FOTO: Fidel – od revolucije do blagovne znamke

Nekdanji kubanski predsednik Fidel Castro je bil ne le politični voditelj z najdaljšim stažem na položaju predsednika države na svetu, temveč človek, ki ga je ves svet poznal po imenu, zato ni bilo potrebe pripisovati priimka. Bil je človek, ki se je s svojo revolucionarnostjo tako globoko zasidral na svetovnem političnem zemljevidu, da je na koncu postal prava pravcata blagovna znamka. Kaj bi sam porekel o tem, verjetno ne ve nihče.

Glede na to, da ga je bilo zadnja leta mogoče videti le v trenirkah in športnih čevljih znanega proizvajalca, ki je simbol vsega, proti čemur se je mladi Fidel boril, bi bilo njegovo razmišljanje na to temo vsekakor zanimivo. Ne glede na to pa bosta njegova lik in delo tudi v prihodnje poleg njegovega nekdanjega soborca Cheja Guevare najbolj znana simbola revolucionarizma.

Kot se po svoje za velike ljudi spodobi, je bilo Fidelovo življenje že od rojstva kontroverzno. Bodoči revolucionar naj bi se rodil 13. avgusta 1927 kot Fidel Alejandro Ruz, vendar nekateri biografi trdijo, da se je rodil leto dni pozneje. Se pa strinjajo, da se je rodil kot nezakonski otrok materi Lini Ruz Gonzales, služkinji na plantaži sladkornega trsa blizu Birana na vzhodu Kube, in očetu, 30 let starejšemu Angelu Castru, lastniku te plantaže.

Ko je bil Fidel star 15 let, se je njegov oče ločil od prve žene in se poročil s Fidelovo materjo. Ko je bil star 17 let, ga je oče tudi uradno priznal, s tem pa se je njegov priimek spremenil iz Ruz v Castro. Angel in Lina sta imela skupaj še šest otrok. Fidel je imel tako še dva brata, Raula in Ramona, ter štiri sestre, Antelito, Juanito, Emmo in Augustino.

Čeprav je bil njegov oče finančno dobro stoječ, je Fidel odraščal skupaj in v istih pogojih kot otroci drugih delavcev na plantaži. Nekaj let, ko je živel pri svojem učitelju v Santiagu de Cuba, pa je izkusil tudi pravo revščino. Kot je sam tudi večkrat dejal, so te okoliščine iz otroštva preprečile, da bi se že rosnih letih nalezel buržoazne kulture.

Krščen je bil pri osmih letih, da so ga starši lahko vpisali v šolo La Salle v Santiagu. Vendar je velikokrat zašel v težave s šolskimi oblastmi zaradi po njihovo nesprejemljivega vedenja, zato so ga morali starši prepisati na zasebno jezuitsko šolo. Bil je talentiran in inteligenten učenec, vendar ga je od vsega v šoli najbolj zanimala telovadba.

Na študentskih volitvah mu ni nikoli uspelo

Po srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto v Havani, kjer se je začela njegova politična pot, ko je prišel v stik s porajajočim se kubanskim nacionalizmom, antiimperializmom in socializmom. Hitro se je pridružil aktivistom, povezovali so ga tudi z združbo Union Insurreccional Revolucionaria. Med drugim ga je policija sumila umora enega od političnih tekmecev, vendar mu ni mogla ničesar dokazati. Kljub ambicijam in talentu za javno nastopanje v času študija Fidel ni postal znan študentski voditelj. Večkrat je bil tudi poražen na študentskih volitvah.

Kljub temu je bil zelo strasten, ko je šlo za vprašanja socialne pravičnosti, in že leta 1947 se je odpravil v Dominikansko republiko, da bi sodeloval pri strmoglavljenju diktatorja Rafaela Trujilla. Upor se je sicer končal, še preden se je dobro začel, a Fidela to ni odvrnilo od njegove ljubezni do reform. Že leto pozneje je sodeloval v uličnih uporih v Kolumbiji, vendar je moral zaradi pregona kolumbijskih oblasti poiskati zatočišče na kubanski ambasadi. Nato se je vrnil v domovino in nadaljeval študij.

