Biljana Plavšić je sprva zavrnila vseh osem točk obtožnice; trdila je, da je nedolžna. Sodniku je na vprašanje, kako se bo zagovarjala, odgovorila, da je obtožnico dobro razumela in zatrdila:"Po nobeni točki obtožnice se ne počutim krivo."
V prvih dneh oktobra je Plavšićeva priznala, da je kriva za zločine proti človeštvu, tožilstvo pa je v zameno umaknilo obtožbe iz ostalih sedmih točk, vključno s točko, ki je obtoženo bremenila genocida. Plavšićeva je svoje priznanje krivde komentirala z besedami, da "zdaj razume, da so bili tisoči nedolžnih ljudi žrtve organiziranega in sistematičnega poskusa, da se muslimane in Hrvate odstrani z ozemlja, ki so ga zahtevali Srbi". "Bila sem prepričana, da je bilo to potrebno za preživetje in samoobrambo," je svoja prepričanja med leti 1992 in 1995, ko so se poboji v Bosni in Hercegovini dogajali, opravičevala obtožena.
Na začetku vojne v BiH naj bi Plavšićeva vojaškim enotam srbske vojske osebno odobrila, da so ob podpori takratne jugoslovanske ljudske armade začeli na severu in vzhodu Bosne pobijati, ropati in izganjati muslimansko ter hrvaško prebivalstvo.
S Karadžićem pa naj bi podpisala odlok o organizaciji koncentracijskih taborišč, kjer so mučili in pobili okoli 14 tisoč civilistov.
Medaliune Albright, nekdanja ameriška državna sekretarka, je povedala, da so se ji takratne dogodki zdeli neverjetni, a so se vendar zgodili. Množične poboje civilistov pa je komentirala z besedami: "Glede na pogovore, ki sem jih imela, se mi zdi, da se vse to ni dogajalo naključno, da tega niso delali pijani vojaki, ampak je bilo vse del načrta za izkoreninjenje različnih skupin ljudi."
Po daytonskem sporazumu leta 1995 je mednarodna skupnost k umiku prisilila voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića, predsednica Republike Srbske je tako postala Biljana Plavšić. Danes, sedem let po vojni v Bosni in Hercegovini, Plavšićeva odkrito priznava, da je bila med takratnimi voditelji bosanskih Srbov med najbolj radikalnimi. Nekdanja ameriška državna sekretarka, ki je pred haaškim sodiščem pričala v torek, pa kljub temu poudarja, da je bila Plavšićeva ena najbolj pozitivnih voditeljev na Balkanu.
Po besedah Albrightove ni dvoma, da je Plavšićeva srbska nacionalistka, vendar pa je v času sprejemanja daytonskega sporazuma menila, da je ta sporazum nekaj kar bi bilo treba podpreti, kar bi lahko prineslo mir in s čimer bi lahko dosegla, to za kar se je zavzemala. "Dostojanstvo za Srbe, torej," je pojasnila Albrightova.
Čeprav je 72-letna Plavšićeva v zameno za priznanje zahtevala, da ne sodeluje v nobenem procesu proti obtožencem haaškega sodišča, je sodišče v začetku tedna objavilo doslej tajen dokument. V njem obtožena nekdanjega predsednika Miloševića obtožuje, da je bil eden od pobudnikov in izvrševalcev politike etničnega čiščenja v Bosni in Hercegovini
Carla del Ponte, glavna haaška tožilka, je povedala, da obtožena "v sodelovanju s tožilstvom ni poskušala doseči osebnih koristi in tudi ne zmanjšati pomena svojih dejanj. Kljub temu je dejstvo, da je priznala, velik korak na poti k spravi v Bosni in Hercegovini."
Nekdanja profesorica biologije, doslej edina ženska, ki je obtožena na haaškem sodišču, je prva visoka politična predstavnica bivše Jugoslavije, ki je priznala krivdo za zločine proti človeštvu. Tožilstvo zahteva od 15 do 25 let zaporne kazni. Če Plavšićeva krivde ne bi priznala bi zahtevali doživljenjsko zaporno kazen, pravi glavna tožilka Del Pontejeva.
Robert Pavich, odvetnik Biljane Plavšić, pa je zagovarja, da bi se zaradi priznanja krivde, moralo obtoženki pri izrekanju kazni popustiti. "Menimo, da bi tako visoka kazen odvrnila ljudi, da bi prišli pred sodišče, kot je to storila obtožena," je pojasnil Pavich.
V četrtek se je Plavšićeva vrnila v Beograd, kjer bo ostala, dokler ji sodišče ne bo izreklo kazni, kar se bo predvidoma zgodilo v začetku prihodnjega leta.