Življenje na Madagaskarju: zaslužijo 1,40 evra na dan, do večje bolnišnice je 13 ur

V rubriki Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A vas bomo danes popeljali v Afriko. A ne v prelepo turistično destinacijo, pač pa v enega najbolj odročnih in revnih predelov sveta, na skrajni jugovzhod Madagaskarja, kamor ne letijo letala, ne vozijo vlaki, avtomobili, ki se do tja prebijejo, pa so najbolj zmogljivi in vzdržljivi primerki svoje vrste, saj so tamkajšnje ceste komaj kaj več kot blatni kolovozi.  

"Pred manj kot enim tednom so peljali nosečnico v bolnišnico na kirurgijo, 60 kilometrov je od nas. In so vozili nazaj grede, potem ko je celo noč deževalo, 13 ur. 13 ur za 60 kilometrov," nazorno pripoveduje Janez Krmelj. Na tem območju uradno živi 70 tisoč ljudi, a ker številni domačini nimajo rojstnih listov, jih je v resnici precej več. Zaradi tatov in napadov tolp je to eno najnevarnejših območij na Madagaskarju, zaradi številnih ciklonov je podnebje neizprosno. Domačini v povprečju zaslužijo manj kot evro in pol na dan, večino svojega življenja so lačni, ko udari ciklon, kar se včasih zgodi celo večkrat na leto, pa je revščina tako velika, da si ne morejo privoščiti niti soli. 

A tu je doma tudi upanje. Sem so ga naselili Slovenci, ki so pod mentorstvom Pedra Opeke in pod Krmeljevim vodstvom pred 17 leti ustanovili misijon. "Sredi ničesar je zdaj naša šola. To je res čudež za te kraje. Nikjer nobene zidane hiše razen našega centra. To je bolnišnica, porodnišnica, osnovna in srednja šola, pa še ena cerkvica," našteva Krmelj. 

Kot deček ni sanjal o tem, da bo duhovnik, pač pa veterinar. Dokončal je srednjo veterinarsko šolo, se kot veterinarski tehnik zaposlil v Farmah Ihan, nato pa začel razmišljati, komu bi lahko pomagal s svojo izobrazbo. Prvi načrt, ki ga je sestavil v glavi, je bil, da bi šel za tri leta v Zambijo kot laični misijonar za pomoč živinozdravstvu. Nato pa ga je na služenju vojaškega roka poklical duhovniški poklic. Končal je fakulteto in leta 1988 prvič prišel na Madagaskar, takrat je bil star 33 let. "Prva stvar, ki se je spominjam, je, kako presunjen sem bil, ko sem videl preprostost teh ljudi. Takoj sem začutil, da sem na pravem kraju, da bom lahko pomagal," pravi Krmelj. 

Od takrat je pomagal že mnogim. Z zdravstveno oskrbo, hrano, predvsem pa s predajo znanja. Prepričan je, da je šolstvo nosilni steber in odskočna deska za napredek tamkajšnje družbe. "Ljudstvo mora sodelovati z našim programom, potem lahko mi nadaljujemo. Običajno gre za blage pogoje, ki ljudi pripravijo, da se zavzamejo, da res vidijo, da jim program koristi. Prvi del osnovne šole, petletke, podpremo mi. Potem pa mora poleg darov iz tujine pomagati tudi tamkajšnje prebivalstvo. Vsaka krajevna skupnost na tem območju v šolski sklad vplača prispevek, gre za okoli sto evrov na leto, tako lahko gradimo naprej," pojasnjuje način delovanja. Gre za utečen mehanizem, ki vključuje 11 zaposlenih zdravstvenih delavcev, 38 učiteljev, dva šoferja in varnostnika. Slednji je eden ključnih kadrov, saj so tolpe v teh predelih včasih tako drzne, da poskušajo sabotirati delo misijona – takrat lahko prav varnostnik, ki je nujno domačin – ki torej pozna navade in jezik prebivalcev – pogasi razgrete strasti in prepreči napade.

Domačini se ukvarjajo skoraj izključno s poljedeljstvom, gojijo riž, manioko in sladek krompir. Razlika med spoloma je ogromna in se jo v Krmeljevem misijonu trudijo vsaj ublažiti: "Mi umetno ustvarjamo dnine, to so dela za žene. Ker najbolj so udarjene žene, ker dostikrat jih moški pustijo v nemilosti. Z otrokom ali pa celo z več otroki." Takim ženskam v sklopu misijona pomagajo z zagonskim skladom – vsaki dodelijo določeno količino denarja in jo učijo, kako naj z njim rokuje in kako naj ga oplemeniti. Krmelj domačine uči čebelarstva, njegov veliki projekt, s katerim bi omilil lakoto, je ribogojništvo. "Želim si vzpostaviti sistem družinskih ribogojnic, nič velikega. Zato da bi družina imela dovolj hrane, bogate z beljakovinami, ker te primanjkuje," pojasnjuje Krmelj. 

Slovenijo tudi po dolgih letih življenja v tujini imenuje domovina, pri čemer besedo iz spoštovanja vselej zapiše z veliko začetnico. Domov se vrača za nekaj tednov vsako drugo leto in takrat tudi osebno zbira darove za delovanje misijona. Pogovarjali smo se tik pred njegovim povratkom nazaj na Madagaskar in pravi, da se bo vračal, dokler mu bo zdravje to dopuščalo, kajti vidi toliko ljudi, ki jim še lahko pomaga.