'Zbudil sem se priklopljen na aparate in spreletel me je srhljiv občutek, da je nekaj hudo narobe'

"Star sem bil 19 let. Nikoli nisem razmišljal, da se mi na cesti lahko kaj zgodi. Bil sem eden od nepremišljenih voznikov," je svojo zgodbo z dijaki Srednje in poklicne šole Bežigrad delil danes 36-letni Borut Pervanja. Pred 17 leti se je Borutovo življenje obrnilo na glavo. Udeležen je bil v prometni nesreči in od takrat je na invalidskem vozičku. "Življenje sem zajemal s polno žlico, bil sem športno aktiven, rad sem hodil v hribe, po naravi sem bil adrenalinski človek," pripoveduje Borut. Vse to se je spremenilo, ko se je en večer po zabavi s prijatelji pod vplivom alkohola usedel za volan ter se neprivezan odpeljal proti domu. Le 200 metrov pred domačim pragom je izgubil oblast nad vozilom in zapeljal s ceste. "Naslednje jutro sem se zbudil priklopljen na aparate. Lahko sem premikal le glavo. Spreletel me je srhljiv občutek, da je nekaj hudo narobe," opisuje trenutek, ki se ga bo spominjal vse življenje.

"Ker takrat nisem rekel/rekla ničesar, bom sedaj povedal/a vse!"

Da njegova zgodba ne bi postala zgodba le dijakov, ki so danes prisluhnili njegovi zgodbi, temveč vseh mladih voznikov, želijo v gibanju "Še vedno vozim – vendar ne hodim" poskrbeti z obsežno medijsko kampanjo. Borut Pervanja je namreč član in predstavnik omenjenega gibanja, ki želi s projektom "Ker takrat nisem rekel/rekla ničesar, bom sedaj povedal/a vse!" ne le mlade, temveč tudi splošno javnost, ozavestiti o posledicah nepremišljene vožnje. Hkrati pa želijo člani gibanja zbrati sredstva, s katerimi bodo omogočili nadaljnje izvajanje nacionalnega programa neformalnih izobraževanj srednješolcev o varnosti v cestnem prometu, saj teh sredstev s strani države po novem več ne prejemajo.

Če rešijo vsaj eno življenje, bo cilj dosežen

S svojimi osebnimi izkušnjami želijo v društvu vplivati na mlade in spremeniti njihovo zavedanje ter ustvariti vrednoto varne vožnje. Izobraziti želijo predvsem mlade med 15. in 22. letom starosti, saj je to najbolj rizična ciljna skupina. Povprečna starost članov društva paraplegikov je bila namreč na dan prometne nesreče 22 let. Predsednik Društva paraplegikov JZ Štajerske Janez Hudej pravi, da je smrt več kot 6700 oseb zaradi neprimerne vožnje v zadnjih 20 letih in vseh, ki so utrpeli hude poškodbe, dovolj velik motiv za ozaveščanje srednješolcev in mladostnikov. "Naša želja je, da bi v obdobju do leta 2015 dosegli celotno generacijo mladostnikov. Da bo torej približno 17.000 mladih na leto slišalo naše zgodbe, z enim samim ciljem – reševati življenja mladih. Če nam bo z akcijo uspelo rešiti vsaj eno življenje, bo naš cilj dosežen," je poudaril Hudej.

Naj tragične zgodbe postanejo motivacijske

Pervanja pravi, da so odzivi mladih pozitivni. Želel bi, da se mladi iz njegove izkušnje naučijo in zavedajo, da se to lahko zgodi tudi njim, ne samo drugim. Hkrati pa upa, da bodo z medijsko kampanjo dosegli tudi širšo javnost. Hudej pravi, da se poleg ozaveščanja trudijo, da njihove tragične zgodbe postanejo tudi motivacijske, saj želijo spodbuditi pozitiven odnos do invalidnosti in s tem razbiti tabuje hendikepa.

Nesreča preizkušnja tudi za družino

"Nesreča ni spremenila samo mojega življenja, pred težko preizkušnjo se je znašla vsa družina," še pojasni Pervanja. Po mesecu dni ležanja v kliničnem centru ga je čakala kar 8-mesečna rehabilitacija v Soči. "Bil sem nemočen. Sam se nisem mogel niti preobleči niti jesti," opisuje težavno obdobje takoj po nesreči. A čez čas, ko je pridobil na moči, je tudi na svet spet začel gledati s pozitivne strani. Danes je njegovo življenje polno, za kar poskrbi tudi sinček, ki mu daje še dodatno motivacijo.