Pred bratoma Kouachi se je skril pod umivalnik: 'Možgani nehajo delovati, srce preneha biti, zadržuješ sapo in čakaš ...'

Grafični oblikovalec Lilian Lepere, ki se je skrival v tiskarni v kraju Dammartin-en-Goele, medtem ko sta Said in Cherif Kouachi njegovega šefa vzela za talca, je prvič po dogodku spregovoril v javnosti. V televizijskem intervjuju za francosko televizijo France 2 je 27-letnik v solzah pojasnil, kako mu je srce, ko se je skrival v omarici pod umivalnikom, v nekem trenutku 'prenehalo biti'.

Usoda je hotela, da sta se napadalca, ki sta v Parizu ubila 12 ljudi, zatekla v tiskarno, v kateri je delal Lepere. Šef Michel Catalano mu je naročil, naj se skrije.

"Ni bila velika omarica. Predstavljajte si nekakšnih 70 x 90 centimetrov v višino in dolžino, v globino pa približno 50 centimetrov. Na eni strani lahko odpreš vratca, na drugi zadeneš ob steno. Zato se pač ne premikaš," je povedal Lepere.

"Eden od bratov je odprl omarico poleg moje. V njej ni našel ničesar zanimivega, nato se je napotil proti hladilniku. Svojega brata je vprašal, ali želi kaj popiti, ta pa mu je odgovoril, da zdaj ni čas za to. Mislil sem si, da bo, če išče hrano, zdaj zdaj pogledal v omaro, kjer sem se skrival. Ko se je od hladilnika namenil nazaj proti meni, si je v umivalniku natočil nekaj vode in jo spil. Bil je tik nad mojo glavo, slišal sem, kako teče voda. Skozi odprtino med vratci sem videl njegovo senco," je opisal.

"Premaknil sem se čisto malo. Hrbet sem imel naslonjen na cev, ki je puščala. Čutil sem vodo, povsem nerealen občutek. Rekel sem si: to je kot v filmu, to vidiš samo v filmu! Možgani nehajo razmišljati, srce preneha biti, zadržuješ sapo in čakaš ... Ker je to vse, kar v tistem trenutku lahko storiš," je še dodal.

Čeprav je bil stisnjen v majhnem prostoru in se je komaj lahko premikal, mu je uspelo poseči po svojem telefonu in obvestiti policijo.

"V nekem trenutku sem si rekel, da bom to naredil, tudi, če bom s tem povzročil hrup. Telefoni so tu in tam zazvonili, zato to ni bilo tako tvegano. Potreboval sem kakih 15 minut, da sem se opogumil. Ko sem vzpostavil stik z zunanjim svetom, mi je odleglo. Od takrat naprej je komunikacija potekala med menoj in telefonom moje mame. Ta je telefon dala policiji, ki je zadevo prevzela," je povedal.

S pomočjo njegovih sporočil je policija lahko izdelala načrt za napad na brata Kouachi. "Za komuniciranje z menoj so uporabili samo en telefon, jaz pa sem jim posredoval čim več koristnih informacij," je dejal.

Po osmih urah je policija sprožila napad, ki se je srečno končal. Napadalca so ubili, talca pa osvobodili.