Za oceno ustavnosti davka na nepremičnine tudi varuh človekovih pravic

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je danes sporočila, da na ustavnem sodišču izpodbija del zakona, ki določa, da je davčni zavezanec, kadar gre za denacionalizirano stanovanje, ki je oddano v neprofitni najem prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice na podlagi sodne ali upravne odločbe, najemnik.

Varuhinja meni, da ta določba krši ustavno načelo enakosti, splošno prepoved diskriminacije po konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prepoved diskriminacije po evropski socialni listini.

Diskriminacija se v prvi vrsti izkazuje znotraj skupine prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, trdi varuhinja. Davčni zavezanci so namreč le najemniki, ki zasedajo denacionalizirana stanovanja, ne pa tudi tisti, ki živijo v nekdanjih družbenih stanovanjih, ki niso bila denacionalizirana.

Po stanovanjskem zakonu so bili namreč vsi prejšnji imetniki stanovanjske pravice upravičeni do neprofitnega najema za nedoločen čas. Dejstvo, da je pri eni skupini prišlo do denacionalizacije stanovanja, pri drugi pa ne, ne more biti podlaga za obdavčenje ene skupine, druge pa ne, meni varuhinja.

Zakonsko gradivo je določbo, da so zavezanci le tisti najemniki, ki jim je bilo stanovanje oddano v najem na podlagi sodne ali upravne odločbe, pojasnjevalo z dejstvom, da v teh primerih stanovanja lastnikom niso bila vrnjena v posest, najemnikom pa se zagotavlja nadaljnji neprofitni najem.

Varuhinja glede tega pravi, da tudi pri ostalih prejšnjih imetnikih stanovanjske pravice, ki bivajo v najemnih stanovanjih kot neprofitni najemniki, lastniki stanovanj ne morejo prevzeti v neposredno posest, saj najemna pogodba varuje obstoječe najemnike.

Varuhinja sicer meni, da je namen zakonodajalca, da tovrstne lastnike delno ali povsem razbremeni davčne obveznosti, pravilen in legitimen, da pa je prevalitev bremena na najemnike, ki jim ta stanovanja ne pomenijo lastnine niti ne morejo z njo tržno ali kako drugače razpolagati, nerazumen ukrep. Meni, da bi bilo bolje takšne lastnike razbremeniti npr. z oprostitvijo tega davka ali s posebnimi davčnimi olajšavami.

Omenjena določba po trditvah varuhinje diskriminira tudi znotraj skupine uporabnikov denacionaliziranih nepremičnin. Zavezanci so namreč le tisti, ki zasedajo denacionalizirana stanovanja, ne pa tudi tisti, ki uporabljajo denacionalizirane poslovne stavbe ali prostore ali denacionalizirana stavbna ali kmetijska zemljišča.

Tretji vidik pa je diskriminacija znotraj skupine davčnih zavezancev po tem zakonu. Prevalitev davčnega bremena na omenjene najemnike je po navedbah varuha v izrecnem nasprotju z namenom nepremičninskega davka, da se obdavči premoženje oz. njegovi lastniki. Takšna je bila tudi obrazložitev pri sprejetem dopolnilu, s katerim so v predlogu zakona neprofitne najemnike (razen omenjene skupine) izvzeli iz obdavčitve.

Davčno breme se je na drugega kot lastnika – bonitarnega lastnika, upravljavca državne ali občinske nepremičnine, uporabnika javne gospodarske infrastrukture, lizingojemalca, imetnika osebne služnosti - prevalilo le v primerih, ko to terja narava stvarnopravnih upravičenj, piše varuhinja.

Bonitarni lastniki (ki že imajo pravico vpisa v zemljiško knjigo, prenos lastništva pa še ni izveden) in lizingojemalci imajo lastninsko pravico v pričakovanju in že lahko izvršujejo njeno vsebino, nepremičnino lahko tržijo in jo uporabljajo za katerikoli drug dopusten namen. Enako velja za upravljavce državnih in občinskih nepremičnin, ki izvršujejo vse pravice lastnika. Uporabniki gospodarske javne infrastrukture to uporabljajo za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti, s katero ustvarjajo prihodke. Imetniki osebne služnosti pa plačujejo javna bremena skladno s svojo stvarno pravico.

To je sedma zahteva oz. pobuda za oceno ustavnosti tega zakona. Ustavno sodišče je prejšnjih šest, ki so jih vložili predstavniki občin in nekatere občine, skupina poslancev in državni svet, združilo v eno zadevo, v kateri bo odločitev sprejelo predvidoma do konca marca.