VIDEO: Zasebna detektiva razkrivata: Večinoma naju najemajo ženske, ki sumijo, da jih partner vara

Leže, kleče, čepe. Kakorkoli že, zagotovo v neugodnem položaju. V avtu. V temi. Na mrazu. Na vročini. Po več ur na enem mestu. V temnih oblačilih, pod čepico, odejo. Zakamufliran. Neprepoznaven. Neviden. Ali pa v povsem drugačni vlogi. Kot tekač. Joger. Zaljubljenec. Z dvema ali več avtomobili. Na mestu, kjer se sicer nikoli ne bi znašel. Ob urah, ko bi bil sicer nekje drugje. Sliši se kot prizor iz filma. Pa ni. Takšen je pogosto delovni dan zasebnega detektiva.

Ko več ur, dni ali mesecev čakaš na popoln trenutek

V Sloveniji je trenutno izdanih okoli 190 detektivskih licenc, dejansko operativnih pa je med 60 in 80 detektivov. Ukvarjajo se z različnimi področji, od  zbiranja dokaznega gradiva za sodne postopke, do iskanja pogrešanih oseb ali predmetov, preganjanja dolžnikov, odkrivanja piscev anonimnih pisem, vročanja pisemskih in drugih pošiljk naročnikom, preverjanja bolniških odsotnosti in odkrivanja partnerske nezvestobe ter posledično zaščite premoženja. Aleš in Mateja Ažman iz ljubljanske detektivske agencije poleg vsega naštetega opravljata še protislušne preglede prostorov, vozil, mobilne in računalniške tegnologije, odkrivata in preprečujeta notranje kraje, skrbita za zaščito poslovnih skrivnosti, informacijskih sistemov ter ekonomskih in osebnih podatkov in informacij. Podjetja ju najamejo tudi pri preverjanju spoštovanja konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule, pri kontroli potnih stroškov, pri preverjanju kandidatov za zaposlitev in preverjanju dela pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog.

"Vsi mislijo, da je naše delo tako razburljivo, kot vidimo v filmih in nadaljevankah. Da se v eni uri reši vse. A a dejstvo je, da v tej službi večino časa čakaš," pripovedujeta. "Čakaš po več ur na enem mestu. Za popoln posnetek. Za eno fotografijo. Nato pa je v treh sekundah vsega konec. In samo upaš lahko, da ti v tistem trenutku ne zataji oprema. Ali da ti pogleda ne zakrije velik tovornjak." Ker to pa potem že je filmsko!

Ženska intuicija nikoli ne vara

Aleš, ki je bil prej 17 let zaposlen v vojski, pravi, da je imel vedno žilico za profiliranje ljudi. "Človeka preberem v dveh minutah. Ali je pošten ali pa ni." Poklic zasebnega detektiva opravlja leto in pol, Mateja mu je nekaj časa pomagala, nato pa je licenco opravila še sama. Zdaj sta uigran duo. On se ukvarja s kompleksnejšimi zadevami, ki so na meji nevarnega, ona večinoma pomaga ženskam, ki sumijo, da jih partner vara. Takšnih primerov imata namreč kar 50 odstotkov.

"Dejstvo je, da ženska ženski prej zaupa, ji več pove, se ji odpre in razkrije. Ženska intuicija je neverjetno močna stvar. Ženske enostavno začutimo, ko je nekaj narobe," pravi Mateja. Njene stranke so večinoma ženske na robu obupa, ki so storile že vse, kar je v njihovi moči, in potrebujejo pomoč, da bodo potem, ko bodo enkrat v rokah držale trden dokaz, lahko naredile premik dalje. Korak stran od partnerja in korak bliže spoštovanju sebe.

Moških klientov na tem področju imata morda le kakšnih deset odstotkov. "To je moški ego. Še večja sramota za moškega, kot to, da mu ženska skače čez plot, je to, da sam tega ni sposoben sam rešiti in da mu mora to povedati detektiv," pravi Aleš.

"Čeprav so ženske pri varanju veliko bolj pretkane in iznajdljive. Težje jih je ujeti kot moške," pripomni Mateja. Ženske, ki varajo, si naredijo "back up" plane s prijateljicami in poskrbijo, da zabrišejo dokaze, moški pa, sploh tisti, ki se v varanje spustijo, ko zapadejo v krizo srednjih let, ko jim uspe prvič, drugič, tretjič … začnejo delati napake. In na teh jih Mateja in Aleš ujameta. Njuna velika prednost je, da lahko na vsak primer pogledata tako skozi moške kot skozi ženske oči. "Še v vsakem primeru, ki sva ga obravnavala, se je izkazalo, da je bil sum utemeljen. Nikoli se nama še ni zgodilo, da bi ugotovila, da varanja ni," pravita.