Leta 1948 se je poročil z Mirto Diaz Balart, dekletom iz premožne in politično vplivne družine. Dobila sta sina Fidelita, vendar se zakon ni obdržal. V zakonu je bil Fidel sicer izpostavljen bogatejšemu slogu življenja in političnim zvezam. Odločil se je kandidirati za kubanskega poslanca, vendar mu je načrte prekrižal vojaški udar generala Fulgencia Batiste, zaradi česar so bile volitve odpovedane. Castro se je znašel brez politične platforme in brez zadostnega dohodka, da bi skrbel za družino. Zakon je dokončno propadel leta 1955.

Batista se je ustoličil kot diktator, utrdil svojo oblast z vojsko, kubansko gospodarsko elito ter dosegel, da so njegovo vlado priznale tudi ZDA. Castro je skupaj s kolegi iz stranke Ortodoxo pripravil upor. 26. julija 1953 so Castro in še okoli 150 podpornikov napadli vojašnico Moncada in poskušali strmoglaviti Batisto. Ni jim uspelo. Castra so aretirali in obsodili na 15 let zapora, je pa postal znan po vsej Kubi.

Mehika, Che Guevara, gverilski boj

V skladu z dogovorom o amnestiji je Batista izpustil Castra leta 1955. Fidel se je odpravil v Mehiko, kjer je spoznal Ernesta Cheja Guevaro in kjer se je mu je porodila nova ideja, kako z gverilskim bojem strmoglaviti Batistovo oblast.

Fidel Castro se je skupaj s Chejem Guevaro in še 80 pripadniki t. i. Gibanja 26. julij decembra 1956 z majhno jahto Granma izkrcal na Kubi, kjer je začel gverilsko vojno proti diktaturi Fulgencia Batiste, ki je užival podporo ZDA. Po skromnih začetkih se je gverilsko gibanje okrepilo in pridobilo široko podporo med prebivalci, še posebej na podeželju.

Novembra 1958 se je začela končna ofenziva revolucionarnih sil, ki je vodila v odstop in beg dotedanjega kubanskega voditelja Batiste iz države ter v zmagoslavno vkorakanje revolucionarjev najprej v Santiago de Cuba 1. januarja 1959, čez osem dni pa še v prestolnico Havano.

Sledil je boj za oblast, ki se je končal z oblikovanjem Castrove vlade in vzpostavitvijo edine komunistične države na zahodni polobli. Revolucija je bila sicer sprva predvsem protiimperialistična in narodnoosvobodilna borba, večinoma uperjena proti ponižujočemu vplivu ZDA na Kubi, in je šele pozneje dobila tudi socialističen značaj.

Prašičji zaliv, jedrska kriza

Castro je z nacionalizacijo podjetij in plantaž na Kubi izvedel vrsto daljnosežnih reform, da bi izkoreninil ameriško dominacijo na otoku. To se je seveda poznalo ameriškim podjetjem, kar je botrovalo napetostim med državama.

Po drugi strani pa je Fidel začel vzpostavljati odnose s tedanjo Sovjetsko zvezo. Slednja je na Kubo poslala več kot 100 špansko govorečih svetovalcev, ki so mu pomagali vzpostaviti odbor za obrambo. Februarja 1960 je nato Kuba podpisala dogovor, da bodo nafto kupovali od Sovjetske zveze, vzpostavili pa so tudi uradne diplomatske odnose.

Ameriške rafinerije niso hotele predelovati nafte iz Sovjetske zveze, zato jih je Castro razlastil. ZDA pa so se maščevale z znižanjem kvot na uvoz kubanskega sladkorja. 3. januarja 1961 je tedanji ameriški predsednik Dwight Eisenhower prekinil diplomatske odnose s Kubo, 16. aprila pa je Castro uradno razglasil Kubo za socialistično državo. Začela se je kriza v Prašičjem zalivu. Januarja 1961 se je sicer v ZDA zamenjal predsednik, saj je kot predsednik prisegel John F. Kennedy, ki je tako že takoj v mandatu podedoval krizo, ki se je za ZDA slabo končala.

