7.1.2015: Leto kasneje zastirajo zavese v strahu pred ostrostrelci, njihov naslov je skrbno varovana skrivnost. Imajo pa milijone in svinčnik

Preživeli in svojci mrtvih leto kasneje celijo rane. Vsak na svoj način.

Sodelavka, ki je napadalcem odprla vrata: Brezsrčnost medijev me je neznansko prizadela

Karikaturistka Coco Rey je bila tista, ki sta jo napadalca prisilila, da jima odpre vrata v redakcijo Charlie Hebdo in začneta morilski pohod.

Za nemški Die Welt je povedala, da ji gre leto po hudi travmi bolje. Tudi po zaslugi "moštva psihologov". Svinčnik je v roke vzela kmalu po napadih: "Zame je bila to nuja. Risanje prežene podobe, ki preganjajo človeka."

Charlie Hebdo je bila njena sanjska služba. "Ko sem leta 2007 začela, sem bila sramežljiva, popolnoma pod vtisom vsega skupaj. Charlie Hebdo je bil zame razsvetljenje. Imela sem privilegij, da sem delala z velikani kot so Cabu, Charb in Luz."

O politikih kot je Marine Le Pen, ki iz strahov ljudi zdaj hranijo svojo politično kariero, pa prav visokega mnenja nima: "To je neodgovorno."

Čeprav je sama del medijskega sveta, pravzaprav njegovega dela, ki ne pozna cenzure, ne olepševanja, je bila v času napadov šokirana predvsem nad - mediji. In njihovimi slabo prikritimi  namigovanji, da je kriva za smrt kolegov, ker je napadalca spustila v stavbo. "Spraševali so me, če se čutim krivo, ker sem živa, kako živim s krivdo, ali se sploh čutim krivo ... Nisem razumela, da mediji tako delujejo, da nasilno vdrejo v intimo človeka, da so tako brutalni."

Danes je ena tistih, ki verjamejo, da bo Charlie Hebdo preživel. In ena tistih, ki nasprotuje tezi, da se norčujejo iz religij: "Charlie Hebdo je politični magazin. Ne norčujemo se iz vere za šalo. Vir karikatur je dnevno dogajanje. Preroka ne narišemo, da bi provocirali, ampak ker spada v kontekst. In mimogrede - Mohameda smo narisali precej bolj redko kot na primer Jezusa."

Priznava pa, da se je ozračje med ustvarjalci spremenilo. Odšlo je veliko spontanosti, brezskrbnosti. "Tisočkrat lahko ponovimo, da nas ni strah. A resnica je, da poskočim ob vsakem trušču," je še dejala v intervjuju za Die Welt.

Soproga ubitega karikaturista: Pretvarjam se, da je na potovanju

"Ljubica, v uredništvo grem." To so bile zadnje besede, ki jih je od svojega soproga slišala Maryse Wolinski, ki je bila 47 let poročena s karikaturistom časnika Charlie Hebdo.

Čeprav pravi, da bodo teroristi zmagali takoj, ko se omeji svoboda govora, pa je jasna tudi glede meja svobode. "Ko na ulici vidim že dekle povsem ovito v pokrivala, me to moti. To ne more biti v Evropi, ne v Franciji." Pa vendar - ali ni tudi to svoboda? "Ko greste v Savdsko Arabijo, se morate pokriti. Naj se torej tudi oni tu oblačijo kot mi."

"Ko smo slišali njene tačke, smo vedeli, da je konec"

Travmatično leto je preživela tudi pasja prijateljica ustvarjalcev Charlie Hebdo, koker španjelka Lila. Psička je bila ob lanskih napadih ob slavnem karikaturistu Cabuju, ko je ta umrl pod streli bratov Kouachi.

V novih, maksimalno varovanih prostorih, se Lila dobro znajde, pravijo sodelavci Charlie Hebdo. kot piše Daily Mail, jih vsako jutro pozdravi, nato pa dan preživi ob njihovih pisalnih mizah. Ima status njihove uradne maskote.

