Inštrumenti so pokazali postopno povečanje števila prostih nevtronov v reaktorju, kar bi lahko vodilo k nenadzorovanemu dvigu moči. Ob 1:23:04 so namreč začeli preizkus. Nestabilno stanje reaktorja ni bilo na noben način prikazano na nadzornih ploščah, verjetno pa se tudi nihče od reaktorske ekipe ni zavedal nevarnosti.
Ob 1:23:40 so upravljavci pritisnili na gumb za hitro ustavitev reaktorja AZ-5 (preprečitev nesreče). Tako so poskusili v sredico vstaviti regulacijske palice, ki bi absorbirale vse nevtrone in ugasnile reaktor. Vendar pa je zaradi konstrukcijskih pomanjkljivosti (počasnega vstavljanja palic - vstavljanje je trajalo od 18 do 20 sekund), posebno še zaradi grafitnega dodatka na koncih regulacijskih palic, njihovo vstavljanje le še pospešilo eksplozijo.
Zaradi različnih navedb še danes ni povsem jasno, ali so gumb pritisnili zaradi zaključenega poskusa ali popolnoma rutinsko. Moč reaktorja se je v nekaj sekundah stokrat povečala, gorivne palice so se začele taliti, pritisk pare je naglo narasel, silovita parna eksplozija je razgnala gorivo in odnesla zaščitni pokrov reaktorja. Sledila je še parna eksplozija preostale vode, ki je vrgla v zrak ostanke goriva. Zaradi prisotnosti zraka se je vnel grafit. Požar, ki je trajal še devet dni, je najbolj prispeval k širjenju radioaktivnih snovi, so zapisali na ICJT.
Prav tako ni znan točen trenutek prve eksplozije. Nekateri navajajo, da se je to zgodilo ob 1:23:44, spet drugi ob 1:23:47, tretji ob 1:23:39, ko so zabeležili šibek seizmični dogodek z magnitudo 2,5. Nekateri trdijo, da je reaktor eksplodiral pred zaustavitvijo, spet drugi takoj po njej. Razlika je pomembna, saj bi v primeru kritičnosti reaktorja po ukazu za zaustavitev lahko krivdo pripisali zasnovi nadzornih palic, v nasprotnem primeru pa operaterjem. Zanimivo je tudi, da je bil gumb za popolno zaustavitev pritisnjen večkrat. Oseba, ki ga je sprožila, je zaradi radiacijske zastrupitve umrla dva tedna pozneje.
Gašenje požara
Ob 1:26:03 so se sprožili alarmi, ob 1:28 je prispela prva gasilska brigada. Kljub temu, da del operaterjev ni verjel prvih informacijam o nesreči, so varno ustavili preostale tri reaktorje v elektrarni. Najbolj pomembno je bilo, da so čim prej omejili požar v reaktorju in ugotovili, ali se lahko v uničenem reaktorju še lahko proži verižna reakcija jedrske cepitve - k sreči je bilo to malo verjetno in to so pokazali tudi prihodnji dogodki.
Voznik enega od gasilskih vozil Grigorii Khmel je po nesreči dejal, da niso vedeli veliko o radiaciji, niti tisti gasilci, ki so bili tam zaposleni. ''Nismo vedeli veliko o radiaciji. Tudi tisti, ki so delali tam, niso imeli pojma. V tovornjaku ni bilo več vode. Misha je napolnil cisterno in vodo smo usmerili proti vrhu. Potem so tisti fantje, ki so umrli, šli na streho - Vashchik, Kolya in drugi in Pravik (načelnik gasilcev op.a.). Šli so po lestvi in nikoli več jih nisem videl.''
Gasilec Anatoli Zakharov pa je dejal, da so se še kako zavedali, in da so se celo šalili, češ da bodo lahko srečni, če bodo zjutraj še živi, vedeli so, da so nekakšni samomorilci, a da jih je gnala moralna dolžnost. Do 6:35 je bilo vpoklicanih 37 gasilskih brigad, skupno se je z ognjem borilo 186 gasilcev. Glavni požar v sredici je bil do tega trenutka pogašen, tlelo pa je še več dni. V času najhujšega požara je 286 ljudi gradilo peti in šesti reaktor elektrarne. V letih po katastrofi so ju še gradili, končna odločitev, da ju ne zgradijo do konca, je bila sprejeta šele maja 1989.
