Tožilstvo: Breivik mora v psihiatrično bolnišnico in ne v zapor

Danes sta obe strani predstavili svoje zaključne govore. Sodba naj bi bila sicer znana šele konec julija ali najpozneje v začetku avgusta, tožilstvo pa je sodišču predlagalo, da Breivika obsodi na trajno namestitev v zaprtem oddelku psihiatrije in ne na zapor.

Eden izmed psihiatrov namreč pravi, da bi Breivik, če bi še kdaj prišel na prostost, lahko ponovil dejanje. Vsa njegova mentaliteta je po njegovem prepričanju zgrajena na sovraštvu in nasilju, sam pa popolnoma zavrača predloge, da bi poskušal svoja stališča spremeniti.

Nor ali "samo" zloben?

Vprašanje o Breivikovi prištevnosti je bilo tudi glavno vprašanje zadnjega tedna dva meseca trajajočega sojenja, a enostavnega odgovora po mnenju psihiatrov ni.

Breivika je pregledalo več psihiatrov. Paranoidna shizofrenija se glasi diagnoza, ki sta jo postavila Torheir Husby in Synne Sorheim. Do tega sklepa sta prišla po prebiranju Breivikovega 1500 strani dolgega manifesta, na podlagi pogovora z Breivikovo materjo in študije njegovih izjav na policijskih zaslišanjih.

V poročilu sta zapisala, da je Breivik trajna nevarnost zase in okolico, da trpi za hudimi psihopatološkimi stanji in zato potrebuje neprestano pomoč. Skrajna politična stališča, ki vključujejo predvsem izjemno sovraštvo do muslimanov, naj bi bile posledica paranoidne shizofrenije, katere znaki se kažejo tudi v izbiri besed in fraz v manifestu. Na to naj bi nakazovala tudi uporaba pompozne uniforme med poboji. Poročilo teh psihiatrov je bilo objavljeno že novembra, ker pa je naletelo na ostro kritiko, celo Breivik sam je trdil, da se z njim ne strinja, popolnoma namreč zavrača teorijo, da je neprišteven, zato je sodišče naročilo novo mnenje izvedencev.

Psihiatra Agnar Aspaas in Terje Tørissen sta pri postavljanju diagnoze ubrala drugo pot. V zaporu sta dala Breiviku urediti 40 kvadratnih metrov veliko sobo, v kateri se je lahko svobodno gibal in počel, kar je hotel. Nato sta skupaj s svojo ekipo štiri tedne opazovala njegovo vedenje, vmes sta z njim opravila več razgovorov. Njuno poročilo je dolgo 284 strani.

Paranoidne shizofrenije nista našla, pravzaprav sta ugotovila, da je Breivik v vlogi izdelovalca bomb in množičnega morilca izjemno pozoren, osredotočen na cilj in povsem prišteven. Za razliko od drugih pacientov z diagnozo paranoidne shizofrenije ni na primer nikoli dvomil o svojih prijateljih, nikoli ni izjavil, da se v sodni dvorani ne počuti dobro, ker sumi, da drugi spletkarijo proti njemu, pravzaprav se je v družbi ljudi vedno počutil dobro. Njegovo ljubezen do uniform sta povezala z narcisoidnostjo, saj naj bi bil Breivik zaljubljen predvsem sam vase, poboje pa je opravičeval s tem, da je to v mnogih terorističnih organizacijah običajno početje.

Vsi psihiatri so ves čas spremljali tudi Breivikovo vedenje na sodišču, sam pa trdi, da je povsem prišteven, vsaka druga teorija sodišča pa naj bi bila namenjena le temu, da ga osmešijo.

Mama se ga je bala že, ko je bil star štiri leta

Breivik se v času sojenja s psihiatri sicer ni srečal prvič. K prvemu ga je njegova mati namreč peljala že, ko je bil star le štiri leta. Olav Naess je že leta 1983 predlagal, da se Breivika namesti v rejništvo k primerno usposobljenim rejnikom. Zakaj natančno, ni znano, so pa podatki iz tistega časa razkrili del dinamike Breivikove družine.

Njegova mati je Breivikovega očeta spoznala, ko je že imela 6-letno hčerko. A Jens Breivik jo je zapustil kmalu po sinovem rojstvu in tako je ostala sama z dvema otrokoma. Na center za socialno delo ga je pripeljala že, ko je bil star le leto in pol, saj naj bi bil tako naporen, da je bila psihično in fizično povsem izčrpana. Socialna služba je pomagala tako, da so otroku omogočili, da je del tedna preživel stran od doma.

A to ni pomagalo dovolj, zato je mati, ko je bil Breivik star štiri leta, poiskala pomoč pedopsihiatra. Psihiatri so otroka opisali kot bojazljivega, pasivnega in z narejenim nasmeškom. Skrbelo jih je, da bi se njegove že takrat očitne psihične motnje s starostjo razvile. A se je takrat znova oglasil odsotni oče, ki se ni strinjal s tem, da njegovega sina obravnavajo psihiatri. Zahteval je celo skrbništvo, a je to na koncu ostalo materi.

Namesto psihiatrov pa so se z družino v tem času nato ukvarjali socialni delavci, ki so o malem Andersu naslikali drugačno sliko. Bil naj bi simpatičen, prijazen fant s toplim nasmeškom, ki se rad igra, nikoli ne ugovarja ter zelo umirjeno govori. Center za socialno delo je zato zavrnil predlog psihiatrov, da bi Breivika preselili v dom za problematične otroke in začeli zdravljenje. Psihiatre je namreč begalo tudi to, da mati nima nobenih težav z vzgojo hčerke.

Norveška televizijska postaja NRK, ki je intervjuvala takratne sosede in znance družine, je poročala, da so mnogi menili, da dečka morda kdo spolno zlorablja, saj je bil popolnoma pasiven, a nemiren in s praznim pogledom. "Že takrat je živel v povsem svojem svetu," je povedal znanec, mati pa naj bi se ga bala.

Ali je bilo res tako, takratni psihiatri na sojenju niso razkrili, je pa znano, da je mati, ko je Breivik odraščal, večinoma izpolnila vse njegove zahteve. Strinjala se je, da se je, ko je bil že odrasel, spet vselil v svojo otroško sobo, pomagala mu je, ko se je ukvarjal s ponarejanjem denarja, nasprotovala ni niti, ko ga je začelo zanimati, kako se izdela bomba.

Danes mati zanika kakršne koli težave v otroštvu. Pri pedopsihiatru naj bi se oglasila le, ker je Breivikov oče zahteval skrbništvo. Zaskrbelo naj bi jo šele, ko je v zadnjih letih trdil, da ne bo imel spolnih odnosov pred poroko. Poleg tega se je začel oblačiti v uniforme in jo pogosto poljubljati, da se je ob tem počutila neprijetno.

V zaporu se zabava

Breivik si po koncu sojenja ne želi na psihiatrijo, ampak v zapor. Tam se po poročanju psihiatrov počuti dobro. Med drugim jim je tudi pokazal pisma oboževalcev, med njimi so celo 16-letna dekleta.

Pisma prihajajo iz Švedske, Nemčije, Danske, Francije in Norveške, med njimi pa so tudi ženitne ponudbe. Breivik naj bi poskušal odgovoriti na vsa pisma, ki jih dobi.