La tête de Lila quand elle me réclame une chouquette. (avec couinement intégré) #Charliehebdo #affinitegustative pic.twitter.com/Qm62URFB4t

— Corinne (@cocoboer) October 22, 2015

"Mislim, da je okrevala bolje kot mi," pravi Coco Ray. Za to so člani ekipe poskrbeli z veliko objemi in piškoti, je razkrila.
Na dan napadov je bila Lila ob Cabuju, ker je imel ta zanjo kot običajno velik priboljšek - tokrat šunko. Ko sta napadalca streljala in ga tudi ubila, je ostala ob njem, nato pa se je - med tem ko so še vedno odmevali streli - prebila do svojega lastnika Erica Portheaulta.

Ta se je skril za mizo, ko je slišal napadalca vpiti "Alah je velik". Po napadu je za NBC povedal, da je streljanje trajalo in trajalo. "Potem je bilo nekaj sekund tišine. Takrat sem videl Lilo, ki se mi je počasi približevala. Stisnil sem jo v naročje. Bila je čisto tiho. Zaprl sem oči in čakal na kroglo, ki pa je ni bilo."

Medtem je novinarka Sigolene Vinson v drugem prostoru zrla v oči enega od bratov Kouachi, ki pa ji je rekel, naj bo mirna: "Ne bom te ubil. Ne ubijava žensk. Moraš pa razmisliti o tem, kaj počneš, ker je narobe. Brati moraš Koran."

Na smrt prestrašena je pokimala in čakala, da si bo premislil. A sta terorista pobegnila. "Potem sem slišala Liline tačke in njene drobne korake in vedela sem, da je konec." Lila pa je hodila med pisarnami in lizala obraze svojih prijateljev, tudi mrtvega Cabuja, se še spominjajo pretreseni sodelavci Charlie Hebdo, ki pravijo, da jim je Lila še danes v uteho.

Leto kasneje, ko so se vmes zgodili še novembrski teroristični napadi, Evropo pa je doseglo več kot milijon beguncev in migrantov, ki delijo evropsko javnost, Francija in Evropa obletnico obeležujeta polni brazgotin in z negotovo prihodnostjo. Z več vprašanji kot odgovori.

In nekaj podobnega se dogaja tudi v uredništvu napadenega časnika. Prepričani so, da so napadi vsekakor spremenili medijsko krajino. Na slabše.

"Upali smo, da nam bodo sledili tudi drugi mediji, da se bodo zatekli k satiri. A se nam nihče ne želi pridružiti, ker je to nevaren boj, v katerem lahko umreš," je za AFP dejal Eric Portheault, ki je danes finančni direktor časnika, lani pa je za svojo pisalno mizo le za las ušel smrti. "Počutimo se strašno same," je jasen.

Od skorajšnjega bankrota do milijonskih donacij - in sporov

Tik pred napadom je bil Charlie Hebdo na robu propada. Prodaja je padla pod 30.000 primerkov, provokativni "humor brez meja", pred katerim ni varen nihče, je očitno šel iz mode. Kljub temu je bila večina sodelavcev še vedno od policijsko zaščito, ki so jo potrebovali vse odkar so leta 2006 objavili karikature preroka Mohameda. Leta 2011 so se morali celo preseliti, saj so bile njihove pisarne napadene z zažigalnimi bombami.

Napad bratov Kouachi je nato odnesel življenja ključnih ljudi časnika. Prinesel pa 200.000 novih naročnikov in milijonske donacije podpornikov z vseh koncev sveta. Namesto najrevnejši, so postali najbogatejši časopis v Franciji. Zdaj ocenjujejo, da se bo redna naklada ustalila pri okoli 100.000 izvodih.

Na prvi številki, ki je izšla po napadih, so zapisali "vse je oproščeno". A davek, ki ga je napad terjal v uredništvu, se ni končal le z mrtvimi. Za številne sodelavce je bilo vendarle pretežko, da se enostavno vrnejo k rutini, "počilo" je tudi med preostalim osebjem.