Strmoglavljenje helikopterja med odmetavanjem materiala:
Imeli so vsaj nekaj sreče ''Prve ure so za učinkovito ukrepanje in zaščito prebivalstva izjemno pomembne. V černobilski nesreči so sovjetske oblasti ukrepale prepočasi in so imele kar nekaj sreče, da niso bile posledice za prebivalstvo še hujše,'' je poudaril dr. Rafael Martinčič, ki je bil takrat vodja odseka za jedrsko fiziko na Inštitutu Jožef Stefan (IJS) in član takratnega republiškega štaba civilne zaščite, zdaj pa deluje kot strokovnjak in konsultant pri Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA). A v prvih urah so odgovorni v Černobilu dvomili v resnost položaja in tudi zagotavljali, da je vse v redu. Nato so celo sprejeli prepoved razširjanja informacij o nesreči. Prvi zračni posnetki nesreče: Začetni ukrepi so bili namenjeni predvsem elektrarni. Zaradi poznih ur je bilo v času nesreče v elektrarni le okoli 200 delavcev in nekaj vzdrževanih ekip (celotno osebje je štelo okoli 4000 delavcev). Ljudje v okolici so spali in so tako prejeli veliko nižje doze sevanja, kot če bi bili na prostem. Prav tako pa so imeli srečo z vetrom, je pojasnil Martinčič. ''V času eksplozije je veter pihal približno severozahodno in je glavnino radioaktivnih snovi prvega vala odložil na gozd in ne na mesto Pripjat. Ta gozd se je posušil in bil nato znan kot rdeči gozd.. Če bi veter pihal le nekoliko bolj severno, bi te radioaktivne snovi padle na samo mesto. Prebivalci bi bili veliko bolj ogroženi.'' Po nesreči so se številni prebivalci Pripjata (mesto je bilo zgrajeno ravno za potrebe nuklearke, saj so tam živeli delavci) zbrali na železniškem mostu, ki je stal le nekoliko izven mest, da bi lahko opazovali dogajanje v elektrarni. Opisovali so čudovite plamene v vseh barvah mavrice (šlo je za goreči grafit), da so plameni segali visoko v zrak. Nihče se ni zavedal, da veter proti njim nosi smrtonosne doze radiacije. Most je zato postal znan pod imenom ''most smrti''. 27. aprila se je veter obrnil. Opoldne je bila zaradi naraščanja radioaktivnosti v mestu Pripjat sprejeta odločitev o evakuaciji 47.000 prebivalcev tega mesta. Začela se je ob 14. uri - 36 ur po nesreči. Mesto so evakuirali v treh urah, manjše število prebivalcev - okoli 20 - se je oblastem skrilo in se je tako izognilo odhodu, sicer pa je postopek tekel gladko.
Naslednji dan so so na reaktor začeli odmetavati material s helikopterjev. Med 27. aprilom in 1. majem so opravili 1800 letov in na reaktor odvrgli 5000 ton peska, svinca, gline in bora. Bor, ki absorbira nevtrone, ni prišel do sredice.
Prebivalci so se spominjali, da so vsi hiteli, vendar ni bilo preplaha. Pozvali so jih, naj s seboj vzamejo le nekaj nujnih potrebščin, dokumente in nekaj hrane, ki bi zadostovala za dva oziroma tri dni. Dejali so jim, da se bodo po nekaj dneh lahko vrnili. Dozimetre so zasegli. Iz mesta se je vila kolona 1200 avtobusov. Potem ko so dojeli, da je mesto izgubljeno za vedno, so se nekateri skušali vrniti, da bi pobrali še nekaj svoje lastnine, a je večinoma ustavila vojska. Za prebivalce so zgradili mesto Slavutič, 50 kilometrov vzhodno od elektrarne.
Med 2. in 3. majem so evakuirali območje v krogu desetih kilometrov okoli elektrarne, do 6. maja so izselili še 90.000 prebivalcev z območja 30 kilometrov. V naslednjem letu je območje zapustilo še 25.000 ljudi.
Po Ukrajini so 1. maja na državni praznik proslave potekale, kot da se ni zgodilo nič. Kijevski radio je prebivalce o tem, da naj ne jedo zelenjave s svojih vrtov in naj se zadržujejo v notranjosti, obvestil šele 11 dni po nesreči. Med prebivalci in likvidatorji se je razširilo prepričanje, da sta vodka in rdeče vino dobro zdravilo proti radiaciji. Sredi maja je to ruski zdravstveni minister zanikal.
30-kilometrsko izključitveno območje je še vedno v veljavi, ljudem vrnitve ne priporočajo, a jim je tudi ne preprečujejo. Kot je povedal Tomislav Tkalec iz društva Focus, je to območje duhov, saj je ponekod še vse tako, kot so prebivalci pustili davnega leta 1986 (številne stvari so bile seveda pokradene). Območje zdaj znova prevzema narava.
