Te dni iz Turčije proti več članicam EU letijo strupene besedne puščice turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Največ je usmerjenih proti Nizozemski, Turčija je sprejela celo nekaj sankcij, uperjenih proti nizozemskim diplomatom. Svoje evropske partnerje pa je Ergodan ozmerjal s fašisti.
Kot je v svojem govoru v Ankari dejal turški predsednik, bo turški narod na referendumu 16. aprila dal najboljši odgovor. Hkrati je zagrozil z novimi ukrepi proti Nizozemski, ki čez vikend turškimi ministroma ni dovolila, da bi pred aprilskim referendumom nagovorila nizozemske Turke. "Še bolj moramo delati" na ukrepih proti Nizozemski. "Tega ne bo mogoče rešiti samo z obžalovanjem, potrebno bo mnogo več," je še dejal.
Nato je prilil še dodaten ogenj na olje, ko je omenil dogodke v Srebrenici v BiH leta 1995, ko nizozemski pripadniki modrih čelad niso preprečili genocida pripadnikov vojske bosanskih Srbov nad Bošnjaki. "Nizozemce in Holandce, oboje poznamo iz pokola v Srebrenici. Kako zelo je pokvarjena njihova moralnost in integriteta, vemo zaradi 8000 Bošnjakov, ki so bili tam umorjeni," je še dejal turški predsednik in dodal, da Turkom nihče ne bo dajal lekcije o civilizaciji.
Na njegove izjave se je nemudoma odzval nizozemski premier Mark Rutte, ki je dejal, da so te besede "odvratna zgodovinska laž". Dodal je, da tovrstne izjave zastrupljajo ozračje, Nizozemska pa se ne bo spustila na tovrstno raven. "To je popolnoma nesprejemljivo," je še dejal.
Bivši župan Srebrenice Ćamil Duraković je za spletni portal Klix.ba dejal, da ga kot žrtev žali zloraba Srebrenice in da to ni politično korektno. "Obstajajo tudi drugi načini, da se pokloni Srebrenici, ne glede na odgovornost in posledice tega, kar se je tam zgodilo. Če upoštevamo dejstva, so vse članice Združenih narodov enako odgovorne. Še posebej članice Nata in vsi tisti, ki so bili takrat soudeleženi, a niso ničesar storili, da bi preprečili genocid. Mislim, da to kaže na to, da je Srebrenica predmet političnih manipulacij, ko jo nekdo potrebuje, ko pa mi v Srebrenici nekoga potrebujemo, se to pogosto ne opazi in ne pridejo pravočasno ali pa sploh ne pridejo," je dejal Duraković, ki je bil s 16 leti eden od okoli 3.000 preživelih, ki so na t. i. maršu smrti julija 1995 po padcu Srebrenice v roke bosanskih Srbov prišli do Tuzle in se tako rešili.
Sprevržena, a spretna taktika
Čeprav ob Erdoganovem besednem besnenju marsikdo zamahne z roko, češ, ta je "rahlo čez les" ali "zakaj pa naj bi nas v Evropi zanimalo njegovo mnenje", je to veliko podcenjevanje situacije.
Erdogan pravkar bije politični boj, ki bo odločal o njegovi zapuščini. In več kot jasno je, da se je odločil, da na poti do končnega cilja ne bo popuščal nikomur. Ko bodo Turki 16. aprila glasovali na referendumu, pričakuje, da bodo podprli njegove predloge ustavnih sprememb, s katerimi bi v svojih rokah skoncentriral še več moči. Pravzaprav moč absolutista, kar je že dolgo njegov cilj. In temu so podrejena tudi trenutna sredstva, ocenjuje vse več poznavalcev razmer.
Da bi ustavne spremembe dobile podporo, potrebuje Erdogan absolutno večino. Doslej je bilo veliko govora o tesnem rezultatu, zato takšen boj vladajoče turške politike za vsak glas – tudi v diaspori. In nova strategija, ocenjujejo pri nemškem Focusu. V središču te pa niti niso sporni shodi po članicah EU, kjer živijo turški priseljenci, na katere na referendumu računa Erdogan, ampak prepričevanje svojega ljudstva – doma ali v diaspori – da je svet postal sovražen do Turkov.
Z ostro retoriko in besednimi provokacijami - od žaljenja s fašisti, nacisti, do očitkov nemški kanclerki Angeli Merkel, da "podpira teroriste", je Erdogan dosegel nekaj reakcij, ki jih zdaj ljudstvu prodaja kot dokaz o nestrpnosti držav EU do Turčije in še širše – do islama.
Priročna taktika, menijo analitiki – na drugi strani se je namreč Erdogan "zatiranim Turkom" ponudil za rešitelja. Turkom po diaspori je sporočil – vidite, kako vas vaše nove države zatirajo, vi spadate k nam. S tem naj bi tudi tiste izseljence, ki so večinoma že pretrgali vezi z matično državo in se integrirali v družbo nove domovine, prepričal, da odidejo na volišča in ga podprejo. Podobno pa naj bi storili tudi volivci doma – če se želijo izogniti domnevni nevarnosti, ki naj bi pretila Turčiji.
Državljanom te dni zagotavlja, da je edini, ki lahko zagotovi stabilnost v državi. Retorika, ki jo uporablja že vse od spodletelega puča, za katerega nekateri dvomljivci še vedno niso povsem prepričani, ali ga ni insciniral kar Erdogan sam.
Zaenkrat Erdoganova taktika deluje, menijo analitiki. Podobe nizozemske policije, ki je zatrla precej jezne turške proteste – v policiste so leteli kamni in drugi predmeti, nacionalistična retorika Geerta Wildersa … vse to naj bi delovalo v prid Erdogana. Ta naj bi računal, da se bo kampanja v njegov prid po tem scenariju odvila kar "sama od sebe".
Tisti, ki so v tem primeru nekoliko zaspali, pa so po mnenju analitikov evropski politiki. Sredstva, ki se jih poslužuje Erdogan niso ne nova ne nepričakovana. Pa vendar je bilo videti, kot da so evropske politike presenetila, čeprav je na primer velike shode želel Erdogan po Evropi že po spodletelem vojaškem udaru. Vprašanje integracije in povezanosti priseljencev z matično državo na politični ravni v EU očitno še nima jasne rešitve.
Nemški notranji minister Thomas de Maiziere je te dni dejal, da "turška kampanja v Nemčiji nima kaj početi". Dodal je tudi, da obstajajo pravni načini za ustavitev teh kampanj. A reakcija je prišla v času, ko le še koristi Erdoganu, je bil jasen tudi šef nemških Zelenih Cem Özdemir. Bil je eden prvih, ki je opozoril, da se bodo "zavrnjeni turški politiki v domovino vračali kot mučeniki", s tem pa bodo najboljša Erdoganova kampanja.
Zdaj, ko marsikdo opozarja, da turški shodi po Evropi nimajo veliko opraviti s svobodo govora, ampak predvsem s politično aktivnostjo Turčije med priseljenci, ki lahko predstavlja tudi varnostno tveganje, del nemške politike ugotavlja, da so bili v odzivanju na Erdogana prepozni. Ali bodo temu sledile kakšne spremembe, ni povsem jasno, so pa zaradi politične neodzivnosti, politične korektnosti ali še česa, na udaru zdaj kar – priseljenci. Medtem ko Erdoganovi podporniki protestirajo po ulicah evropskih mest, naj bi namreč tiste, ki se z njegovo politiko ne strinjajo, vse bolj skrbelo za lastno varnost. Obračunavanjem so bili ponekod priča že po spodletelem puču.
KOMENTARJI (157)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.