Vodenje časnika je prevzel Laurent Sourisseau, znan kot Riss, ki je bil v napadih težko ranjen. 49-letnik je postal tudi glavni delničar, med sodelavci pa so se vnele napetosti predvsem zaradi upravljanja z milijonskimi donacijami. Zahtevali so več transparentnosti pri upravljanju z denarjem. Decembra je bila sicer objavljena novica, da bodo med družine žrtev razdelili okoli 4 milijone evrov.

Medtem ko so nekatere jezila finančna vprašanja, je septembra odšel najbolj znan karikaturist časnika Luz. Kot poroča AFP, je bil enostavno preveč travmatiziran, da bi nadaljeval z delom.

Odšel je tudi kolumnist Patrick Pelloux. Po tistem, ko je Luz dejal, da Mohameda ne bo več narisal. "Morali bi še naprej risati Mohameda. Če tega ne počnemo več, Charlie ni več Charlie. Vendar pa je to vojna, mi pa nismo vojaki, ampak karikaturisti," je dejal za BBC.

Ko se je svetovna pozornost kar naenkrat obrnila v uredništvo, ki je krvavelo in žalovalo, so se preživeli novega bremena še kako zavedali. "Čutimo, da nismo več Charlie Hebdo od prej. Iz časov, ko smo bili revni in smo se ves čas šalili," je za BBC povedala novinarka  Zineb El-Rhazoui.

In pričakovanja medijske in svetovne javnosti so bila največja ravno, ko je bilo najhuje. Uperjena v prvo številko po napadu, medtem ko je v uredništvu manjkalo 11 mrtvih sodelavcev, preživeli pa so bili ranjeni, prestrašeni, travmatizirani in pod policijsko zaščito. A jim je bolečino uspelo preliti v karikature, izdelek je izšel v milijonski nakladi.

Ekipa Charlie Hebdo danes šteje 20 ljudi. Pred kratkim so se preselili v nove, močno varovane prostore, katerih naslov ostaja skrivnost.

"Oni imajo orožje. J*** se naj. Mi imamo šampanjec"

Obletnico napada so pri Charlie Hebdo pospremili s karikaturo, ob kateri so zapisali, da "je morilec še vedno na begu". Številka je izšla v milijonski nakladi. Medtem ko številni poznavalci medijskega prostora ocenjujejo, da so se francoski in evropski mediji po napadih na Charlie Hebdo in zaradi begunskega vala zatekli k samocenzuri, ko gre za kritično poročanje o muslimanih ali objavo kakšne šale na račun preroka Mohameda, Portheault pravi, da Charlie Hebdo temu trendu ne bo podlegel nikoli. "To bi pomenilo, da so napadalci zmagali."

"Če bo dogajanje takšno, da bo terjalo, da znova narišemo preroka Mohameda, ga bomo," napoveduje.

Pa vendar je tudi Charlie Hebdo v letu po napadih bil večkrat kritiziran zaradi objavljenih karikatur. Izvod ob obletnici, na katerem bradat mož, ki predstavlja boga, na rami nosi kalašnikovko, je požel kar nekaj komentarjev na temo, "zakaj enostavno ne morejo spoštovati verujočih". Oglasili so se tudi v Vatikanu.

Ko je Riss lani Aylana, sirskega dečka, ki ga je naplavilo na obalo, fotografija pa je postala simbol vse bede begunske krize, upodobil pod znakom za McDonald's, kar naj bi bila kritika potrošniške družbe, je bilo kritik toliko, da so morali dodatno pojasnjevati, kaj slika predstavlja. A trdijo, da se ne bodo vdali.

Še posebej ne po novembrskih napadih, ki so jih sicer pospremili z naslovnico prestreljene žrtve iz katere teče šampanjec in pripisom "Oni imajo orožje. J*** se naj. Mi imamo šampanjec." "Napadi novembra so znova odprli rane. A zato vztrajamo. Da niso umrli zaman," je za AFP še povedal Portheault.