Smrtne žrtve zaradi akutne radiacijske bolezni
Med obratovanjem 1000-megavatne elektrarne je v reaktorju tipa RBMK nekaj manj kot 200 ton goriva. ''Aktivnost izpusta je bila približno dva milijona terabecquerelov (TBq), pri čemer niso upoštevani sproščeni žlahtni plini. Po grobi oceni je bila aktivnost sproščenih radioaktivnih snovi tisočkrat večja kakor med nesrečo v britanskem reaktorju Windscale (1957) in milijonkrat večja kot aktivnost izpusta med nesrečo v ameriški jedrski elektrarni na Otoku treh milj (1979). Po drugi strani pa je bila aktivnost izpusta približno dvajsetkrat manjša od radioaktivnega onesnaženja atmosfere med preizkušanjem jedrskega orožja pred podpisom sporazuma o delni prepovedi jedrskih poskusov (1963),'' navajajo v knjigi Černobil: nesreča, posledice in nauki. V radioaktivnem oblaku je bilo identificiranih 23 glavnih radioaktivnih elementov.
V treh mesecih po nesreči je zaradi akutne radiacijske bolezni umrlo 31 operaterjev, gasilcev in reševalcev. Od tega sta dve osebi umrli ob eksploziji zaradi poškodb in opeklin (trupla operaterja Valerija Kodemčuka niso nikoli našli, saj je pokopan pod ruševinami), 29 mrtvih pa je bilo med 237 primeri hude izpostavljenosti sevanju. Večina je umrla nekaj tednov po nesreči v moskovski bolnišnici.
Akutna radiacijska bolezen je bila ugotovljena v 137 primerih, a se je večina pozdravila. Naknadno so oblasti k tem številkam pripisale še dodatne žrtve, ki so med drugim umrli v helikopterski nesreči (štiri osebe), tako danes velja, da je bilo smrtnih žrtev neposredno zaradi nesreče 47 (nekateri navajajo tudi številko 41).
A smrtnih žrtev zaradi posledic nesreče je (bilo) še mnogo več - verjetno na tisoče, saj je ogromno otrok in odraslih zbolelo zaradi raka na ščitnici in za levkemijo.
Likvidatorji in zdravstvene posledice
''Nekdo je moral to narediti,'' je dejal Aleksander Fedotov, eden od likvidatorjev. Bilo jih je okoli 800.000, med njimi veliko vojaškega osebja. Sodelovali so pri nujnih ukrepih med nesrečo in v poznejših postopkih čiščenja, ki so trajali več let. Kot je dejal Tomislav Tkalec iz društva Focus, so najprej območje želeli čistiti z roboti, a so ti zaradi onesnaženosti hitro prenehali delovati.
Likvidatorje so sicer res oblačili v svinčene obleke in jih na, recimo, streho reaktorja, ki jo je bilo treba očistiti, poslali le za minuto, vendar so nekateri od njih verjetno prejeli doze do 250 mSV ali celo večje. Velike doze so prejeli tudi rudarji, ki so pod reaktorjem kopali rov, da so zaščitili spodnji del reaktorja, da onesnažena voda ne bi pronicala v podtalnico. Delavci so območje skušali očistiti tako, da so odstranjevali zgornje plasti zemlje, morali pa so poloviti tudi vse domače živali, ki so jih prebivalci hočeš nočeš morali pustiti za seboj.
''Trideset let po nesreči v Černobilu je pri ljudeh, ki živijo na onesnaženih območjih, smrtnost višja, znižala se je rodnost, povišala se je pojavnost rakavih obolenj, med prebivalci pa so pogostejše tudi duševne motnje,'' so jasni pri Greenpeaceu. Na onesnaženih območjih živi več kot pet milijonov ljudi - 2,3 milijona Ukrajincev, 1,1 milijona Belorusov in 1,6 milijona Rusov. Kot navajajo, so na območjih, prizadetih z nesrečo v Černobilu, ugotovili naslednje vplive radioaktivnega sevanja na zdravje:
- znaten porast raka ščitnice tako pri otrocih kot pri čistilnih delavcih (likvidatorji) (iz poročil je razvidno, da v prvih štirih do petih dneh po nesreči niso delili jodovih tablet),
- levkemijo pri čistilnih delavcih,
- stopnja raka na dojkah je bila pri čistilnih delavkah 1,6-krat višja od povprečja. Na najbolj onesnaženih področjih v Belorusiji in Ukrajini je bila zabeležena celo dvakrat višja stopnja raka na dojkah,
- upad kognitivnih funkcij pri čistilnih delavcih,
- povečanje primerov sive mrene med čistilnimi delavci,
- povečanje umrljivosti med čistilnimi delavci in ljudmi, ki živijo na onesnaženih območjih,
- povečanja stopnja invalidnosti pri čistilnih delavcih in prebivalstvom na onesnaženih območjih. Seveda pa je k temu treba prišteti tudi duševne motnje, ki so posledica stresa ob razseljevanju, stigmatizaciji in zaskrbljenosti zaradi izpostavljenosti sevanju.
