Evropska zgodovina je nepretrgano nihanje človeka med racionalnim in iracionalnim, iskanje ravnotežja med tema poloma, za katera se je človek že ob zori evropske civilizacije zavedel, da se ne en ne drugi ekskluzivno obravnavan in neizživet ne sklada s človekovo naravo, ki je protislovno nedeljiva dvojnost duha in telesa, nenehen boj med »glavo in srcem«.
Je ideja za nastanek knjige povezana z vstopom Slovenije v EU?
Knjigo sem napisala za študente predmeta Zgodovina evropske ideje, ki ga predavam na Fakulteti za družbene vede, ker niso imeli na voljo celovite in pregledne študijske literature. Predmet je v študijskem programu Oddelka za politologijo FDV (in kolikor mi je znano, se zgodovina evropske ideje v Sloveniji predava samo na FDV) že več let, seveda pa z vstopom Slovenije v EU pridobiva na aktualnosti. Kljub natančnemu iskanju v angleškem, francoskem in nemškem govornem prostoru v času pisanja nisem zasledila izdaje, ki bi tako podrobno opisala razvoj evropske ideje od prvega pojava samega imena Evropa v antiki do pričujoče širitve Evropske unije.
Kaj je pravzaprav evropska ideja?
Evropska ideja je veliko več kot niz konkretnih načrtov o povezovanju in združevanju evropskih držav, ki so se med misleci, pravniki, politiki, vladarji porajali že od renesanse naprej. Evropska ideja je prepričanje v možnost, da evropska celina kljub svoji politični razbitosti in kulturni raznolikosti more najti pot do povezovanja in konsenzualne oblike končne združitve, ki ne bo prisilna v smislu »volje do imperija« posameznih držav ali vladarjev (do EU se je dejansko uresničevala samo na tak način), ampak bo prinesla mir in blagostanje vsem Evropejcem.
Kje so prednosti in kje slabosti povezovanja evropskih držav?
Iz poglabljanja v zgodovino evropske ideje oz. preučevanja načrtov za povezovanje evropskih držav, ki so v zgodovini že bili aktualni, pa se niso uresničili, izhajajo zanimiva spoznanja o vgrajenih prednostih in slabostih povezovanja, ki se kažejo kot stalni motivi za vnovična razmišljanja o možnostih združevanja oziroma kot stalne dileme in nerešena vprašanja, na katerih so omenjeni načrti vsakič znova »padli«.
Način odločanja oz. glasovanja o odločitvah, oblika političnega subjekta (nekoč monarhija, nato nadnacionalna država, konfederacija, federacija ali nekaj popolnoma novega brez precedensa), evropska vojska, evropski jezik, članstvo Turčije – ti problemi so pestili že renesančnega francoskega pravnika Pierrea du Boisa, novoveškega češkega kralja Jurija Podjebradskega, razsvetljenca Williama Penna, federalista Proudhona, pan-Evropejca Coudenhove-Kalergija, »očeta« Evropskih skupnosti Roberta Schumana – če naštejem samo nekatere tvorce načrtov za združevanje Evrope v zgodovini.
Po drugi strani pa Evropejci nikoli niso nehali sanjati o združeni Evropi, ker so bile njene prednosti zmeraj očitne. Vsi našteti »načrtovalci« in številni drugi so si bili edini, da bi združitev evropskih držav celini prinesla trajen mir kot najpomembnejšo prednost, nadalje večje blagostanje kot posledico odsotnosti vojne škode in preusmeritve sredstev za vojskovanje v gospodarski razvoj. Sočasno z razmahom novoveške trgovine je postalo hitro jasno, kako bi odstranitev meja in carin pripomogla k napredku. Ugled združene Evrope v svetu je bil prav tako pomemben motiv vseh načrtov.
Evropska unija kljub občasnim krizam napreduje prav z naštetimi motivi. Tudi z naštetimi dilemami se me drugim sooča še danes, kar pa še zdaleč ne pomeni, da niso nerešljive. Zelo velike ideje potrebujejo zelo veliko časa za uresničitev, in združena Evropa je tako velika ideja, da se po mojem prepričanju komaj zavedamo, čemu smo priča s pričujočo širitvijo.
Lahko združene države Evrope na nek način primerjamo z Združenimi državami Amerike?
»Združene države Evrope« lahko primerjamo z Združenimi državami Amerike, le da bomo našli zelo malo podobnosti. Naslov »Združene države Evrope« sem postavila v narekovaj, ker ne gre za nikakršno vzporejanje z ZDA, ampak zgolj za v aktualnih globalnih razmerjih nekoliko provokativen poudarek iz zgodovine evropske ideje, saj je ta izraz v zanosnem govoru v pariškem parlamentu leta 1851 prvič javno uporabil francoski pisatelj in poslanec Victor Hugo in seveda požel kritike, da je fantast.
Države članice Evropske unije dejansko so povezane in združene, vendar v političnem subjektu, ki ni federacija, kot so ZDA, in ki deluje na drugačen način, kot kombinacija nadnacionalnega in medvladnega sodelovanja, in počiva na drugačnih temeljih. Pomembna razlika med ZDA in EU je, da pri EU ne more biti ambicije po oblikovanju »evropskega naroda«, kot so si ZDA prizadevale s pomočjo »talilnega lonca« od svoje osamosvojitve naprej, ampak EU omogoča možnost nastanka dodatne »evropske« identitete, ki jo bo posameznik lahko oblikoval v polju političnega, kot »evropski državljan«, medtem ko bodo nacionalne identitete v imenu ohranjanja bogastva kulturne raznolikosti Evrope še naprej obstajale in se medsebojno oplajale.
Razlike med ZDA in EU se bodo kljub miroljubnemu in intenzivnemu gospodarskemu sodelovanju med njima v prihodnje utegnile še poglobiti, če se bo EU v svetu uveljavila kot velesila z drugačnimi prioritetami, ki bo pred konkurenčnostjo za vsako ceno in drago vojaško obrambo dala prednost blagostanju svojih prebivalcev in intenzivnemu prispevanju k reševanju perečih globalnih problemov, kot so revščina, lakota in onesnaževanje okolja.
Kaj druži države članice EU?
Na to vprašanje je nastalo že veliko odgovorov, saj obstaja veliko možnih meril, po katerih je mogoče presojati »evropejstvo«. Sega Evropa »od Atlantika do Urala«, počiva Evropa zlasti na krščanskih duhovnih temeljih, je »evropejstvo« proizvod razsvetljenske misli?
Snovalci predloga evropske ustave so po mojem mnenju iskali skupne točke v pravi smeri, ko so se poskusili zediniti okrog skupnih evropskih vrednot, saj so vrednote tiste, ki pogojujejo človekove odločitve in usmerjajo človekova dejanja. V 2. členu predloga evropske ustave je zapisano, da »je Unija zasnovana na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakopravnosti, spoštovanja prava in človekovih pravic.« Za družbe držav članic naj bi bil značilen duh pluralizma, strpnosti, pravičnosti in solidarnosti. Tudi (samo)kritičnost in zmožnost konsenza sta za moderno Evropo značilnejši kot za preostali svet. Brez slednjega Evropska unija sploh ne bi obstala, kaj šele napredovala in se širila.
