Zanimivo pa je, da pri vsej vpetosti v konflikt, te države za nesrečne Sirce niso le lučaj oddaljena varna oaza, ampak območje, kamor nimajo vstopa. S tem pa tudi eden od razlogov, da se množično vkrcavajo na razmajane ladje in tvegajo življenja na poti proti Evropi.
Pri čemer pa Evropa (predvsem Nemčija in Skandinavija) ni samo ekonomsko in varnostno obljubljena dežela. V resnici je ob nekaj solidarnih sosedah, predvsem edina celina, ki jih sprejema pod vsaj približno človeškimi pogoji! "V Evropi bom dobil človeka vredno življenje, moji otroci lahko pričakujejo izobrazbo, jaz pa zdravstveno oskrbo," je za Bloomberg dejal eden od beguncev.
Na drugi strani pa imamo torej bogate zalivske narode, ki Evropo pozivajo, naj sprejema ljudi, ki jih sami zavračajo; ZDA, kjer veliki mediji - na primer New York Times - pišejo, da Evropa s priseljenci ravna kot v času holokavsta, sami pa so jih do konca prihodnjega leta morda pripravljeni sprejeti 8.000; ter Kitajsko, ki ob Rusiji v Varnostnem svetu ustavlja kakršna koli posredovanja v Siriji, beguncev ne sprejema, se pa hvali z nekaj milijoni za humanitarno pomoč.
Večina od okoli 4 milijonov ljudi, ki so pobegnili iz vojne Sirije, je odšlo najprej v begunska taborišča v Turčijo, Jordanijo in Libanon, od tam pa se jih je več sto tisoč odpravilo na pot proti Evropi. Pozivi, da bi morale bogate arabske države za "svoje" ljudi storiti več, so se vsuli predvsem potem, ko je svet obšla fotografija dečka, ki je z mamo in bratom utonil, ko se je potopil prenatrpan čoln. Da upa, da bo njegova tragedija streznila Zaliv, je ob vrnitvi v Kobane dejal tudi dečkov oče. Posebna kampanja nezadovoljstva se je začela na družbenih medijih, kjer opozarjajo, da Zaliv azila ne odreka le Sircem ampak komur koli. Sirska skupnost na Danskem pa je na Facebooku med drugim zapisala: "Zakaj smo morali zbežati iz območja naših muslimanskih bratov, ki bi morali za nas poskrbeti bolje kot države ljudi, ki jih označujejo za nevernike?" Kdo sirskim beguncem v njihovi neposredni soseščini nudi zavetje … LIBANON – država ima najvišje število sirskih beguncev na 1000 domačih prebivalcev, saj je eden od štirih ljudi v državi sirski begunec. Skupaj jih je v državi s 4,5 milijona prebivalci 1,5 milijona. Poleg tega je v begunskih taborih v državi še vedno pol milijona Palestincev, ki so tja prišli že pred desetletji. JORDANIJA – jordanske oblasti pravijo, da so sprejele 1,4 milijona sirskih beguncev, čeprav UNCHR pravi, da je registriranih beguncev v državi pol manj. Država ima sicer težave z zagotavljanjem energije in vode za begunska središča. TURČIJA – gre za državo, ki je nase prevzela največje begunsko breme, pri njih je že skoraj 2 milijona sirskih beguncev. Tretjina živi v begunskih taborih, ki jih je postavila država, drugi so se razpršili po državi. Zalivske države pa si je za "zgled" vzel tudi Izrael, ki sirskih beguncev ne sprejema, so pa nekaj denarja namenili za humanitarno pomoč. |
Zalivske države džihadistom poslale prazen ček, plačuje ga pa Evropa
"Delitev bremena je pojem, ki za zalivske države ne obstaja," situacijo pojasnjuje Sarah Leah Whitston iz organizacije Human Rights Watch za Bližnji vzhod in Severno Afriko.
