3. december je praznik transplantacijske medicine. Pred pol stoletja je prav na ta dan ’kirurgu z zlatimi rokami’, ’samovšečnemu možu z večnim nasmeškom’, ’lomilcu ženskih src’ in ‘mojstru provokacije’ uspelo tedaj še nepredstavljivo. Christiaan Barnard je požel svetovno slavo, ko je srce enega človeka prvič v zgodovini medicine pognalo kri po telesu drugega človeka. Postal je pionir presaditve srca. “S kakšno pravico se igrate Boga?”, “Imajo kirurgi to moč odločanja?”, “Mesar!” - “Tudi takšne obtožbe so bile cena njegove slave,” se dogajanja izpred 50 let še zelo živo spominja Dene Friedmann, tedanja višja medicinska sestra na oddelku kardiovaskularne kirurgije v bolnišnici v Cape Townu, ki je bila v operacijski dvorani sama priča “čudežu medicine”.
V zeleni operacijski dvorani strmeli v prazen prsni koš: ’Bilo je srhljivo’
Čeprav so pred tem že uspešno presadili ledvice in pljuča, je bilo to področje zavito v mrežo vprašanj. Govoriti o presaditvi srca je marsikje še danes tabu, kaj šele tedaj, ko ni bilo govora niti o enotni definiciji možganske smrti. Tudi zato je bilo v operacijski dvorani čutiti napetost in precejšnjo mero negotovosti. A tedaj 45-letni južnoafriški zdravnik, ki je imel za seboj že uspešne presaditve drugih organov, je bil odločen. Za 25-letno Denise Darvall, ki se je v avtomobilski nesreči hudo poškodovala, je bilo prepozno, na drugi strani pa se je življenje iztekalo srčnemu bolniku, 54-letnemu Louisu Washkanskyju. Po sedanjih merilih slednji sicer še zdaleč ni bil najbolj primeren prejemnik, saj je bil še sladkorni bolnik in kadilec, trpel pa je periferno arterijsko bolezen, a Barnard se je odločil za operacijo.
Friedmannova ima še vedno pred očmi prizor iz operacijske dvorane. Ker je asistirala kirurgu Bernardu, je stala neposredno ob trupu 54-letnika, ko so mu odprli prsni koš in odstranili slabotno srce. “Pogledala sem navzdol, v njegov prazen prsni koš. Moški je ležal tam brez srca in pri življenju so ga držale aparature. Bilo je srhljivo,” pripoveduje v nedavnem intervjuju za časnik Sunday Times.
Medtem so v sosednjem prostoru po tem, ko so pridobili privolitev očeta 25-letnice, izklopili aparate in po 12 minutah se je njeno srce ustavilo. Šele nato so ga prestavili. “Tedaj so se porajala številna etična vprašanja tega posega. Bilo je prvič, da smo transplantirali srce in gospod Bernard nikakor ni želel, da bi nam lahko kdorkoli očital, da smo pacientu odvzeli srce, ko je to še delovalo. /…/ Bili smo nestrpni. Bo presajeno srce začelo spet biti?”
Pred njihovimi očmi se je prvič zgodil “čudež”
Kirurg Bernard je tako opisal trenutke, ko so po presaditvi čakali na prvi utrip: “Srce je ležalo negibno, brez kakršnegakoli znaka življenja. Čakali smo in zdelo se nam je, da minevajo ure, dokler se ni počasi začelo mehčati. Nenadoma je prišlo - kot snop svetlobe.”
Friedmannova ob tem priznava, da so vsi osupli: “Bilo je nenadno rahlo krčenje preddvorov, čemur je sledilo tudi krčenje prekatov. Korak za korakom je srce postopoma začelo biti v čudovitem ritmu življenja.”
Izstrelitev med zvezde
Barnard, ki so ga imenovali kar za kirurga z zlatimi rokami, je bil prvi, ki si je drznil lotiti se tako zahtevne operacije. In to ne da bi o tem obvestil tedanjo oblast. “Ni bilo nikakršnih zakonskih preprek, ki jih poznajo denimo v ZDA. Dovoljenja nisem potreboval niti od vodstva bolnišnice, pač pa sem jim šele naknadno sporočil, kaj sem storil. Si lahko predstavljate, kaj bi bilo, če bi se česa takega lotil kje drugje?” Bernard pove v enem od kasnejših intervjujev. Informacija o uspehu je tako v dobrem dnevu obšla širni svet in predstavniki največjih svetovnih medijev so drli v južnoafriški Cape Town. Njegov obraz je več kot dva tedna krasil naslovnice največjih svetovnih časnikov in revij, med drugim revije Time, Life, Newsweek in številnih drugih. To je bil gotovo najbolje publiciran dogodek na področju zdravstva tedanjega časa. Kot se je izkazalo v naslednjih letih, mu je slava več kot očitno prijala.
