16-letna Nika iz Ljubljane in 22-letna Gabriela iz Santa Dominga. Dve popolnoma različni punci, z različnima življenjskima zgodbama, a kljub temu imata eno skupno točko - obe sta postali žrtvi prisilne prostitucije.

16-letna Nika se je na eni od rejverskih zabav zaljubila v didžeja. Naslednji dan je šla z mamo po novoletnih nakupih in nato rekla, da bo ostala še malo zunaj. Domov se ni vrnila. Moški, ki ga je spoznala, je njo in njeno prijateljico povabil na koncert v Italiji. Dekleti sta povabilo sprejeli, a niti slutili nista, da didžej sodeluje s kriminalno združbo, ki je bila del verige trgovine z ljudmi. Po koncertu ju je predal trgovcem, ki so ju iz Italije odpeljali v Amsterdam in ju tam začeli pripravljati za "delo". Le pravočasna in intenzivna iskalna akcija slovenske in nizozemske policije je preprečila najhujše. Pri iskanju so sodelovale tudi njune prijateljice, ki so vedele, da sta odšli z didžejem. Našli so ju v enem od hotelov, kjer sta morali čakati, preden bi ju odpeljali na cesto. Punci se sploh nista zavedali, v kaj sta nehote padli in kaj vse bi se jima lahko zgodilo.

Medtem ko sta se dekleti izognili najhujšemu, pa je zgodba 22-letne Gabriele iz Dominikanske republike veliko bolj tragična. Gabriela je bila po razhodu s partnerjem, s katerim je imela dva otroka, in izgubo službe v frizerskem salonu obupana. Nekdanji partner ni bil pripravljen družini finančno pomagati, zato se je 22-letnica znašla v hudi finančni stiski. Prek prijateljice je spoznala žensko, ki ji je je povedala, da je kot plesalka dve leti delala v Sloveniji in zelo dobro zaslužila. Gabriela in njena prijateljica Maria sta se odločili, da bi tudi sami poskusili na ta način zaslužiti denar. Ženska, ki sta jo spoznali, jima je dejala, da se je v njunem imenu pozanimala pri slovenskem delodajalcu Igorju ter da ju je pripravljen zaposliti.

Za delo v Sloveniji sta morali urediti vizo za začasno bivanje. Odpravili sta se v Argentino, saj se tam nahaja najbližje predstavništvo Slovenije. A ker Gabriela ni imela denarja za pot, ji je na pomoč priskočila mama, ki je najela hipotekarni kredit v višini 3000 evrov.

A Gabriela in Maria sta v Argentini izvedeli, da bo postopek trajal cel mesec. Ker sta najeli sobo v hotelu, sta porabili skoraj ves denar. Dovoljenji za začasno prebivanje v Sloveniji sta sicer pridobili, vendar sta se morali vrniti domov, saj sta bili že povsem brez denarja. Gabriela in njena mama sta bili sicer zelo zaskrbljeni, kako odplačati kredit, ampak sta se odločili, da je treba zadevo speljati do konca in najti način, kako bo Gabriela pridobila dodaten denar za pot v Slovenijo. Zato sta za pomoč prosili še teto, ki je tudi sama najela hipotekarni kredit v višini 1000 evrov. Podobno se je znašla tudi Maria in obe sta prileteli v Slovenijo.

Na letališču ju je pričakal taksist, ki je povedal, da dela za Igorja in da ju bo odpeljal v nočni lokal, nad katerim bosta stanovali. Vožnja je trajala dve uri, saj ju je odpeljal proti italijanski meji. V lokalu ju je čakal Igor, ki jima je ukazal, naj se hitro preoblečeta v izzivalna oblačila, ki jih je držal v rokah. 

V prostorih nad lokalom sta spoznali še tri dekleta, dve iz Dominikanske republike in eno iz Ukrajine. Vse so morale bivati v isti, hladni, umazani sobi brez ogrevanja. Še isti večer sta Gabriela in Maria spoznali, da ne bosta samo plesali. Bili sta prisiljeni v prostitucijo in sodelovanje pri tihotapljenju droge. Igor je rekel, da mu morata za vsak za izhod iz hiše plačati 150 evrov. Prepovedal jima je komunikacijo po telefonu in zasebne stike. Za svoje delo nista prejeli nobenega plačila.

