Breivikov kapitan: Na otok nevede pripeljal morilca, ki mu je uničil družino

Še preden se sodna dvorana na norveškem sojenju stoletja povsem napolni, so vsak dan na svojih mestih že vsi štirje psihiatri. Dva sta prepričana, da je množični morilec Anders Behring Breivik neprišteven, dva, da je bombni in strelski napad zagrešil pri polni zavesti. Sojenje 33-letniku, ki ne zanika, da je povzročil smrt 77 ljudi, a pravi, da so bile to nujne žrtve, se nadaljuje že enajsti dan.

Na prostor za priče je kot prvi stopil Simen Brenden Mortensen, paznik na otoku Utoya. Njegova naloga je bila, da preverja, kdo prihaja na otok, zabeleži imena in ima tako vedno pripravljeno evidenco, kdo se zadržuje na otoku, ter pisanje parkirnih kazni za neposlušne voznike.

Še preden začne s pričanjem, pove, da Breivik ni vreden, da bi mu namenil svoj pogled, zato ves čas pričanja strmi v tožilce. Breivik njegovo pričanje spremlja pozorno, a brez kančka čustev. Je pa doslej na sodišču že jokal. A ne za žrtve, ampak ko so pokazali videoposnetek, na katerem je razkril svoj peklenski načrt.

Mortensen je povedal, da ga je Breivik zlahka pretental, da ga ni imel za zločinca. Bil je miren, imel je veliko orožja in policijsko uniformo. Poleg tega se Mortensenu po tem, ko je slišal, da je v Oslu prišlo do eksplozije, ni zdelo nič nenavadnega, da je na otok prišel do zob oborožen policist. Nenavadno se mu je zdelo le, da je prišel z dostavnim avtomobilom.

Tudi po tem, ko je zaslišal prve strele, je bil Mortensen še vedno prepričan, da se ne dogaja nič hudega. Mislil je, da policist pač testira orožje.

Voda na Breivikov mlin je bila usodnega dne tudi njegova mirnost. Kapitan trajekta, ki ga je pripeljal na otok, namreč na moškem v policijski uniformi ni opazil nič posebnega. A kmalu po prihodu na otok je Breivik ubil kapitanovo življenjsko sopotnico. Monica Bosei je bila skrajneževa druga žrtev na otoku.

Še ko je videl, da so padle prve žrtve, je kapitan menil, da bo šlo le za situacijo s talci. Za ugrabitev, kjer je prva žrtev le opomin drugim, kaj se jim bo zgodilo, če ne bodo poslušni. A Breivik se ni ustavil le pri prvi žrtvi.

Kapitan je v pričanju tudi povedal, da se je nekaj prestrašenih ljudi zateklo nazaj na trajekt in čakalo na policijo. "A se ni zgodilo nič. Prepričan sem bil, da bodo po klicu na pomoč nebo nad otokom preplavili policijski helikopterji, a ni bilo nikogar."

Pričanje vidno pretresenega kapitana, ki je na otoku izgubil življenjsko sopotnico, njegove hčerke pa mamo, se Breivika ni dotaknilo. Streljanje je nepoškodovana preživela njegova 18-letna hčerka, njena mlajša sestra pa se je ta dan otoku izognila za las. Oče je menil, da zaradi možnega slabega vremena ni primeren dan za izlet na otok.

Enajsti dan sojenja je pričal tudi kriminalistični strokovnjak, ki je vodil preiskavo na kraju zločina in identifikacijo žrtev. Med drugim je povedal, da so našli dokaze, da je Breivik skrbno načrtoval svoj smrtonosni pohod, med drugim zemljevid poti na otok in otoka, kjer si je podrobno označil glavna poslopja in pomembne poti. Zbrani v dvorani pa so si lahko ogledali tudi fotografije s prizorišča zločina in fotografije Breivikovega morilskega orožja ter druge opreme, med drugim tudi zloglasno policijsko uniformo, ki mu je pravzaprav omogočila tako enostaven pohod, in lažno policijsko izkaznico.

Breivik je zdolgočaseno zrl v dokazni material, medtem ko je izvedenec s pomočjo fotografij zbrane vodil po poti smrti. Med drugim je pokazal fotografije pokritih trupel in kavarne, ki je bila skoraj popolnoma prekrita s krvjo. Samo ob vhodu v kavarno je bilo sedem trupel. Izvedenec je opozoril tudi na potopljeni čoln, s katerim je poskušalo pobegniti nekaj mladih, Breivik pa je vanj streljal tako dolgo, da je potonil.

Na prostor za priče so stopili tudi preživeli v bombnem napadu v Oslu, tožilstvo pa se že pripravlja tudi na naslednji dan sojenja, ko bodo nastopili medicinski izvedenci in spregovorili o vzrokih smrti posameznih žrtev. Tožilstvo je dobilo dovoljenje sodišča, da pričanje pospremi s fotografijami žrtev, dejali so namreč, da bi bilo navajanje podatkov o številu smrtonosnih strelov in drugih poškodb preveč neosebno in hladno.