Ameriški znanstveniki tik pred potrditvijo 'božjega delca'?

Znanstveniki ameriškega laboratorija in pospeševalnika delcev Tevatron so potrdili, da so zaznali možne sledi Higgsovega bozona. To so sporočili na znanstveni konferenci v italijanskem mestu La Thuille. Analizirali so 500 trilijonov trkov subatomskih delcev in poustvarili pogoje, podobne razmeram tik po velikem poku. Po desetletju napornega dela je znanstvenikom Fermilaba iz Chicaga uspelo ujeti 1000 Higgsovih delcev.

Nejasnosti preveč, da bi lahko potrdili obstoj bozona

"Na žalost te sledi ne zadoščajo, da bi dokončno potrdili obstoj Higgsovega bozona,“ je ob razkritju dejal fizik Rob Roser in poudaril, da je izmuzljivost delca posledica zelo kratke obstojnosti teh delcev, saj skoraj nemudoma razpadejo v druge delce. Zato je znanstvena predstava o razvpitih bozonih rahlo nejasna.
Verjetnost, da so fiziki zaznali nekaj, kar niso Higgsovi bozoni, temveč so bili žrtev statistične pomanjkljivosti, so po Roserjevem mnenju 1:250, kar je precej blizu meji 1:740, ki jo fiziki dopuščajo pri potrjevanju obstoja subatomskih delcev.

Higgsov bozon skrivnost nastanka vesolja

Lov na Higgsov bozon pa je pomemben tudi zato, ker bi lahko dobili vpogled v nevidni svet rojstva celotnega vesolja. Higgsovo polje je bilo ugotovljeno leta 1960, odkril pa ga je britanski znanstvenik Peter Higgs, z njim pa se pojasnjuje, kako je snov ohranila in pridobila maso v trenutkih po velikem poku. Po tej teoriji je bozon "krivec“ za nastanek zvezd, planetov in življenja, saj daje maso večini elementarnih delcev. Od tod je dobil tudi ime "božji delec“.

S potrditvijo obstoja bozonov bi bil v mozaik Einsteinovega standardnega modela fizike vgrajen še zadnji delček sestavljanke. Če bozon ne obstaja, bodo morali znanstveniki odgovore na vprašanje, kje dobijo delci maso, iskati drugje, prav tako pa bodo morali najti odgovor na vprašanje, zakaj se niso po velikem poku le razpršili po prostoru in izginili.

Ameriške in evropske metode se zelo razlikujejo

Preden je Fermilabov 6,3-kilometrski Tevatron septembra lani izvedel svoj zadnji poskus in so se nato vse preiskave preselile v Švico, so si znanstveniki prizadevali proizvesti čim več subatomskih delcev. Kot pravi Roser, se oba pospeševalnika po svojem delovanju zelo razlikujeta. Fermilabov pospeševalnik je izstreljeval protone v antiprotone, CERN pa v 27-kilometrskem pospeševalniku ustvarja trke med dvema curkoma protonov.

Razlike so primerljive s prispodobo fotografiranja otroka v parku, ki ga posnamemo z dveh različnih zornih kotov, pravi Fermilabov fizik Gregorio Bernardi. "Na eni sliki lahko otroka zakriva drevo. Oba posnetka lahko prikazujeta istega otroka, a bi morali za to, da ugotovimo, kdo je dejansko v parku, združiti oba zorna kota,“ pravi Bernardi.

Delo na obeh straneh Atlantika je v polnem zagonu, saj stotine ameriških znanstvenikov še vedno obdeluje podatke vseh poskusov v Tevatronu, prepričani pa so, da bodo zadnji odgovor in potrditev pridobili do junija.

Spremljajte 24ur.com na Facebooku in Twitterju!