Napadi na Charlie Hebdo so sprožili ogromen odziv ljudi. Čez noč so "vsi postali Charlie". Geslo Je Suis Charlie je preplavilo splet, transparente na spominskem pohodu enotnosti, ki so se ga udeležili številni svetovni voditelji.

"Vse se je ustavilo," se časa napada za BBC spominja pariški kreativni direktor Joachim Roncin, avtor tega gesla. "Bil sem globoko šokiran, a ne prestrašen." "Jaz sem Charlie" je bila ena njegovih prvih misli. "Bilo je nekaj, kar sem napisal zase. Nisem bil kupec časnika Charlie Hebdo, a bil je del moje mladosti."

Izdelek je objavil na Twitterju. Značka #jesuischarlie je postala simbol solidarnosti, njene izpeljanke pa najbrž najbolj uporabljane značke, ko gre za izraze podpore v zgodovini Twitterja. V tednu po napadu je bila po podatkih BBC značka uporabljena 1.500.000-krat na dan.

A že nekaj dni kasneje so se številni začeli spraševati tudi, kaj pravzaprav so, če "so Charlie"? Ko je Charlie Hebdo nastal, je bila strategija jasna - vzbuditi reakcijo. Njihov moto je bil kar "zlobno in nesramno", piše BBC.

In hitro je postalo jasno, da se Je Suis Charlie ne nanaša nujno na strinjanje z ostrim humorjem tednika, ampak slogan Joachima Roncina izraža širšo idejo - boj za vrednote svobode govora in proti terorizmu.

"Slogan se je prijel, ker so se ljudje v trenutkih negotovosti želeli počutiti kot del skupnosti," danes meni Roncin. Preživeli sodelavci Charlie Hebdo so se mu kasneje zahvalili za slogan.

O tem, kaj njegov simbol predstavlja leto kasneje, Roncin nima dvomov:"Je suis Charlie je izraz solidarnosti in miru. To je vse. Na eni strani so risbe, na drugi kalašnikovke. Mislim, da o tem ni treba razmišljati več kot sekundo. Na eni strani je življenje, na drugi smrt. Torej - si Charlie ali pa ne."

"Charlie je postal simbol. To je lahko tudi njegov konec"

Patrick Pelloux, kolumnist, ki je zapustil Charlie Hebdo, pa s tem odhodom grozi terorizma ni mogel ubežati. Pelloux je namreč tudi zdravnik. Takoj po napadih na Charlie Hebdo je pomagal svojim prijateljem. Ko so teroristi udarili v Bataclanu, je bil spet med tistimi, ki so zdravili žrtve.

Čeprav z razdalje, še vedno razmišlja o časniku. Na intervju za BBC je prišel v spremstvu močno oboroženih policistov, ki ga varujejo. "Charlie Hebdo je postal simbol. To je lahko tudi njegov konec," je razmišljal v pogovoru. "Ni enostavno iz popolne anonimnosti postati tako velik simbol. Predstavljati simbol ... to pomeni veliko odgovornost. Charlie lahko nadaljuje, a treba bo to početi drugače in ne vem, kako dolgo bo še trajalo."

In višek ironije? Če so se ljudje v urah, dneh in tednih zgrnili okoli ekipe Charlie Hebdo in odnosa do popolnoma svobodnega humorja in satire, ki ga predstavlja, je leto kasneje precej drugače. Trenutni vsebinski urednik Gerard Biard je za BBC povedal, da toliko kritik niso doživeli še nikoli prej. Še posebej izven Francije. Ker so prepoznavni po vsem svetu. "Včasih je težko, ker naenkrat govorimo tudi ljudem, ki nas sicer ne bi nikoli poslušali. Veliko ljudi je Charlie Hebdo odkrilo šele lani. Ne poznajo našega duha, ne našega konteksta, ne poznajo zgodovine francoske karikature, ki je zelo specifična."

Povsem na mestu pa je zagotovo tudi vprašanje, kako dolgo bodo sodelavci Charlie Hebdo - pa naj so še tako prepričani v svoj prav - sploh še vztrajali v svetu, v katerem se že tako počutijo same.