Kje so njune meje? Jih ni!

Da zaključita primer, potrebujeta materialen dokaz, ki je neizpodbiten, zakonito pridobljen in bi kot tak veljal tudi na sodišču. Za uspešno reševanje sodnih postopkov sodelujeta tudi s pravnimi strokovnjaki, sicer pa sta za pridobitev ustreznih dokazov pripravljena storiti vse. "Ni nobenih meja!" pravi Aleš. Tako je sam med drugim že ležal na otroškem igrišču in pod koritom za rože, Mateja pa je sedela skoraj med kačami v grmovju. Pri zasledovanju, na primer, morata menjati avtomobile in igrati različne vloge. "Med drugim sva bila tudi že poštarja," povesta v smehu in dodata, da to – če se le da – poskusita narediti tako, da ju nihče ne opazi. "Imava tudi to prednost, da lahko igrava zaljubljenca, kar je manj sumljivo, kot če bi en sam nekje postopal."

Takšno delo je včasih tudi nevarno, predvsem za Aleša, ki so mu že večkrat grozili s smrtjo. "Nikoli ne veš, kako bo človek odreagiral, ko ga dobiš. Nek prešuštnik je z glavo snel vrata s podbojev in mi grozil, da me bo pospravil. Mojega kolega pa so pri vročanju pošte kar povozili z avtomobilom," pripoveduje. Orožni list ima, a orožja ne nosi. "Ker je to dvorezen meč. Če ga imaš, ga lahko tudi uporabiš. Tega si pa ne želim."

Dober detektiv zna uporabljati trike

In kakšen je dober detektiv? To je človek, ki je zelo dober poslušalec in opazovalec. Nekdo, ki ima sposobnost analitičnega razmišljanja, pravita Aleš in Mateja. "Zelo pomembna je tudi iznajdljivost. V knjigah nič ne piše. Lahko bereš stare primere in tam mogoče dobiš kakšno idejo, sicer pa gre bolj za to, koliko si izviren in na kakšno finto boš ujel nekoga, da boš dobil podatek, ki ga potrebuješ. To, kako hitro in kako dobro rešiš primer, je zelo odvisno tud od vez in poznanstev, ki jih imaš."

Kakšen primer tako rešita v le dveh urah, za drugega potrebujeta več mesecev. Pri bolj kompleksnih primerih prosita za pomoč kolege detektive, zelo dobro sodelujeta tudi s policijo. "Niso nama dolžni pomagati, imamo pa skupen interes. Oni se morajo držati nekih postopkov in omejitev, mi imamo bolj proste roke. Če pa slučajno naletimo na dokaze, da gre za kaznivo dejanje, smo zadevo dolžni predati policiji."

Pro bono primeri in primeri, ki jih zavrneta

Urna postavka detektivske zbornice je 70 evrov plus kilometrina. V praksi so cene nižje, okoli 50 evrov v Ljubljani, še manj drugje po Sloveniji. V veliko primerih se Ažmanova dogovorita za pavšal. "Ker to ni služba od osmih do štirih, to je služba, ki jo živiš, saj sva na voljo 24 ur na dan, vse dni v letu, tudi v tujini, če je potrebno," pravita. Tako sta v svoji agenciji Detekta že sprejela pro bono primere, iz moralnih in etičnih razlogov pa sta kakšnega tudi že zavrnila. "Če je človekov namen dober, bova naredila vse, da mu pomagava. Se je pa že zgodilo, da naju je nekdo hotel zlorabiti, da bi pridobil podatke, ki bi jih potem uporabil za povsem nekaj drugega. Takrat pač rečeš ne."

In tudi, ko se primer zaključi, Mateja in Aleš pogosto ostaneta v stikih s svojimi strankami. "Človeka ne moreš kar pustiti nekje in reči hvala lepa, smo zaključili, ampak ga nekako spremljaš do varne strani. Ostaneš v stiku, greš na kavo, se prepričaš, da je dobro. Pa ne zato, da bi izstavil račun. Pomembno nama je, da za nekoga delava nekaj dobrega. Če delaš dobro, se potem tudi počutiš dobro."

Reakcije ljudi, ki jim pomagata, so različne – nekateri so jima hvaležni, drugi žalostni, ko ugotovijo resnico. Včasih, pravita, ju razžalosti, ko ugotovita, kako pokvarjeni so lahko ljudje. Sicer pa v svojem delu uživata – tudi zato, ker noben primer ni enak. "Ko že misliš, da si videl vse, te spet nekaj preseneti," pravita.