20.000 strani o Maddie
Policija je objavila dokumente o primeru pogrešane deklice Maddie, ki med drugim razkrivajo podatke o zasliševanju zakoncev McCann in slike apartmaja, iz katerega je Maddie izginila.
Trenutno uporabljate Adobe Flash Player verzije 8.
Za napredno uporabo našega novega predvajalnika priporočamo Adobe Flash Player 9, ki omogoča celozaslonski ogled in najboljšo kvaliteto videa.Priporočamo najnovejšo različico Adobe Flash Player verzije 9, ki si ga lahko brezplačno naložite tukaj
Video
Portugalska policija je v javnost posredovala dokumente o primeru Maddie McCann, ki so bili do zdaj zaupne narave. Po portugalskem zakonu se je namreč končalo obdobje, ko morajo pravno dokumenti ostati skriti.
Policijsko poročilo je izredno dolgo, saj je potek preiskave primera pogrešane deklice zapisan na 20.000 straneh. Vsebuje opis dela detektivov, forenzične ugotovitve, izjave prič in transkripcijo pogovorov s starši deklice, Kate in Gerryjem McCann.
(Foto: Reuters)
Med drugim je iz poročila razvidno, da je na starša portugalska policija pritiskala tudi z informacijami o DNK dokazih, ki naj bi kazali, da sta odgovorna za izginotje svoje hčerke. To je storila kljub opozorilom z britanske strani, da dokazi niso dovolj močni za take obtožbe. V dokumentih je namreč tudi elektronsko sporočilo britanskega forenzika Johna Lowa, v katerem piše, da je iz vzorca DNK, ki so ga našli v apartmaju in avtu njenih staršev, nemogoče trditi, da pripada pogrešani deklici.
Kljub poslanem sporočilu, se je portugalska policija odločila, da zakonca McCann označijo za uradna osumljenca v primeru izginotja njune hčerke. To so storili ravno na podlagi DNK dokazov.
Zakonca McCann predvidevata, da je ugrabitelj apartma zapustil skozi ta vrata.
Dokumenti vsebujejo tudi opis zasliševanja staršev. Kate so policisti zasliševali 11 ur, njenega moža pa 8. Spraševali so ju, ali kdaj svojim otrokom dajeta uspavala, ali je Kate depresivna in ali sta Maddie življenjsko zavarovala.
"Jasno je bilo, da policija išče priznanje in je pripravljena uporabiti lažne dokaze, da bi to storila,“ je po tem, ko so dokumenti o preiskavi postali javni, dejal prijatelj McCannovih. Oglasil se je tudi predstavnik zakoncev McCann, ki je potrdil, da je policija Gerryju dejala, da so DNK dokazi neizpodbitni in mu celotne ugotovitve predstavila kot dejstva in ne ugibanja. "Iskanje Maddie je zdaj najbolj pomembno,“ je dodal. Poudaril je, da odvetniki staršev podrobno preučujejo celotno poročilo, v upanju, da bodo našli kaj, kar jih bo usmerilo pri iskanju deklice.
Policija je sicer v javnost dala tudi fotografije, ki so jih preiskovalci posneli, ko je Maddie izginila. Prikazujejo apartma, kjer je družina McCann preživljala počitnice in sobo iz katere je Maddie izginila.
Povezani članki
Glasuj
Opravičila in izgovori, ki jih toliko in takih sort, da bi na tej temi lahko diplomiralo kar nekaj generacij podočih psihologov, ne rešijo ničesar, še najmanj pa človeško neodgovornost. Res je, da starši kdaj pustijo otroka samega, takrat je bilo vse OK, ampak to izgovor ali opravičilo, da lahko to ponovi ali to naredi kateri drug starš, češ če je lahko on potem lahko tudi jaz. A boš ti tudi vrgla otroka v reko, če bo ga nekdo drug, ker mu je šel preveč na živce in mu uničeval življenje. Upam da ne.
Ne telefon, ne cigareti, ne mleko, ne trgovina, ne ... karkoli že, ni izgovor in opravičilo, ki so več ali manj vsa itak banalna in nesmiselna, da otroka pustiš samega. Obstajajo starši, ki zaradi take neumnosti niso izgubili le enega otroka, pač dva (tudi dvojčki, zadnji primer je iz Italije), tri otroke, oz. vse otroke.
Res je za starše to boleče in muka, saj ne da bi jim privoščil, a tako naj bo, to je lekcija za malomarnost, ki pa se mnogih itak ne prime kaj posebej. Življenje nam postreže z 'dragimi' in bolečimi lekcijami, ki pa jih lahko preprečimo ali vsaj omilimo posledice.
Kajti ko je škoda že nerejena, se nima smisla izgovarjati in opravičevati, ker to nikomur ne pomaga, s tem svoje neodgovornosti ne boste zmanjšali, ali popravili. To je zanikanje odgovornosti. Zanimivo je, da smo ljudje kaznovani, če zanemarimo odgovornost do tujih otrok, v ključno z bližnjimi sorodniki (nečaki, nečakinje, itd.), ne pa tudi, če zanemarimo odgovornost do 'lastnih' otrok, lastnih samo po krvi in nič več, čeprav tehnično ni nobene razlike. Pomilovanje zaradi razloga, češ da gre za izgubo lastega otroka, pa čeprav po svoji malomarnosti, res ni najbolj na mestu. Zakaj so ti 'lastni' otroci drugačni od tujih, da bi njihova smrt ne smela biti kaznovana, če je povzročena z malomarnostjo, ki jo nevestni starši z banalnimi izgovori in opravičili zgolj potrjujejo. V primerjavi z mnogimi zločini, nesreče lahko preprečimo, dokaj preprosto, brez izgovorov in opravičil, česar še noben otrok ni zameril nobenim staršem.
Če načrtuješ otroka, se nauči načrtovati vnaprej, če imaš otroka, načrtuj vnaprej, sicer se po storjeni škodi ne opravičuj in ne išči izhoda, pač pa vzemi lekcijo na znanje in se uči iz nje, potem je morda bolje, da otrok nimaš, če ne znaš biti odgovoren zanje in do njih. Odgovornost in strpnost namesto izgovorov in opravičil.
Res je življenje polno izzivov in lekcij, včasih zelo bolečih, polno načtrovanj in predvidevanj vnaprej, pa vendar si zato ni treba nalagati še novih bremen po lastni nemunosti. Toda sprejeti je treba dejstvo, da je v človeški naravi pač tako, da nekatere lahko izuči le določena vrsta lekcij, katerih vzrok sega nazaj dlje pred našim sedanjim rojstvom. Razumevanje lekcij je nujno za preboletje in preživetje takih izkušenj, sicer lahko vodi v skrajnost samomor, ki pa ne vodi k rešitvi, pač pa k ponovitvi lekcije, morda v nekoliko hujši obliki. Moč je v znanju, ki nam pomaga razumeti, da nobena izguba, nobena smrt ni dokočna ločitev od nam ljudbe osebe, odrasle, ali otroka, kar je bila oseba v nekem zemeljskem časovnem obdobju.
Pravo znanje je prava pot.
