Ameriška invazija na Kubo se je začela 15. aprila 1961, ko je osem bombnikov, ki so jih pilotirali ameriški in kubanski plačanci, bombardiralo dve vojaški in eno civilno letališče na Kubi, vendar so povzročili le neznatno škodo. Nato je 17. aprila pet tovornih ladij ob spremstvu ameriške mornarice do Prašičjega zaliva pripeljalo okoli 1400 kubanskih oborožencev, pripadnikov t. i. Brigade 2506, nekaj tankov in topništva ter nekaj manjših vojaških ladij. Lažno izkrcavanje na drugem delu Kube ni zmedlo sil Fidela Castra in po nekaj začetnih uspehih so napadalce potisnili nazaj na plažo v Prašičjem zalivu, invazija pa je propadla.

Fidel je znal z neuspešno ameriško invazijo še okrepiti svoj položaj. 1. maja je napovedal, da ukinja demokratične volitve na Kubi in obsodil ameriški imperializem. Konec leta se je razglasil za marksista in leninista ter napovedal uvedbo komunističnih političnih in gospodarskih politik. 7. februarja 1961 so ZDA uvedle popoln gospodarski embargo na Kubo.

Oktobra leta 1962 je sledila kubanska kriza, v kateri je hladna vojna dosegla svoj vrh. Dobri odnosi Kube in Sovjetske zveze so pripeljali do tega, da so Rusi na ozemlju Kube namestili jedrske konice, kar so ZDA hitro ugotovile. V nekajdnevnih mučnih pregovarjanjih je sovjetski premier Nikita Hruščov vendarle privolil, da konice umaknejo, pod pogojem, da Kennedy podpiše odlok o tem, da ZDA ne bodo napadle Kube. Oba politika sta požela veliko pohval zaradi zadržanosti, Castro pa je ''izvisel''. Najpomembnejša voditelja sveta sta ga povsem izolirala iz pogajanj.

Brez milosti do nasprotnikov

Vendar pa ni bil dolgo ''osramočen''. S podporo in financiranjem oboroženih uporov proti imperializmu v Afriki in Južni Ameriki je postal eden vodilnih mož držav tretjega sveta in gibanja Neuvrščenih. Vendar so se te pomoči izkazale za ne preveč uspešne, in čeprav se je Kuba finančno močno zanašala na Sovjetsko zvezo, so vojaška posredovanja drugod močno oslabila njeno gospodarstvo.

Castrov režim je po eni strani poskrbel za splošno dostopno šolstvo in zdravstveno oskrbo. Odprli so 10.000 novih šol, pismenost pa se je dvignila na 98 odstotkov. Smrtnost med dojenčki je zaradi spremenjenega zdravstvenega sistema upadla na 1,1 odstotka. Po drugi strani pa je režim pohodil mnoge državljanske svoboščine, kot je pravica do stavke, zaprl je neodvisne medije, njegov režim pa je imel zelo na kratkem tudi verske inštitucije. Castro se je znebil tudi opozicije, bodisi z likvidacijami, aretacijami ali izgoni iz države. Zaradi tega je iz države pobegnilo na stotisoče ljudi, večinoma so se naselili na Floridi.

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je kubansko gospodarstvo začelo trpeti, Castrova revolucija pa je izgubljala popularnost. Kljub temu je Fidelu uspelo obdržati nadzor nad vlado, sprejel je nove reforme, s katerimi je delno liberaliziral gospodarstvo in začel spodbujati tuje investicije. Legaliziral je uporabo ameriških dolarjev in podpiral turizem.

V poznih 90. letih so se začele špekulacije o njegovem zdravju, vrhunec pa so dosegle leta 2006, ko je moral pod kirurški nož zaradi krvavitev v črevesju. Takrat je začasno predal oblast svojemu bratu Raulu. Dve leti pozneje, 19. februarja 2008, je takrat 81-letni Fidel tudi trajno sestopil z oblasti in jo prepustil 76-letnemu Raulu. Še vedno pa je Fidel ostal generalni sekretar Komunistične partije. Do smrti, ki ga je pričakala danes.