Urednik francoskega časopisa Liberation Laurent Joffrin je precej nazoren, ko gre za opis življenja preživelih in novih sodelavcev: "Živijo v stanovanjih z zagrnjenimi zavesami, ker se bojijo ostrostrelcev. V temi. In tako bo najbrž do konca njihovih življenj. Grožnja zoper njihova življenja je velika in realna. Vsak islamski skrajnež na planetu sanja, da bi ubil enega izmed njih."

Še prej pa lahko konec prinese spremenjena uredniška politika. Ko sta glavna karikaturista napovedala, da Mohameda ne bosta več risala, se je uredništvo uprlo - to je začetek konca, so bili prepričani. Patrick Pelloux sicer meni, da je tisto, kar je Charlie Hebdo predstavljal v svoji osnovi, na nek način umrlo že lani. "Charlie je mrtev. Naj živi Charlie," je dejal za BBC.

Ko so odjeknili streli v uredništvu Charlie Hebdo, kmalu zatem pa še v trgovini s košer hrano in je postalo jasno, da gre za teroristične napade  velikih razsežnosti, so mediji uporabili tudi primerjavo z ZDA. To je francoski 11. september, smo lahko slišali.

A v resnici je bil 7. januar le krvavi uvod v leto terorja. In nevarnost terorja takrat večine Francozov še ni zaposlovala. Že res, da se je zgodila tragedija, a vsem je bilo nekako "jasno", zakaj je bil tarča napadov Charlie Hebdo. Ostali so torej varni?
Tudi ko so sledili incidenti z obglavljenjem šefa ali (napol)preprečena napada na cerkev in vlak Thalys, ki je bil iz Amsterdama na poti v Pariz, je grožnja za večino ostajala neoprijemljiva. Ali kot je enega od teh incidentov komentiral nek analitik - teroristi, ki jim spodleti, so v mislih ljudi nesposobni bedaki. Za številne incidente, ki jih varnostne sile preprečijo, javnost ne izve nikoli. Grožnja je tako realna in oprijemljiva tudi za Francoze postala šele novembra. 7 napadalcev je pokosilo življenja 130 ljudi. Tokrat dogodka ni bilo več mogoče racionalizirati kot v primeru Charlie Hebdo, ko je marsikomu v kotičkih možganov odmevalo "izzivali so jih". Kaj so žrtve zagrešile tokrat? Nič. Zabavale so se.

Kaj se je v Franciji spremenilo po 7.1.2015?

Podobno kot smo po Evropi in svetu videli že ob drugih terorističnih napadih, še posebej po napadih 11. septembra 2001 v ZDA, je varnost postala prioriteta. In to na način, ko se je večina ljudi v zameno za večjo varnost ali pa vsaj za večji občutek varnosti, pripravljena odpovedati tudi določenim državljanskim svoboščinam.

Predvsem so bili na udaru vsi, ki bi lahko bili radikalizirani, v stiku s kom radikaliziranim ali pa se vsaj gibljejo v "sumljivih krogih in okrožjih". Policija je izvajala hišne preiskave, obveščevalci so sestavljali sezname potencialno nevarnih. Nevladne organizacije - med njimi Amnesty International - so opozarjale, da oblasti pretiravajo. A očitno varnostne poostritve niso bile dovolj ali pa vsaj ne dovolj dobre, da se teror v še hujši obliki ne bi ponovil novembra.

Čeprav je bilo po napadih veliko govora o enotnosti, o tem, da francoska družba ne bo dopustila, da bi jo skrajneži razklali ali povzročili (še večji) prepad med muslimansko skupnostjo in ostalimi državljani, se je v veliki meri zgodilo prav to.