Po 18 dneh pacient umrl: mislili so, da telo zavrača nov organ, a pacient je imel pljučnico
Ekipa zdravstvenega osebja z Barnardom na čelu je v dneh po operaciji navdušeno spremljala, kako 54-letnik z novim srcem hitro okreva. Presenečeni so opazovali, kako hitro so izginile otekline na nogah. Vse je potekalo povsem gladko skoraj cela dva tedna. Nato pa je sledil usoden zaplet. Kot dogajanje podrobneje opisujejo v znanstveni publikaciji Cardiovascular Journal of Africa, se je stanje pacienta nenadoma drastično poslabšalo. Težave so povzročala pljuča, kirurška ekipa pa je bila negotova: Je to povezano s srčnim popuščanjem zaradi zavrnitve ali gre za okužbo? Diagnoza je bila napačna. Pacientu so predpisali zdravljenje z imunosupresivnimi zdravili, saj so menili, da telo pač zavrača nov organ. S tem so še poslabšali njegovo stanje, moški pa je umrl 18. dne po presaditvi. Barnard se ni zmenil za komentarje, saj je vedel, da mu je uspel zgodovinski dosežek.
Drugi Barnardov pacient živel še 20 mesecev po operaciji
Sledil je val operacij in rezultati so bili vedno boljši. Naslednjih 10 pacientov, ki so bili operirani v isti bolnišnici, je živelo dlje kot leto dni. Dva med temi sta še posebej izstopala, in sicer je prvi živel še 13 let drugi pa kar 23 let. A Barnarda življenjska doba njegovih pacientov ni zanimala. “Zame cilj medicine ni podaljšanje življenja, temveč izboljšanje kvalitete življenja,” je vedno trdil. Po preteklih letih neuspelih transplantacij je tako s svojimi dosežki poskrbel za val optimizma in nakazal, da bo v prihodnosti tudi transplantacija srca postala ena od ključnih metod zdravljenja. Tisočerim bolnikom, ki so le čakali na smrt, pa je vzbudil novo upanje na drugačno, lepše življenje.
V obdobju od leta 1968 do 1983 je Barnard s svojo ekipo ogromno prispeval k razvoju na področju presaditve organov, razvijal različne postopke, veliko pozornosti namenjal konceptu možganske smrti, darovanju organov in etičnim vprašanjem, ki se tega dotikajo.
V času apartheida belcu vsadil srce temnopoltega darovalca, za temnopolte zdravnike zahteval enake plače
Čeprav so ga mnogi, med drugim tudi ena od njegovih žena, označevali za egositičnega in samovšečnega človeka, je bil eden redkih belcev, ki je v času apartheida javno pozival k enakopravnosti. V tistem času so namreč politiko Južnoafriške republike vodili le belci, čeprav so predstavljali zgolj petino prebivalstva. Nelson Mandela je bil v času prve presaditve srca tretje leto v zaporu, javni prostori so bili samo za belopolte, črnci so opravljali težja in manj plačana dela. Barnard se je javno zoperstavljal politiki belcev in pod ščitom svoje slave nenehno provociral oblasti. Tudi v operacijskih sobah.
Že svojo prvo transplantacijo srca bi lahko opravil več tednov prej, ko je bil na razpolago organ temnopoltega darovalca. Zaradi apartheida so čakali na belega darovalca. Že manj kot mesec dni za tem se na to ni več oziral. 2. januarja leta 1968 je brez slabe vesti Philipu Blaibergu, upokojenemu belemu zobozdravniku, vsadil srce 24-letnega temnopoltega darovalca. Sprožil je val ogorčenja, v odgovor pa je le še nadaljeval s kritiziranjem južnoafriške oblasti. Julija istega leta je javno obsodil rasno razlikovanje pri plačah zdravstvenega osebja. Belopolti zdravniki so namreč zaslužili veliko več. Leto kasneje je na pomembnem srečanju največjim gospodarstvenikom v državi in njihovim družicam v nagovoru dejal, naj se pripravijo na spremembe in jih pozval h konstruktivnemu in pravičnemu delovanju.
