Ključni viri, potrebni za življenje, so omejeni, končni. Hkrati pa njihova poraba dramatično narašča. Slej ko prej se bomo morali soočiti s posledicami teh dveh dejstev, a kot se zdi, vsaj slovenske politike ta problem, ki ga bo nosila danes mlada generacija, ne gane preveč.
Predsednica Društva za sonaravni razvoj Focus Lidija Živčič ob tem opozarja, da ne smemo slepo sprejemati predpostavke, da bo poraba končnih naravnih virov naraščala. ''Če vemo, da je to slabo za naše omejene vire, slabo za naše okolje, slabo za nas same, se enostavno moramo odločiti, da bomo porabo najprej stabilizirali, potem pa zmanjševali.''
Politikom je to težko dopovedati, ''ker je paradigma, na kateri oni gradijo svoje politično delo, ta, da moramo nenehno rasti, da moramo imeti nenehno več in da je to edino, kar nam pomeni razvoj''. ''Po drugi strani tudi podjetja zasledujejo to paradigmo rasti, hočejo imeti vedno večje dobičke, da bodo njihovi lastniki in delničarji zadovoljni. Gre za to, da je treba kupovati, da oni lahko proizvajajo.'' Podjetja zaradi tega po besedah Živčičeve spodbujajo nove potrebe.
Zakonodaja pa jim mora vse to omogočati. Omogočati jim mora nenadzorovano izkoriščanje naravnih virov in za to morajo imeti podjetja v svojih rokah odločevalce, pojasnjuje Živčičeva. To naredijo tako, da jih pomagajo izvoliti. ''Seveda imamo demokracijo, vsi lahko gremo na volitve, ampak tisti, ki so v kampanjah, imajo za to kampanjo denar. Psihološko dejstvo je, da bodo ljudje volili tistega, za katerega večkrat slišijo, ki jim je bolj domač. Politiki so pravzaprav plačani za to, da si zatisnejo ušesa in da tega ne slišijo.''
Bo dovolj pritisk ali bo potrebna revolucija?
Da bi to presegli, bo po mnenju Živčičeve enostavno potrebna revolucija, saj se boji, da pritisk civilne družbe in mladih ljudi ne bo dovolj. ''Na podnebnih pogajanjih se ne pogajamo samo o podnebju, ampak tudi o tem, kako bomo svoj gospodarski sistem zasnovali v bodoče in tista podjetja, ki so svojo moč izgradila na svoji grabežljivosti, na izkoriščanju naravnih virov, so seveda proti temu, da bi se morala njihova dejavnost preusmeriti nekam drugam. Pri tem pa seveda vplivajo na politike in ti potem niso tako naklonjeni dogovorom o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov,'' pravi Živčičeva.
Kot še pojasnjuje, tudi tu obstaja druga plat medalje. Če je ameriški politik Al Gore v filmu Neprijetna resnica izpostavil nekaj neprijetnih resnic, pa ni izpostavil tistih res neprijetnih resnic, ki predstavljajo rešitve za tisto, kar on predstavlja kot neprijetno resnico. In sicer to, da bomo morali resno začeti razmišljati o omejitvi populacije na celem planetu, o omejevanju potrošnje in o uporabi drastično drugačnih tehnologij, ki pa ne bodo tako luksuzne kot sedanje.
''Politiki enostavno nočejo ljudem povedati resnično neprijetne resnice, da bodo morali paziti, koliko se vozijo z avtomobili, da morda ne bodo mogli leteti v eksotične kraje, da ne bodo mogli imeti družin s petimi otroki, temveč samo z enim ali dvema in podobno,'' pravi Živčičeva.
Morali se bomo začeti samoomejevati
Ljudje bomo morali začeti sami sebe omejevati, ali smo tega sposobni, pa je stvar povsem osebne ravni. Zavedati se moramo, da se je moral nekdo za naše luksuzno življenje močno žrtvovati, da za borno plačilo tvega svoje zdravje in življenje pri kopanju rudnin, ki se nam zdijo samoumevne, pri izdelavi dobrin sestavljenih iz nevarnih kemikalij in podobno.
Vendar, da bi se lahko začeli smoomejevati, se moramo najprej naučiti vsega, kar smo se naučili v tem družbenem sistemu, ki v tem trenutku ni dobro zasnovan, ki je nepravičen. Želje po nenehnem napredovanju, večji plači, boljši službi, slavi in bogastvu, po vedno novih novih hlačah, čevljih so namreč le družbeni konstrukti, ki nam jih je vcepilo okolje.
KOMENTARJI (284)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.