Islamofobija in rasizem sta bila del odgovora. Kot je povzel portal Euronews, je po napadih na Charlie Hebdo izrazito naraslo število incidentov, pri katerih je šlo za sovraštvo ali nasilje, uperjeno proti muslimanom. Organizacija, ki se bori proti islamofobiji v Franciji, ki ima sicer eno največjih muslimanskih populacij v Evropi, saj muslimani s 4.7 milijona ljudi predstavljajo okoli 7,5 odstotka prebivalcev, je v treh tednih po napadih na Charlie Hebdo naštela kar 120 takšnih incidentov. V prvem kvartalu leta so jih nato našteli 222, medtem ko jih je bilo v istem obdobju leto prej le 37.

Spremembe je terorizem prinesel tudi v francosko politiko, kjer se je volilno telo začelo obračati v desno, a ne nujno le k zmerni desnici, ampak tudi k skrajnejšim oblikam, ki jih v Franciji uteleša predvsem Marine Le Pen. Spremenila se je tudi francoska družba. Čeprav po 7. januarju le za odtenek v primerjavi z odzivom, ki je sledil novembra.

Več vprašanj kot odgovorov

Francozi so tako novo leto letos začeli precej manj bučno kot v preteklosti in z veliko vprašanji. Med drugim jih zanima, kako je mogoče, da je po napadih na Charlie Hebdo in nekaj preprečenih incidentih, francoska obveščevalna služba tako zaspala, da so lahko teroristi spet morili novembra. Kako je mogoče, da obstajajo spiski skrajnežev, a jih očitno nihče zares ne nadzoruje in kako je s čezmejnim sodelovanjem evropskih varnostnih služb, če se lahko prav ti skrajneži mirno sprehajajo na relaciji Belgija - Francija?

Sprašujejo se tudi, kako je mogoče, da ljudje, ki so na seznamih sumljivih, lahko še naprej prosto potujejo v Sirijo in nazaj ali pa, kako je mogoče, da so v vsaj 89 mošejah brez težav širili ekstremne poglede in radikalizirali ljudi. Za številne pa se vse skupaj začne z vprašanjem, kaj je šlo narobe, da je situacija v Franciji danes takšna, kakršna je. Kako se je gradilo sožitje s prejšnjimi generacijami prišlekov, da se v njihovih potomcih danes kopičita jeza in zavračanje države, v kateri so se rodili.

Vojna je. In kdo bo zmagovalec? Leto terorja skozi oči Francoza Vincenta

Po novembrskih napadih je bila streznitev velika. Francoski predsednik Francois Hollande je razglasil, da je Francija v vojni s teroristi.

Ta še traja, front je veliko. Od domačih, ki se bijejo v številnih državah, do evropske, kjer so v središču begunci in ohranjanje schengna ter s tem EU, pa do tiste prave v Siriji. A ob obletnici napada na Charlie Hebdo bi težko rekli, da sta v tej vojni na primer zmagala brata Kouachi. Če sta s svojim morilskim pohodom nameravala uničiti Charlie Hebdo, jima je to gladko spodletelo. Časnik, ki bi najbrž propadel sam, ima danes naročnike z vsega sveta.

"Bil sem v pisarni, ko nas je dosegla novica o napadu. Kaj se pravzaprav dogaja, mi je postalo jasno takoj, ko so objavili imena mrtvih karikaturistov, ki so bili v Franciji dobro znani. Potem smo vsi prenehali z delom. Čutili smo, da moramo biti skupaj. Spomnim se, da se je več ljudi spontano zbralo in prižgalo sveče," o lanskem 7. januarju pravi Parižan Vincent, s katerim smo govorili o tem, kako se je Francija spremenila v letu terorja.

Sodelavec ene od evropskih institucij ugotavlja, da je večina Francozov napad na Charlie Hebdo doživela kot napad na svobodo govora. "Reakcija je bila precej drugačna kot po novembrskih napadih, katerih tarča ni bil simbol nečesa ali specifična organizacija, ampak so vse povprek ubijali ljudi, ki so zgolj uživali v petkovem večeru. Takrat so ljudje ugotovili, da je lahko tarča kdor koli."