To sta le dve zgodbi deklet, ki sta doživeli in preživeli izkušnjo trgovine z ljudmi. Ob letošnjem mednarodnem dnevu boja proti tej hudi obliki kršitve človekovih pravic, ki ga vsako leto obeležujemo 18. oktobra, so v socialnem marketingu Iz principa pripravili osveščevalno kampanjo, s katero želijo ozavestiti predvsem uporabnike spolnih storitev, naj bodo pozorni na opozorilne znake prisilne prostitucije, ter jim prikazati različne načine, kako lahko osebi, za katero sumijo, da je žrtev trgovine z ljudmi, pomagajo iz te situacije.

Projekt "Prostitucija ni vedno stvar" izbire so izvedli ob sofinanciranju Urada vlade Republike Slovenije za komuniciranje, z relevantnimi informacijami pa so jim pomagali v Društvu Ključ in Mirovnem inštitutu. V okviru projekta so vzpostavili tudi spletno stran prisilnaprostitucija.si, kjer so združene informacije o tem, kakšna je situacija v Sloveniji, kdo so žrtve, kakšne metode novačenja uporabljajo trgovci in kateri so opozorilni znaki prisilne prostitucije.

Dekleta prodajajo tudi v Slovenijo

V Principu poudarjajo, da je glede na podatke nevladnih organizacij in glede na opažanja mednarodnih organizacij jasno, da je problem prisilne prostitucije v Sloveniji vse večji. Dodajajo pa, da je dejansko število žrtev težko pridobiti iz več razlogov, predvsem pa zaradi specifične narave prisilne prostitucije, saj je dobro organizirana, težko jo je dokazati, ženske pa zaradi groženj in ustrahovanja ne želijo pričati.

Slovenija je v največji meri tranzitna država, vendar pa tudi ciljna in v manjši meri tudi izvorna država. Kot tranzitna država je del t.i. balkanske poti. Žrtve iz vzhodnoevropskih držav, največkrat Ukrajine, Romunije in Moldavije, vstopajo v Slovenijo preko Madžarske, žrtve z Balkana pa preko Hrvaške. Največkrat pa so namenjene v Italijo.

Število oglasov za spolne usluge v slovenskih časopisih in revijah ter tudi število masažnih salonov ter nočnih klubov je v porastu. Nadzor nad vsebino teh oglasov in dejanskimi uslugami ali pomanjkljiv ali pa ga sploh ni. Podobno je tudi z nočnimi klubi. Po ocenah nevladnih organizacij je v Sloveniji prek sedemdeset nočnih klubov, ki ponujajo spolne storitve. V teh lokalih delajo ženske iz Ukrajine, Moldavije, Rusije, Češke, Slovaške, Bolgarije in Romunije ter nekaj s Kosova, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, vendar ni jasno, koliko od teh deklet je bilo prodanih.

Podatki različnih virov kažejo, da je Slovenija tudi država izvora v procesu trgovanja z ženskami. Glede na oceno lokalnih nevladnih organizacij je dežela izvora za okrog sto slovenskih deklet in žensk. Največkrat so jih, ko so bile še mladoletne, prodali v zahodnoevropske države, kot so Italija, Španija, Nizozemska in Nemčija.

Kako prepoznati žrtve?

Žrtev lahko postane kdorkoli, a so to v 98 odstotkih ženske in deklice. Najbolj ranljive osebe v Sloveniji so stare med 14 in 18 let. Med 14 in 15 zaradi prehoda v srednjo šolo, od 15 do 18 pa zato, ker je to obdobje, v katerem se pojavlja velika želja po samostojnem življenju, a hkrati to obdobje spremlja tudi ogromno pomanjkanje resničnih življenjskih izkušenj. Zaradi vsespološne ekonomske krize pa so ranljiva skupina tudi starejše osebe, ki so ostale brez zaposlitve in so za preživetje pripravljene storiti marsikaj.

