FOTO: Heroji, ki rešujejo svoj narod in cel svet

Japonski mediji poročajo o delavcih, ki so se nesebično podali na krizno območje, kjer stoji jedrska elektrarna Fukušima. Skušajo ohladiti reaktorje, ki grozijo državi. Neka ženska je medijem dejala, da se je njen oče, ki je v elektrarni zaposlen že 40 let, prostovoljno javil v reševalno skupino. Sicer bi se moral septembra letos upokojiti. "Prihodnost nuklearke je odvisna od tega, kako bomo rešili to krizo. Čutim, da je moja misija pomagati v tej akciji,“ je 59-letni oče v telefonskem pogovoru dejal hčeri, poročajo mediji.

Podoba ljudi, ki sta jih prizadela potres in uničujoči cunami, zdaj pa jim grozi tudi radioaktivno sevanje, je nenavadna za zahodni svet. Japonci so mirni, ni panike, prav tako ne kaosa in nasilja. Na hrano in pomoč čakajo v urejenih vrstah, kjer ni prerivanja in histerije. So dostojanstveni in solidarni med seboj, iskreno pa se zahvaljujejo celemu svetu, ki jim je priskočil na pomoč.

Preberite tudi: Japonski inženirji naj bi še danes vzpostavili električni vod do poškodovane jedrske elektrarne v Fukušimi, s čimer bi lahko zagnali vodne črpalke za hlajenje jedrskega goriva. Prednost zaenkrat dajejo prvemu reaktorju, kjer ugotavljajo, da električna napeljava ni utrpela hujše škode. Nato pa naj bi bili na vrsti še ostali reaktorji.

V spodnji galeriji si poglejte nekaj fotografij ljudi, ki sodelujejo v operaciji v Fukušimi:

Takšni so tudi delavci, katere je svet poimenoval 'Fukušima 50'. Državljani njihovo odločnost in pogum pozdravljajo, po družbenih omrežjih, kot je Twitter, pa se vrstijo zahvale za junaštvo in požrtvovalnost. Tuji mediji so polni zgodb o herojih 'Fukušima 50'.

'Žrtvujejo se za japonski narod'

Rick Hallard, ki že več kot 30 let dela za britansko jedrsko industrijo, pravi, da bodo ti delavci po opravljenem delu čutili gromozanski pritisk. Japonska vlada je namreč v sredo zvišala dovoljeno mejo sevanja, kateremu so delavci lahko izpostavljeni. Hallard je za britansko spletno stran BBC dejal, da gre za 12-krat večjo dozo radiacije, kot pa so ji lahko po zakonu izpostavljeni britanski delavci. Japonski delavci tako lahko delajo v pogojih, kjer je sevanje 250 milisivertov. Odmerek 1.000 milisivertov pa lahko povzroči radiacijsko bolezen. Resnejši znaki bolezni, kot so rakasta obolenja, se morda lahko začnejo pojavljati šele po nekaj letih.

Hallard je razložil tudi, da mora biti vodja operacije fizično oddaljen od samih reaktorjev, saj tako ni pod pritiskom in lahko v primeru izbruha resnejše krize trezno razmišlja. Tako se izogne napačnim odločitvam. Delavci morajo slediti njegovim navodilom in prav ti delavci so v očeh japonskega naroda heroji.

Zakonsko omejena letna doza za zaposlene v jedrski elektrarni je 20 milisivertov, toda v kriznih razmerah lahko mejo dvignejo na 100, če pa rešujejo življenja oz. če morajo zaščititi širšo populacijo, pa lahko oblasti dvignejo mejo na 250 milisivertov. Japonski delavci delujejo pod strogimi navodili, prav tako se na izpostavljenih krajih zadržujejo le kratek čas. Pri nalogah se nenehno izmenjujejo. Če bi bili v zelo kratkem času izpostavljeni dozi 3000 milisivertov, bi to za delavce pomenilo smrt.

"Žrtvujejo se za japonski narod. Izredno sem hvaležen tistim, ki tam nadaljujejo z delom,“ je dejal Fukuda Kensuke iz Tokia. Maeda Akihiro je dejala, da so se delavci postavili v prvo bojno linijo, sama pa jim je poslala besede podpore. Ljudje so hvaležni tudi pilotom vojaških helikopterjev, ki skušajo ohladiti reaktorje v Fukušimi.

Japonski premier Naoto Kan se je vsem, ki so ostali na kriznem območju, zahvalil. Dejal je, da so to ljudje, ki se trudijo po svojih najboljših močeh, čeprav so se izpostavili nevarnosti.

Najhuje je njihovim družinam, ki jih čakajo doma. Nekaj delavcev se je med reševalno operacijo že poškodovalo in umrlo. "Nisem želela, da gre,“ je za japonske medije dejala žena enega od delavcev. "Toda že od 18. leta dela v jedrski industriji, prepričan pa je, da je varna,“ je razložila, pri tem pa se ji je na obrazu risala stiska, s katero se sooča.

Tuji mediji poročajo, da so v skupini večinoma starejši ljudje, ki so si že ustvarili družine in ne načrtujejo več otrok. Ker naj bi bila doba za razvoj rakastih obolenj dolga, naj bi ti delavci najverjetneje umrli naravne smrti, še preden bi občutili zdravstvene posledice zaradi izpostavljenosti sevanju, dodajajo.

V primeru močnega povečanja radiacije v enem od reaktorjev, bi japonske oblasti nemudoma na varno umaknile vse delavce. To so že enkrat storile, ko pa so naprave pokazale, da se je radiacija znižala, so se delavci vrnili na območje.