Ta ne velja niti, ko gre za delitev bremena revščine v regiji. Medtem ko se je Evropa odločila, da so ljudje, ki prihajajo na njene meje begunci, čeprav so pravno gledano številni med njimi "kvečjemu" migranti, ki sem ne bežijo pred vojno vihro, ampak lakoto, ki bi jih pokončala prav tako kot noži borcev Islamske države, je socialno migriranje v zalivske države še skoraj manj verjetno in tudi skoraj tako neprijetno kot tam postati azilant. Delavske pravice za te ljudi namreč ne veljajo, prav tako so lahko kadar koli deportirani. Tisti, ki tam delajo, se lahko nadejajo, da bodo na najslabše plačanih delovnih mestih, kjer opravljajo najslabša dela, lahko delali do konca svojega bivanja v državi gostiteljici, ki jim skoraj gotovo ne bo nikoli izdala državljanstva.
Našteto se sicer šejkom teh držav ne zdi sporno. Pravijo, da je vsakršno delo boljše kot životarjenje v begunskih šotoriščih, da pa tudi tam ni tako zelo slabo, saj nenazadnje prav oni državam, kjer ti tabori stojijo, pošiljajo humanitarno pomoč.
Abdulkhaleq Abdulla, politolog iz Združenih arabskih emiratov vztraja, da so emirati v treh letih sprejeli 160.000 Sircev. "Brez zalivskih držav bi bili begunci v veliko večjih težavah," zatrjuje.
"Sicer pa – zakaj se sploh sprašujejo o tem, kako pomagajo zalivske države? Zakaj se raje ne vprašamo, kdo je zakuhal krizo?" se je saudski politolog Khalid al-Dakhil vprašal za New York Times.
Situacija, ki je omogoča rešitev - Rusija za Asada, Zaliv podpira upornike, Evropa pa naj reši begunce
In ko smo že ravno pri kuharjih sirske krize. Po njegovem sta jo skuhala Iran in Rusija, državi, ki sta goreči podpornici Asada, beguncev pa ne sprejemata.
Ruski predsednik Vladimir Putin situacijo vidi precej drugače kot zalivske države. Pravi, da bi moral boj proti terorizmu potekati na mednarodni ravni, Rusijo pa vidi kot državo, ki bi lahko formirala takšno koalicijo. Reševanje sirskega konflikta vidi kot proces, kjer bi pot do miru potekala z roko v roki z notranjim političnim procesom. "In mimo grede – samo, da smo si na jasnem – ljudje trenutno iz Sirije ne bežijo pred Asadom, ampak pred Islamsko državo," je jasen Putin. Opozarja, da je organizacija skrajnežev prevzela nadzor nad velikim kosom sirskega ozemlja, na območja, ki si jih je podredila pa je v prvi vrsti prinesla teror. "Ljudi žive sežigajo, jim režejo glave, sekajo ude … Jasno je, da tam je morejo živeti," pravi Putin. Dodaja, da je o koaliciji proti teroristom že govoril z več državami, med drugim ZDA, Turčijo, Jordanijo, Egiptom in Saudsko Arabijo.
Predvsem s slednjo pa najbrž ostaja vprašanje, ali se bodo lahko dogovorili o tem, kdo je v Siriji agresor. Zalivske države so namreč v konfliktu podpirale številne protivladne skupine, ki se bodrijo v Siriji, označiti pa se jih da kot skupine, ki so blizu Islamski državi ali Al Kaidi.
