Župnik z Goričkega: Na morju bi imel barko, tu pa imam krave in traktor

Dejan Horvat, ki deluje v župnijah Markovci in Gornji Petrovci na Goričkem, svoje poslanstvo duhovnika združuje s kmetovanjem. Čeprav mu je bila ljubezen do zemlje položena v zibelko, prihaja namreč iz kmečke družine v Strehovcih na drugi strani Prekmurja, ni ravno načrtoval, da bo poleg duhovniškega poklica opravljal še delo kmeta. A ko je pred dvajsetimi leti prišel službovat v Markovce, se je v njem porodila želja: "Tu je bil travnik, župnija je bila zapuščena, župnišče staro, 13 let ni bilo tukaj nikogar, saj je župnik prihajal sem maševat iz sosednje župnije. Ogromno bi bilo za postoriti in takrat sem si rekel, da imam dve možnosti, ali spakiram in grem ali pa začnemo delati." Izbral je delo in zelo hitro ugotovil, kateri je prvi pripomoček, ki ga bo potreboval: "Bilo je povsem logično, saj sem ves čas prosjačil po vasi za traktorje. Tako da sem najprej kupil traktor in prikolico."

Župnik je tako ob izdatni pomoči faranov prenovil župnišče, nato pa, da traktor ne bi brezdelno stal na dvorišču, začel kositi okoliške travnike. "Sena je bilo ogromno, nisem vedel, kam z njim. Delil sem ga naokrog, ljudem sem šel že na živce, ker niso potrebovali toliko suhe trave," se spominja in doda, da je takrat sprejel edino zanj logično odločitev – kupil je prvo kravo. Razume, da se nekomu iz urbanih predelov Slovenije njegovo združevanje duhovništva in kmetovanja zdi čudno, morda celo smešno, a če prihajaš z Goričkega, je to naravno: "Da imaš tu kmetijo pa živali in traktorje, je nekaj povsem normalnega. Tako kot je normalno, da greš v Ljubljani na sprehod v Tivoli ali pa da imaš v Izoli barko."

Horvat je kot kmet doživel že številne prigode. Med bolj zabavnimi izpostavi svoj obisk pri madžarskih prijateljih, ki jim je s traktorjem priskočil na pomoč, ko so podirali drevje okoli župnišča na Gornjem Seniku. "Vozil sem na slovensko stran veje za sekance in tretjič, ko sem se vrnil, mi je prijatelj rekel, da se dogaja nekaj čudnega, da se gor in dol vozi policija. Res so me ustavili, ker sem se jim zdel sumljiv, popisali so me in pol ure sem zamudil k maši," se v smehu spominja. In dodaja, da je po telefonu poklical nekaj faranov in vest o prestavljeni maši se je hitro razširila. Še ena prednost življenja v majhnem kraju, pravi.

Horvat je hvaležen, da mu vsega ni treba postoriti samemu. Svojega prvega pomočnika je našel v cerkvenem ključarju, ki je tudi sam kmet. Bojan Barber ima doma trideset glav živine, a kadar ima župnik delo, povezano z duhovništvom, mu že navsezgodaj priskoči na pomoč. "Moja babica je vedno rekla, ko hodiš okrog oltarja, to ni majhno delo. In moraš biti zbran in ne smeš biti hudoben," pravi Barber, ki delo z župnikom in za župnika opravlja z velikim veseljem in ponosom. Tudi Horvat opaža, da je v tako majhni župniji povezanost s krajem in domačini nujna. "Jaz sem prišel sem, pa sem uradne ure razpisal, bedak, saj nihče ni prišel, povohajo te ne. Tudi če bi bil 'hin' pet dni, te nihče ne išče med tednom. Razen za pogreb," slikovito pripoveduje in dodaja, da vse cerkvene obveznosti farani uredijo po nedeljski maši, med tednom pa ga z veseljem obiščejo na njegovi kmetiji, ki je postala tudi kraj za druženje in povezovalni element Markovcev. Na vprašanje, ali je torej duhovnik ali kmet, pravi, da nikoli ni čutil, da mora izbirati. Ključna se mu zdi ljubezen do zemlje, bog pa po njegovem mnenju ne živi le v cerkvi, ampak ga sam najde tudi v kabini traktorja, medtem ko kosi goričanske griče.