Černobilski heroji so delovali v hujših pogojih

V luči japonske krize pa se še živo spominjamo ljudi, ki so po nesreči v Černobilu ostali na območju nuklearke. Zaposleni v elektrarni, vojaki, policisti, gasilci, prostovoljci, likvidatorji … Delovali so v hujših pogojih kot japonski delavci, prav tako niso imeli ustreznih zaščitnih oblek.

26. aprila leta 1986 je namreč v tamkajšnjem reaktorju odjeknila eksplozija. Izbruhnil je ogenj, s katerim so se reševalci borili kar 10 dni. Prav v tem obdobju je v okolje ušlo največ radioaktivnih snovi. "Od leta 1986 do 1987 je bilo v obvladovanje nesreče in odpravljanje posledic po njej vključenih približno 200.000 ljudi – vojaki, prostovoljci, osebje iz elektrarne, lokalni policisti in gasilci; vsi so sodelovali pri nujnih ukrepih in blažitvi posledic. Kasneje se je število registriranih "likvidatorjev“ povečalo na 600.000, vendar je bilo le malo delavcev izpostavljenih škodljivim ravnem sevanja. Prvi dan nesreče so najvišje doze prejeli delavci, ki so izvajali nujne ukrepe, in osebje na lokaciji, skupno okoli 1000 ljudi,“ so leta 2005 zapisali v poročilu Černobilskega foruma.

Čeprav naj bi zaradi posledic sevanja v ukrajinskem Černobilu umrlo na deset tisoč delavcev, ki so bili na kriznem območju, pa se s to številko nekateri ne strinjajo. "Glede na poročilo UNSCEAR (2000) so diagnozo akutnega radiacijskega sindroma najprej postavili pri 237 delavcih na reaktorju in pri delavcih, ki so izvajali nujne ukrepe, kasneje pa so jo s pomočjo podrobne klinične analize potrdili pri 134 ljudeh. V več primerih so akutni radiacijski sindrom še poslabšale kožne opekline zaradi intenzivnega sevanja beta in sepsa. Od teh delavcev jih je zaradi akutnega radiacijskega sindroma 28 umrlo leta 1986, še 19 pa jih je iz različnih vzrokov umrlo v času od 1987 do 2004. V naslednjih letih bi lahko kasnejše bolezni, ki so posledica sevanja, povzročile smrt nekaterih delavcev, ki so preživeli akutni radiacijski sindrom. Splošno prebivalstvo, ki ga je prizadel černobilski radioaktivni used, je prejelo dokaj nizke doze sevanja, tako da akutnega sindroma sevanja ter smrtnih primerov ni bilo,“ je še zapisano v poročilu.

Zdravniki pravijo, da so se ti delavci v letih po černobilski operaciji soočali z naslednjimi zdravstvenimi težavami: levkemija, tumorji in bolezni obtočil. Številni imajo tudi težave s srcem, saj so v dneh akcije v Černobilu prejemali agresivna zdravila. Do tega sklepa so zdravniki prišli šele leta po černobilski operaciji in ko so se pojavile prve težave s srcem. Sicer ima zdravstveni sistem vse te delavce zabeležene v posebnem registru. Že leta redno spremljajo njihovo zdravstveno stanje. Mnogi še vedno trpijo za vrsto psihičnih in fizičnih bolezni.

Sicer pa ljudje ne zaupajo poročilom in ugotovitvam zdravnikov. Ker so sovjetske oblasti dolgo skrivale izbruh katastrofe v Černobilu in nato še skrivale podatke o njeni dejanski razsežnosti, so ljudje postali skeptični do uradnih poročil. Prav tako naj bi sovjetske oblasti zdravnikom prepovedale na mrliške liste navajati sevanje kot vzrok smrti. Prav zato se številke smrtnih primerov med delavci, ki so bili v Černobilu, močno razlikujejo.

Osebje Černobila, policisti, vojaki in gasilci pri svojem delu niso nosili ustreznih zaščitnih oblek. Prav tako niso vedeli, kakšne so razsežnosti katastrofe. Skupina likvidatorjev oz. ljudi, ki so čistili posledice katastrofe, prav tako niso bili primerno zaščiteni. Tako sta na primer dva likvidatorja prejela nalogo, da ročno odpreta ventil za izpust radioaktivne vode. Oblečena sta bila le v mokre obleke. Sicer sta preprečila eksplozijo in tako rešila ljudi pred še hujšo katastrofo, a kaj se je z njima zgodilo, ni znano. Sklepati je, da se sploh nista več vrnila iz objekta.

Spomin na černobilske delavce:

Leta 2006 je takratni ruski predsednik Vladimir Putin ob 20. obletnici černobilske jedrske nesreče izkazal čast delavcem – likvidatorjem. Putin jim je podelil državna odlikovanja. "Vi niste le videli in preživeli katastrofo, ampak ste se z njo tudi borili v zapletenih okoliščinah. S svojo nesebičnostjo in sposobnostjo za soočanje z ekstremnimi razmerami ste rešili mnogo življenj," je dejal Putin.

Černobil je uničil življenja milijonom ljudi v zahodni Rusiji, Belorusiji in Ukrajini ter zaznamoval vso Evropo. Tudi v Sloveniji se živo spominjamo dogodkov, pa tudi ukrepov, ki so veljali v državi.

Res je, da ne moremo primerjati Fukušime s Černobilom. Nesreča v Fukušimi ni tako huda kot v Černobilu, prav tako so japonski delavci opremljeni s primerno zaščitno opremo, a kljub temu je ena stvar popolnoma enaka. Černobilski in japonski delavci so preprosto – heroji.