Tretji dan po nezgodi stotine policistov in vojakov išče razbitine in ostanke ponesrečenih astronavtov. Deli teles, kosi raketoplana in drobci so posejani na območju, dolgem 160 in širokem 16 kilometrov, povečini v gostem gozdu Piney Woods. V težko dostopnih podeželskih krajih iskalci uporabljajo konje in terenska vozila. Doslej so našli več kot 500 kosov raketoplana, ki se je v soboto razletel pred pristankom.
Nasa je objavila sporočilo, da ne morejo potrditi odkritja posmrtnih ostankov vseh članov posadke. S tem so zavrnili prejšnje objave, da so našli ostanke vseh astronavtov. Po poročanju ameriške televizije CNN so posmrtne ostanke ponesrečencev prepeljali v letalsko oporišče v Louisiani, kjer bodo opravili obdukcijo. V Houstonu v Teksasu bodo v torek priredili spominsko slovesnost za preminulimi astronavti. Po napovedih se je bo udeležil tudi ameriški predsednik George Bush. Ob vhodu v vesoljski center v Houstonu so ljudje prinesli na desetine sporočil, rož in balonov, mnogi se zbirajo na spominskih mašah.
Zbrano dokazno gradivo bo pregledala posebna komisija
V Nasi natančno preučujejo amaterske video posnetke, fotografije, ki so jih posneli vohunski sateliti, in vse doslej zbrane kose plovila. Dokazno gradivo bodo poslali v letalsko oporišče Barksdale, kjer ga bo pregledala posebna neodvisna komisija, ki je že preiskovala napad na ameriški rušilec USS Cole v Jemnu.
Znanstveniki Nase še vedno analizirajo podatke, ki so jih zabeležili računalniki v kontrolnem centru, pri čemer so se osredotočili predvsem na levo krilo Columbie in nenadni manever tik pred nezgodo. Po zadnjih podatkih so zabeležili povišanje temperature v hidravličnem vezju levega dela pristajalnega mehanizma, ki se je med vstopanjem v zemeljsko atmosfero v petih minutah segrelo za 32 stopinj Celzija. Nato je prišlo do destabilizacije plovila, ki se je nad Teksasom nagnilo na levo stran, kar je skušal avtomatski pilot popraviti, vendar na neobičajen način, hip za tem pa so izgubili stik z raketoplanom. "Ne vemo, kaj je to pomenilo,", je na novinarski konferenci povedal vodja programa Columbia Ron Dittermore. Dodal je, da bi to lahko bil znak poškodovane ali manjkajoče ploščice za toplotno zaščito, vendar neposrednega dokaza za to ni.
Tudi Dušan Petrač, doktor fizike in sodelavec NASA, ki je sodeloval pri treh eksperimentih na vesoljskih plovilih, je za 24ur povedal, da popravilo ni bilo mogoče. Astronavti pa tudi niso mogli videti in raziskati če in kaj bi bilo lahko narobe. Petrač še dodaja, da so pri pristajanju termalne ploščice eden glavnih elementov za to, da lahko raketoplan zmanjša hitrost z 29.000 km/h. "To pa je vedno prestavljalo zelo kritičen moment pri pristajanju. Pri pristajanju se temperatura na teh spodnjih površinah povečuje tudi prek 1000 do 1500 stopinj celzija. Zaradi te nesreče se bodo prav gotovo mnogi programi v NASA podaljšati, upočasnjena bo tudi dograditev mednarodne vesoljske postaje. Pričakovali smo že, da se bodo čudežni uspehi kar nadaljevali, brez vsakršnih nesreč in podobno," je še povedal Petrač.
Bi NASA lahko preprečila nesrečo?