Največji donatorji humanitarne pomoči za prizadete v Sirskem konfliktu (Vir podatkov: FTS, stanje 8.9.2015)
| Država (mesto na lestvici darovalcev) | Pomoč v dolarjih | BDP države na prebivalca |
| ZDA (1) | 1,119,598,424 | 53.041,98 USD (2013) |
| Velika Britanija (2) | 474,730,165 | 41.787,47 USD (2013) |
| Evropska komisija (4) | 300,782,030 | |
| Nemčija (6) | 225,229,859 | 46.268,64 USD (2013) |
| Kanada (7) | 141,563,576 | 51.958,38 USD (2013) |
| Kuvajt (2) | 304,640,000 | 52.197,34 USD (2013) |
| Združeni arabski emirati (16) | 29,924,096 | 43.048,85 USD (2013) |
| Saudska Arabija (19) | 18,384,881 | 25.961,81 USD (2013) |
| Katar (25) | 9,221,918 | 93.714,06 USD (2013) |
| Rusija (26) | 6,740,087 | 14.611,70 USD (2013) |
"Ne želimo uvažati težav iz Iraka in Sirije"
Da iz zalivskih držav ne gre pričakovati pomoči, vedo tudi sirski begunci. "Zalivske države bi lahko sprejele večino ljudi, ki bežijo iz Sirije, a se na klice na pomoč niso nikoli niti odzvale," pravi Omar Hariri, ki je v Turčijo na napihljivem čolnu zbežal z ženo in 2 leti staro hčerko.
Upanje zanj tako predstavlja kulturno in geografsko veliko bolj oddaljena Evropa. "Zalivske države pomagajo upornikom, ne beguncem!"
Na kuvajtski televiziji se je sicer te dni oglasil politični komentator Fahad Alshelaimi. Med argumenti, zakaj begunci v njegovi državi niso dobrodošli, je naštel, da je Kuvajt draga država, zato bi ti ljudje tam težko živeli. Pa tudi prilagodili bi se po njegovem težko: "Ne moremo sprejeti ljudi iz drugačnega okolja, ki imajo psihološke težave ali so doživeli travmo, in jih uspešno integrirati v družbo."
Strah zalivskih držav pred begunci pa ima še eno plat. Bojijo se prevelike prisotnosti ljudi iz držav, kjer vladajo nemiri. Nekatere od teh držav, ki so močno odvisne od tuje delovne sile, imajo veliko tujih delavcev - denimo iz Pakistana. A so ti pri njih zelo omejeni v svojih pravicah. Podobno je zdaj v primeru Sircev, saj v Zalivu pravijo, da "skupaj z njimi ne želijo uvoziti težav iz Iraka in Sirije."
Zalivske države niso podpisnice listin, ki bi jih zavezovale, da pomagajo beguncem
Jane Kinninmont iz organizacije Chatham House pa opozarja še na en vidik, ki zalivskim državam omogoča, da so beguncem zaprle vrata: "Te države večinoma niso podpisnice mednarodnih konvencij o pravicah beguncev, ki jih je sicer podpisala večina držav sveta."
Zato je tudi težko preverljiv podatek ZAE, da so po letu 2011 sirskim beguncem izdali več kot 100.000 dovoljenj za bivanje. V ZAE sicer prebiva skoraj 10 milijonov ljudi.
Navajeni, da s prstom kažejo na Zahod
Številni vplivneži bogatih arabskih držav Zahod tudi obtožujejo, da ni ustavil konflikta v Siriji, ko bi ga lahko. Za razliko od Rusije menijo, da bi bilo potrebno Asada vojaško odstaviti – seveda pa bi naj to storil nekdo drug – na primer ZDA, NATO, Evropa ali še kdo.
Michael Stephens, vodja katarskega instituta Royal United Services Institute pravi, da je prav takšno razmišljanje tisto, ki je situacijo v regiji pripeljalo tako daleč: "Arabci v Zalivu so se navadili na prepričanje, da v kriznih časih pride Zahod in reši težave. Ko se to prvič ni zgodilo, zdaj gledajo v črepinje razbite države, se sprašujejo, kaj se je zgodilo in kažejo s prstom."
A cartoon which show hypocrisy of the #Gulf countries... #refugeecrisis pic.twitter.com/YHvKvRr0aZ
— Ahmad Mukhtar (@AhMukhtar) September 3, 2015
#kiyiyavuraninsanlik One of Ummah's greatest political problems r rulers in Muslim world caring not for her affairs. pic.twitter.com/qFhuX11zEE
— Umm Talha (@latteofmylife) September 3, 2015
