Cerkev, kjer ne domuje le vera

V vedno živahnem in pisanem delu East Villagea, na ulici St. Marks Place, je že stoletje tudi del Slovenije. Julija 1916 so namreč v zgradbi cerkve Sv. Cirila prebrali prvo mašo v slovenskem jeziku. Včeraj pa je bila ob praznovanju stote obletnice cerkev tako polna, da na slavnostni maši, na katero sta prišla tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore in vodja slovenskih frančiškanov Marjan Čuden, ni bilo prostora za vse. Na pločniku so mimoidoči z zanimanjem opazovali slovenske narodne noše, iz zgradbe je bilo mogoče slišati slovenske pesmi. Toda za slovensko skupnost na vzhodni obali ZDA, ne le v New Yorku, je Sv. Ciril precej več kot le cerkev.

Stična točka Slovencev v New Yorku

"Cerkev je bila vedno kraj, kjer so se ljudje srečevali. Nekateri so bili verni, drugi ne, ampak to je prostor, ki je vedno družil Slovence. Včasih je bil bolj poudarjen verski vidik, sedaj je bolj kulturni, cerkev služi tudi kot galerija,“ pravi Krizolog Martin Cimerman, ki je že 24 let srce in duša ne le cerkve, ampak slovenske skupnosti. Čeprav takšne besede takoj zavrne, saj pravi, da so srce in duša prav vsi, ki prihajajo. Ker Slovenija v New Yorku nima več konzulata, kaj šele, da bi premogla kakšen prostor za druženje, je pater, kot Krizologu Cimermanu pravijo v New Yorku, pogosto gostitelj. V prostorih Sv. Cirila so se tako zvrstili že številni koncerti, razstave, družabna srečanja, kulturne prireditve, tudi slovenski politiki ob obisku New Yorka včasih prav v majhni dvorani pod cerkvijo priredijo sprejeme in srečanja s slovensko skupnostjo.

Preden so za takratnih 19.000 dolarjev (današnjih 420.000) kupili sedanjo zgradbo, so se newyorški Slovenci zbirali v nemški cerkvi Sv. Nikolaja, ker so kot državljani Avstro - Ogrske znali nemško. Toda od julija 1916 je bila slovenska cerkev tista, ki je na različne načine povezovala ljudi, daleč od domovine. "To je poseben občutek, da lahko prideš k bogoslužju v slovensko cerkev, toda tukaj ni samo maša, tu smo prijatelji, smo kot ena velika družina,“ pravi Mija Branc, ki s potico in drugimi dobrotami redno razvaja obiskovalce in goste v cerkvi Sv. Cirila.

Tujina manj tuja kot nekdaj

Poseben gost na včerajšnjem praznovanju je bil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Čeprav je maševal na drugem koncu sveta kot običajno, je prepričan, da je svet le en sam, če se le ljudje znajo srečati. In prav cerkev Sv. Cirila je bila, še posebej v času, ko ni bilo sodobnih možnosti komunikacije, ko so bila potovanja med kontinenti redka in draga, za izseljence izjemno pomembna. "Pred sto leti so zelo potrebovali cerkev in družbo rojakov, da so sploh lahko socialno preživeli. Danes, ko ljudje ne prihajajo v takšno absolutno tujino, tega potrebujejo manj. Toda zdi se mi, da prav zato hitro odhajajo iz Slovenstva, da se začnejo izgubljati in zdi se mi, da bi morala matična domovina narediti več na tem, da je biti Slovenec vrednota. Seveda ne v smislu, da bi bil nekaj več, ampak da se zavedaš korenin. Da bodo te poganjale cvetove in sadove tudi v tujem okolju,“ pravi Zore.

Obisk slovenske cerkve v New Yorku seveda tako kot povsod drugje upada, mlajša generacija prihaja redkeje, še največkrat ob praznikih ali pa ko pripeljejo starše, dedke in babice. A včeraj je bil vrvež neizmeren, mešale so se generacije, jeziki, kulture. Prav to je tisto, kar Krizologa Cimermana v New Yorku najbolj navdušuje. "Tu se nihče ne počuti tujega. Drug drugega znamo sprejemati in prav strpnosti in sobivanja z drugače mislečimi se bodo Slovenci iz domovine še dolga leta prihajali učiti.“