Pri Greenpeaceu opozarjajo, da ni bilo opravljeno celovito zbiranje podatkov v zvezi z izpostavljenostjo sevanju in s tem povezanimi zdravstvenimi posledicami. Poudarili so, da ocena stopnje izpostavljenosti med drugimi ni bila opravljena za 44.000 čistilnih delavcev, ki so prejeli akutne doze obsevanja in potem še naprej živeli na onesnaženih območjih.
Danes je zaradi zmanjšanja sredstev ter posledičnega prenehanja zbiranja in objavljanja podatkov celovita ocena posledic černobilske nesreče 'skoraj nemogoča', navajajo in dodajajo, da je v ''raziskavi iz leta 2006 beloruski znanstvenik Malko na podlagi izračunov o izpostavljenosti sevanju predvidel 90.000 več smrti zaradi rakavih obolenj v državah, kjer je bilo onesnaženje zaradi černobilske nesreče. V novejši raziskavi je oceno smrti povečal na 115.000. To je v nasprotju z napovedmi Svetovne zdravstvene organizacije, ki je napovedala le 9.000 dodatnih smrti zaradi Černobila''.
V organizaciji so še dejali, da študije kažejo tudi na povečano pojavnost genetskih okvar in mutacij pri rastlinah, žuželkah in drugih živalih na območju. Številni tuji mediji sicer poročajo, da je zdaj zapuščeno območje kot nekakšen rezervat za živali, saj so se močno namnožile, kaže pa tudi, da ima narava veliko zmožnost samozdravljenja, zagotovo pa so živali radioaktivne. To dokazujejo poročila s Švedske, kjer po 30 letih še vedno ugotavljajo radioaktivnost pri jelenih in losih (je pa radiacija majhna).
Območje okoli Černobila še zdaleč ni čisto, visoke stopnje radiacije so zaznali tako v lesu, ki ga prebivalci uporabljajo za ogrevanje, pepel pa nato še za gnojenje polj, onesnažena pa je tudi hrana.
Sarkofag
Tri tedne po katastrofi so začeli načrtovati betonsko zaščitno zgradbo - sarkofag. Gradili so ga 206 dni - od junija do novembra. Sarkofag naj bi bil dobra zaščita za do okoli 30 let, a je že kmalu kazal razpoke. Zdaj gradijo novo zaščitno zgradbo.
Za gradnjo sarkofaga so uporabili okoli 400.000 kubičnih metrov betona in 7300 ton železnih konstrukcij, da so tako zaprli okoli 740.000 kubičnih metrov izjemno kontaminiranih ruševin in zemlje. Visoke stopnje sevanja so pomenile izjemno nevarnost za ljudi, ki so gradili sarkofag.
Aprila 2012 se je začela gradnja nove, 109 metrov visoke in 162 metrov dolge jeklene kupole. Postavili jo bodo čez ruševine reaktorja in čez obstoječi sarkofag. Zaprli naj bi jo leta 2017, a podvig je po navedbah Ode Becker, ki je članek o novi zgradbi zapisala za Greenpeace, najtežji del projekta. Nova zaščitna zgradba ne bo pasivna struktura, ampak bo opremljena z aktivnimi sistemi.
''Njen računalniško vodeni prezračevalni sistem je zasnovan tako, da bo v celotni življenjski dobi objekta, ki naj bi bila okoli 100 let, preprečeval korozijo. Poleg tega v notranjost konstrukcije nameščajo sistem žerjavov za demontažo večjih sestavnih delov starega betonskega sarkofaga. Preostale dele sarkofaga in poškodovanega reaktorja naj bi nato porušili v naslednjih desetletjih, zato tega dela operacije načrt za zaščitno gradnjo ne vsebuje.''
Nova zaščitna kupola je namenjena preprečevanju vdiranja vode v sarkofag in izpuščanju radioaktivnega prahu v ozračje za naslednjih sto let. Pri gradnji so, kot piše Beckerjeva, trenutno 12 let v zaostanku. ''Prvotno ocenjena vrednost stroškov (768 milijonov dolarjev - 675 milijonov evrov) se je že skoraj početverila. Izvedbeni načrt naj bi po trenutnih predvidevanjih stal 2,15 milijarde evrov, pri čemer najobsežnejšega dela projekta (postavitve Nove varne zaščitne zgradbe) še niso dokončali. Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) je zato ustanovila Sklad za zaščitno gradnjo v Černobilu in prevzela administrativno upravljanje Izvedbenega načrta.''
KOMENTARJI (113)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.