Po nesreči Columbie so na NASA začela dobesedno deževati najrazličnejša vprašanja, ali bi v primeru, da so nesrečo res zakrivile poškodovane ploščice toplotne zaščite, katastrofo lahko preprečili, ali pa je bila posadka obsojena na smrt že ob vzletu. NASA zatrjuje, da na shuttlu niso imeli rezervnih ploščic, posadka pa tudi ni imela opreme, da bi manjkajoče oziroma poškodovane ploščice lahko zamenjala. NASA je sicer poškodbo, ki jo je ob vzletu Columbie pod levim krilom raketoplana povzročil odpadli del izolacije zunanjega tanka za gorivo, označila za zanemarljivo, ki ne bi smela vplivati na varnost poleta. To je NASA zagotovila še v petek, dan pred vrnitvijo vesoljskega plovila.
Po nesreči raketoplana je vodja programa Columbia Ron Dittemore v nedeljo priznal, da se je NASA verjetno zmotila in da je poškodba pod levim krilom plovila verjetno pripomogla ali pa celo povzročila, da je Columbia razpadla ob vstopanju v Zemljino ozračje. Opozoril je sicer, da so zbrani podatki za zdaj še preskopi za oblikovanje celovite teorije o tem, kaj se je v soboto resnici dogajalo nad Teksasom.
Na očitke, zakaj niso podrobneje pregledali poškodbe raketoplana z močnimi teleskopi, dobrih 290 kilometrov nižje na Zemlji, ali pa s teleskopi na vohunskih satelitih, NASA odgovarja, da zadnjič, ko so leta 1998 na tak način skušali preveriti okvaro na Discoveryju, niso odkrili ničesar. Zato tega niso poskusili ob tokratni poškodbi Columbie. NASA sicer prav tako ni zaprosila posadke na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), da bi s kamerami na ISS pregledali Columbio, ko sta se vesoljski plovili nekajkrat srečali med 16-dnevno misijo Columbie. NASA ni razmišljala niti o izhodu člana posadke Columbie v vesolje, ker astronavti niso bili ne usposobljeni ne opremljeni za popravilo zaščitnih ploščic kjerkoli na plovilu, še najmanj pa na dokaj nedostopnem delu, kot je spodnji del levega krila, je še pojasnil Dittemore.
Columbia je imela na krovu dovolj goriva in zalog, da bi v orbiti lahko ostala do srede, astronavti pa bi z varčevalnimi ukrepi lahko pridobili še nekaj dni. Teoretično bi bilo to sicer morda možno, če bi na hitro usposobili raketoplan Atlantis, ki bi nato poletel na pomoč. Na krovu Atlantisa pa bi morala biti tudi samo dva člana posadke, da bi se potem lahko na krov stisnilo še sedem članov posadke iz Columbie. Vmes bi obstajala še nevarnost sprehoda vseh sedmih članov Columbie po vesolju do Atlantisa, ko bi zapuščali Columbio. Podobno bi se morali rešiti tudi na ISS, ker Columbia ni imela primerne opreme za spojitev z ISS, dodatni problem pa je bil še, ker sta bila ISS in Columbia v povsem različnih orbitah in Columbia ne bi imela dovolj goriva za približanje vesoljski postaji, je še pojasnil Dittemore.
Teoretično bi NASA vesoljsko plovilo skozi Zemljino ozračje spustila pod ostrejšim kotom, s čimer bi skušali zmanjšati segrevanje plovila. Toda tudi to bi bilo izjemno nevarno za življenja članov posadke. Zaradi tega bi se bo namreč lahko zgodilo, da bi se Columbia Zemlji približala s hitrostjo, ki bi bila prevelika za varen pristanek.
Raketoplan je med vstopanjem v zemeljsko atmosfero izpostavljen visoki temperaturi 1650 stopinj Celzija, zaradi česar je obdan s posebno izolirno plastjo, ki ga ščiti pred vročino. Kot je znano, je 80 sekund po izstrelitvi 16. januarja s tanka za gorivo odpadla obloga in poškodovala zaščitne ploščice pod levim krilom Columbie, kar bi lahko bil vzrok za nesrečo ob vrnitvi raketoplana na Zemljo.