Kirurgovo zvezdniško življenje: spoznal papeža, princeso Diano, grel posteljo Gine Lollobrigida - slavne italijanske igralke
Prej neznanemu kirurgu je slava prijala. To je tudi javno priznal. “Kdorkoli ne mara biti priljubljen, je nor,” je odgovoril na vprašanje, kako se počuti v svoji zvezdniški vlogi. Sprejel ga je sam papež, kramljal je s princeso Diano in se družil s številnimi največjimi svetovnimi zvezdniki.
Njegovo zvezdniško življenje je nato vodilo tudi v razpad prvega zakona z Aletto Louw, medicinsko sestro, ki mu je ves čas njegovega vzpona stala ob strani in mu tudi rodila dva otroka. Ob ločitvi leta 1970 je dejala, da je njen mož zadnje čase neprestano sedel pred ogledalom. Nekoč naj bi ji zabičal naslednje: “Moraš stati zadaj, vse zanimam samo jaz.”
Mož z "večnim nasmeškom" pri 63 letih poročil 22-letno dekle
“Uživam v talentu, moči in poželenju, ki ga premore mladost,” je Barnard nekoč sam opisal svojo strast do mlajših pripadnic nežnejšega spola. Nek pariški časnik ga je nekoč razglasil celo za enega od štirih najboljših ljubimcev. Že leto po prvi ločitvi se je znova poročil, tedaj s komaj 19-letno Barbaro Zoeller, ki mu je prav tako rodila dva otroka. Medtem je spoznaval številne dame, med drugim tudi Sofio Loren in slavno italijansko igralko Gino Lollobrigida. S slednjo je imel tudi afero. Sledila je ločitev in tretja poroka.
Ves ta čas mu staranje ni bilo po godu, veliko svojega časa je namenil raziskavam, ki bi pripomogle k odkritju “vrelca mladosti”. Izvajal je različne teste na starejših osebah, razvijal in nato tudi prodajal kreme proti staranju. A pristojni so kmalu zahtevali dokaze o učinkih, naposled pa mu tudi prepovedali nadaljno proizvodnjo.
Pri svojih 63 letih je poročil 22-letno Karin Stezkom. Tudi ona mu je rodila dva otroka. Bernard pa še ni imel dovolj, razočaran nad partnerico se je pri svojih 77 letih spustil v razmerje s še mlajšo žensko. Sledila je tudi tretja ločitev. Umrl je leto kasneje, in sicer v obmorskem letovišču Pafos na Cipru zaradi bolezni dihal.
Za sabo pustil izjemno zapuščino in na tisoče rešenih življenj
Christiaan Barnard bo ne glede na vse ostal za večno zapisan v zgodovino medicinskih dosežkov. Zahvaljujoč prvi presaditvi srca in vsemu razvoju, ki je sledil, je v razvitem delu sveta takšen poseg že skorajda rutinski. Na tisoče ljudem, ki jim je odpovedovalo srce, je tako omogočeno nadaljnje dostojno življenje.
V Sloveniji prvič uspešno presadili srce 12. marca leta 1993, prejemnik je bil 24-letni bolnik
Zgodovina operacij na odprtem srcu v ljubljanskem UKC seže daleč nazaj. Že leta 1958 so opravili prvo takšno operacijo. Prvo presaditev srca pa so opravili leta 1990, a ta ni bila uspešna, organizem je tuje srce zavrnil. Leta 1993 so nato iz UKC le lahko sporočili novico o velikem uspehu. 24-letni bolnik je uspešno prejel novo srce. Operacija pod vodstvom slovenskega kirurga Toneta Gabrijelčiča je trajala pet ur, bolnik pa je živel še devet let.
Lani so pri nas izvedli 31 presaditev srca, kar je daleč nad povprečjem. Po številu presaditev na milijon prebivalcev smo že več let na prvem mestu, in to v svetovnem merilu. Po podatkih zavoda Slovenija-transplant je v Sloveniji konec leta 2016 živelo 186 bolnikov s presajenim srcem. Kot še ugotavljajo, se je v letih od 2010 do 2016 bistveno izboljšalo preživetje po presaditvi.
KOMENTARJI (45)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.