Oblast, ki priznava zločin nad človeškim življenjem kot nekaj povsem normalnega in sprejemljivega ter ga opravičuje z večno krilatico partizanstva in boja proti okupatorju, je sprevržena oblast, je na spominski slovesnosti ob breznu Pod Krenom v Kočevskem Rogu dejala poslanka SDS in predsednica komisije DZ za človekove pravice Eva Irgl.

"Če že lahko razumemo posameznike, ki morajo zaradi svojih krvavih rok ščititi idejo revolucije in njena dejanja, pa vsekakor ne morem razumeti tistih mladih, ki zaslepljeno častijo človeka, ki je dal pobiti mnoge tisoče ljudi," je dejala Irglova. (Foto: POP TV)

Kot piše na spletni strani SDS, je Irglova v govoru na današnji spominski slovesnosti dejala, da je zanjo posebna čast in privilegij, da "lahko danes stojim tukaj pred vami na mestu, ki je zaznamovano z bolečino, krivico, ki je bila storjena, ter neusmiljeno slo po ubijanju in s tem izničenju tistega, kar je najbolj sveto, in to je človeško življenje".

Sama, je nadaljevala, nima pobitih svojcev v Rogu in je premlada, "da bi občutila povojno grozo, preganjavico, strah, tesnobo, ki so jo doživljali ljudje zaradi krutosti in krvoločnosti takratnega režima. Hvala Bogu sem premlada, da bi lahko občutila takratni zanos povzdignjenih zmagovitih revolucionarnih parol, izrečenih ob okrutnem maščevanju". "In premlada, da bi izkusila trpljenje in sovraštvo, ki ga je v slovenskem narodu povzročala zmagovita revolucionarna oblast," je poudarila predsednica komisije za človekove pravice.

Irglova o prikrivanju resnice

Po njenih besedah mora Slovenija izvedeti resnico o medvojnem in povojnem dogajanju. "Če tega ne bo storila oziroma bo del naše družbe zavestno prikrival resnico in tako ščitil krivce za povojne poboje in politično montirane procese, se nam zna zgoditi, da se nam bodo nerazčiščene stvari vrnile kot bumerang, ne da bi sploh vedeli kdaj," je opozorila.

Kot je pojasnila, se je kot predsednica komisije za človekove pravice jasno zavedala, da se bo nanjo, ko bo začela odpirati teme iz polpretekle zgodovine in začela neobremenjeno težiti k resnici, "zgrnil ves propagandni stroj kulture smrti in me skušal ustaviti pri mojem delovanju". "Tudi z ustrahovanjem in javnimi diskreditacijami," je izpostavila in zatrdila, da je prav to dokaz, da je prav, da se bori in vztraja v priznanju zgodovinskih dejstev, "ki ne bodo več izrazito ideološko prirejena eni strani, temveč bodo dejstva in z njo resnica verodostojno in pravično prikazani". Zato je dogajanje tistega časa potrebno temeljito analizirati, je dodala.

Če toleriraš uboj, potem lahko še toliko bolj toleriraš prevaro in laž, je ocenila Irglova. "Zato je potrebno vztrajati pri vprašanju resnice, ki je bila leta in leta namenoma skrivana, prekrivana in zatajevana," je povedala in dodala, da je nerazumljivo, da danes oblast in njeni najvišji predstavniki sicer obžalujejo povojne poboje, obenem pa s še večjo vnemo malikujejo in častijo tistega, ki je poboje ukazal.

"Če že lahko razumemo posameznike, ki morajo zaradi svojih krvavih rok ščititi idejo revolucije in njena dejanja, pa vsekakor ne morem razumeti tistih mladih, ki zaslepljeno častijo človeka, ki je dal pobiti mnoge tisoče ljudi," je povedala predsednica komisije. Po njeno pri teh vprašanjih ne gre za vprašanje spoštovanja boja proti okupatorju: "Nihče ne želi omalovaževati ali zmanjševati pomena nacionalnega upora proti tujemu zavojevalcu, kar nam nesramno podtikajo tisti, ki opravičujejo zločin in zločince. Vsi, ki so se pogumno uprli fašizmu, zaslužijo spoštovanje."

Zloraba ideje partizanstva

Problem, je pojasnila Irglova, je v tistem delu, ko je bilo partizanstvo zlorabljeno za ideje revolucije in za množične medvojne in povojne zločine. "Sama prihajam iz Primorske, kjer so prvi v Sloveniji doživeli grozote fašističnega terorja ter se uprli fašizmu, ki jih je želel izbrisati iz obličja. Primorska s Tigrom je bila zgled, kako narod povezovati in ne razdvajati. Tudi zato je lahko 'vstala', ko je bilo najbolj hudo. Na ta del upora gledam s spoštovanjem in ponosom."

Santos Abril y Castello (Foto: Dare Čekeliš)

"Ne morem pa s pozitivno naravnanostjo in odobravanjem gledati na tisti del zgodovine, ko je revolucionarna oblast, ki je bila izrazito ideološka, iz strahu pred možnostjo vzpostavitve politične opozicije likvidirala in pobila na tisoče ljudi. Med njimi tudi otroke in ženske," je poudarila. Pri tem ne gre za vprašanje spoštovanja partizanstva, ampak za vprašanje resnice in vprašanje vesti, je še dejala Irglova na spominski slovesnosti.
 

Slovesnost za žrtve pobojev  

Ob breznu Pod Krenom v Kočevskem Rogu je potekala spominska slovesnost za žrtve pobojev ob koncu druge svetovne vojne. Kot je znano, so se med sklepnimi boji ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 pred partizani iz Slovenije na avstrijsko Koroško umaknile tudi enote slovenskih domobrancev in civilisti. Te so britanske zasedbene sile vrnile komunističnim oblastem v Slovenijo. Velika večina vrnjenih je bila pozneje pomorjenih, mnogi med njimi na območju Kočevskega Roga.

Na slovesnosti je nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello v nagovoru poudaril, da so se v Kočevskem Rogu v imenu neke ideologije zgodili zločini, ki jih nobena ideologija ne more opravičiti. Poudaril je, da je več tisoč žrtev samo v breznu Pod Krenom, "tisoči drugih ležijo v breznih v bližnji okolici, deset in deset tisoči so v drugih jamah, tankovskih grabnih, opuščenih rudnikih in drugih skrivnih krajih po vsej Sloveniji". Po njegovih besedah so bile s tem zločinom prekršene božje zapovedi, človeški zakoni in vse civilizacijske norme. "Pobijali so ujete in neoborožene vojake, druge ujetnike in tudi civiliste, žene in dekleta, in celo otroke," je poudaril. V Kočevskem Rogu, tako pravi Abril y Castello, ni zmagal čut za pošteno dobroto in za človečnost, ampak za zlo.

(Foto: POP TV)

Kot je pojasnil, svojci žrtev povojnih pobojev 45 let niso mogli obiskati krajev, kjer so bili pobiti njihovi sorodniki pobiti in še danes ne vedo, kje natančno počivajo njihovi posmrtni ostanki. Šele 8. avgusta 1990, je nadaljeval, je lahko bila "na tem svetem kraju prvič sveta maša in simbolni pokop žrtev, ki jo je opravil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar". Kot meni nuncij, se je lahko tedaj tudi začela sprava slovenskega naroda.

Po podatkih zgodovinarja in vodje evidentiranja prikritih grobišč Mitje Ferenca je med drugo svetovno vojno in zaradi nje do konca leta 1945 umrlo okrog 80 tisoč Slovencev, po končani vojni pa 14 tisoč.