Kot smo že omenili, želijo v Principu z osveščevalno kampanjo predvsem uporabnike spolnih storitev ozavestiti, naj bodo pozorni na opozorilne znake prisilne prostitucije. Znake je sicer na prvi pogled težko prepoznati, a z malo več pozornosti jih lahko identificiramo. Če jih omenimo le nekaj - žrtve so prestrašene in anksiozne, imajo poškodbe, ki bi bile lahko posledice fizičnega nasilja, recimo brazgotine, poškodovan sluh in vid ter modrice, nimajo osebnih dokumentov in pogosto ne govorijo slovensko, vedejo se, kot da so prejele navodila, kaj morajo povedati ali storiti, kažejo znake, da je njihovo gibanje omejeno ali nadzorovano, živijo ali delajo v slabih bivanjskih razmerah, lahko pa so celo tetovirane na določen način, ki kaže, da pripadajo določenemu lastniku.

Izolirane, ustrahovane, prisilno drogirane

Podatki nevladnih organizacij orišejo tragično sliko vsakodnevnega življenja žrtev prisilne prostitucije. Žrtve poročajo o fizičnem in psihičnem mučenju, ki so mu dnevno podvržene. Pogosto so izolirane, ustrahovane, prisilno drogirane. Njihovi "šefi" pa jih fizično in spolno izkoriščajo.

Za razliko od prostovoljnih prostitutk, si ne smejo same izbirati strank, zato morajo početi stvari, ki jih sicer ne bi. Mnoge preživljajo resne čustvene travme, ki vključujejo simptome posttravmatičnega stresa. Veliko nevarnost zanje predstavljajo tudi spolno prenosljive bolezni, mnoge od njih pa morajo tudi večkrat splaviti v izjemno slabih higienskih razmerah.

V preteklosti trgovci z ljudmi večinoma moški, zdaj kriminalne skupine vključujejo tudi ženske

O osebah, ki trgujejo z ljudmi, je zelo malo znanega. Po podatkih policije pa gre le redko za posameznike, največkrat so le del organizirane skupine ljudi, ki ima pogosto mednarodne povezave. In če je bila v preteklosti večina trgovcev moških, pa danes lahko govorimo o novem trendu oziroma t.i. feminizaciji, saj zdaj kriminalne skupine vključujejo tudi ženske, ki imajo odločilno vlogo še posebej pri rekrutiranju, saj jim potencialne žrtve prej zaupajo, pojasnjujejo v Principu. 

Učinkovita metoda novačenja - scenarij t.i. loverboyja

Zelo učinkovita metoda novačenja žensk iz vzhodne Evrope in balkanskih držav v Slovenijo je scenarij t.i. loverboyja, ki dekle čustveno preslepi. Gre za čedne in lepo oblečene mlajše moške, ki zapeljujejo dekleta v nočnih klubih, diskotekah in tudi v bližini šol. Ljubezenski odnos ponavadi traja dlje časa, v tem času pa loverboyji dekleta vozijo na potovanja in izlete po Sloveniji in nato še v tujino. Tam jim razvajajo in kupujejo oblačila ter predstavijo prijateljem. V resnici pa so to zvodniki, ki si ogledujejo belo blago. Ko zvodnik in loverboy skleneta dogovor, jo slednji spet pelje na izlet, potem pa jo enostavno pusti tam.

Ostale metode, ki jih trgovci uporabljajo za novačenje žensk iz vzhodne Evrope in balkanskih držav v Slovenijo, vključujejo zavajanje preko ponudb za delo, kot je recimo au-pair, delo v gospodinjstvu, fotomodel, zavajanje preko ponudb za delo v zabavni industriji in plesu in zavajanje preko ženitnih ponudb. Ena od metod je tudi novačenje v spletnih klepetalnicah, kjer trgovec z leporečenjem naveže stik z žrtvijo in jo povabi na srečanje, ki pa je lahko že usodno.

V svetu okoli 21 milijonov žrtev trgovine z ljudmi

Trgovina z ljudmi je ena od najbolj profitabilnih oblik mednarodno organiziranega kriminala. Po ocenah Mednarodne organizacije dela (ILO) znaša letni profit trgovanja z ljudmi najmanj 32 milijard dolarjev. V svetu naj bi bilo okrog 21 milijonov žrtev trgovine z ljudmi, skoraj 80 odstotkov pa jih je žrtev spolnega izkoriščanja.