"Po novembrskih napadih je večina Francozov spoznala, da je terorizem zdaj del naših življenj. Sam sicer ne čutim, da bi to povzročalo strah. Pravzaprav ravno nasprotno. Občutek imam, da se želi narod s tem spopasti brez, da bi spremenil svoj način življenja. Presenečen sem bil, kako enotno je bilo ljudstvo po napadih. Mislim, da je prvič po letu 1998, ko je Francija zmagala na svetovnem prvenstvu v nogometu, na oknih viselo na stotine francoskih zastav."

Zaščitniški je bil po njegovem tudi odnos do Charlie Hebdo: "Tako francoski mediji kot splošna javnost so izkazali solidarnost z uredništvom Charlie Hebdo. Charlie Hebdo je bil leta znan po ostri obravnavi vsega in vseh: verstev (ne samo islama), politikov, zvezdnikov ... Sicer ne verjamem, da se večina strinja z njihovim ekstremnim smislom za humor, a vendar francoski narod ne bo nikoli pristal na to, da so mediji prisiljeni k molku ali (samo)cenzuri, ko gre za to, kaj pišejo o islamu."

A zgolj zdravljenje posledic - preprečevanje napada, branjenje vrednot, po mnenju številnih dolgoročno ne bo dovolj. Korenine terorja pa se skrivajo globoko v koreninah francoske družbe. "Ne smemo pozabiti, da so mladi muslimani v teh predmestjih v vseh pogledih Francozi - rojeni in vzgojeni v Franciji, kot otroci staršev, ki so sem migrirali v šestdesetih ali sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pa se kljub temu ne počutijo Francoze. Vprašanje je torej, kako jih vpeti v francoski narod in jih prepričati, da zaupajo svojim sodržavljanom. Da je pri francoski integracijski politiki bilo nekaj spodrsljajev, je očitno. Težko je razumeti, od kod prihajajo frustracije teh mladih ljudi. Seveda lahko enega od osnovnih razlogov najdemo v brezposelnosti. Čutijo se zavrnjene s strani družbe. Drži, da predmestja Pariza niso varna in da javne službe tam ne delujejo kot bi morale. Prav tako drži, da je brezposelnost v teh predmestjih dramatična. Vendar pa so tudi ta predmestja daleč od tega, da bi tam vladale kriminalne združbe in kriminalci. Zdi se mi škoda, da se takšna podoba "nevarne Francije" pojavlja v nekaterih medijih," pravi Vincent.

Kot ocenjuje, ni prav, da kdo Francijo vidi kot center terorizma, ker v resnici ni tako. "Ne zdi se mi prav, da se francoska družba pogosto čuti krivo za spodletelo integracijo. Res je, da obstajajo raziskave, ki pravijo, da so teroristi produkt nepravičnega sistema, a osebno se s tem ne bi strinjal. To, da nekdo postane terorist in ubija, je vedno stvar izbire in zavestne odločitve, ne pa posledica sistema."

Prav tako opozarja na nujnost razumevanja, da je večina francoskih muslimanov "poštenih ljudi, ki spoštujejo zakone, imajo službo in spoštujejo svoje sosede. Predvsem pa je treba jasno povedati, da biti mlad musliman ne pomeni biti terorist! "

"Imamo milijone francoskih muslimanov, to je naša realnost," še izpostavlja Vincent. "Osrednje vprašanje torej je, kako naj Francija muslimanom omogoči, da v miru prakticirajo svojo vero, brez da so za to kritizirani ali celo označeni za potencialne teroriste. Po drugi strani pa je dejstvo, da mora islam v Franciji spoštovati naše zakone in ne obratno."

Boja proti terorizmu pa nikakor ne vidi kot zgolj nalogo Francije: "Evropa je ob napadih pokazala veliko solidarnosti. Boj proti islamskemu ekstremizmu mora biti evropski. Teroristi želijo uničiti našo civilizacijo. Okrepiti moramo zunanje meje Evrope - na primer z evropsko obalno stražo. Prav tako morajo evropske države razviti skupno zunanjo politiko, ko gre za vprašanje vojne v Siriji. V vojni smo in skupaj moramo biti dovolj močni, da v tej vojni tudi zmagamo."