Kot pravijo, je mogoče, da se nam bo ta odločitev maščevala pri vstopanju v Evropsko unijo, ki ga postavljamo v ospredje. Deklaracijo so sestavile vlade desetih držav kandidatk za vstop v Nato. Poleg Slovenije so v t.i. Vilniuški skupini še Albanija, Makedonija, Romunija, Bolgarija, Hrvaška, Slovaška, Litva, Latvija in Estonija.
Publicist Vlado Miheljak je povedal, da je ključni del izjave za države podpisnice žaljiv, ker pravi, da so jih argumenti Colina Powella prepričali. " Argumenti so jih torej prepričali že dva dni preden so jih slišali," pravi Miheljak, ki meni, da taka izjava te države postavlja v vlogo banana republik, ki podpisujejo tisto, kar jim sestavi nekdo na drugi strani Atlantika.
Zunanji minister Dimitrij Rupel je na četrkovi seji vlade deklaracijo predstavil, podrobneje pa o njeni vsebini niso razpravljali. Vsebini deklaracije pa oporekajo nasprotniki slovenskega vključevanja v Nato. Predsednik Društva pisateljev Tone Peršak ocenjuje, da to, na kakšen način je Slovenija pristopila k tej izjavi, demonstrira vso bedo slovenskega vključevanja v Nato. "Očitno je namreč, da so to deklaracijo napisali v zunanjem ministrstvu ZDA," pravi Peršak.
S podpisom Vilniuške deklaracije se je Slovenija umestila v prostor, kjer nikoli ni bila, trdijo Nato skeptiki, to pa bi lahko usodno vplivalo tudi na izid referenduma o vstopu v Nato. "Če bodo ljudje razumeli umestitev Slovenije, ki gre v obratno smer, torej ne v elitno smer, pač pa v družbo ostanka Evrope, bo to zelo slabo vplivalo," pravi Miheljak.
Cilj deklaracije je dvojen, pravi Miheljak in dodaja, da želijo Američani po eni strani pritisniti na Varnostni svet ZN - v Washingtonu namreč vsebino deklaracije interpretirajo kot podporo napadu na Irak mimo Združenih narodov -, po drugi strani pa so države Vilniuške skupine nekakšen trojanski konj, ki razbijajo enotnost Evropske unije.
Pogovor s profesorjem za Mednarodne odnose na FDV Bojkom Bučarjem
Deklaracija Slovenijo uvršča v skupino držav, ki podpirajo politiko ZDA glede Iraka, čeprav naša zunanja politika hkrati sprejema tudi precej drugačno stališče Evropske unije. Tudi zato se postavlja vprašanje, ali Slovenija sploh še ima zunanjo politiko.
Slišati je bilo že več odzivov na deklaracijo Vilniuške skupinem kakšen je vaš komentar?
Mislim, da se je Vilniuška skupina zavedla resnosti trenutka in pomena ZDA kot ene izmed držav v zvezi Nato, in se odločila za takšno vrsto podpore oziroma poziva Varnostnemu svetu, da se reagira proti Iraku. Mislim, da je to popolnoma normalno dejanje v mednarodni skupnosti, ki izraža interese skupine držav.
Se vam zdi, da Slovenija sploh še ima zunanjo politiko, glede na to, da je videti kot, da ne ve, na katero od evropskih držav bi se povsem oprla, glede na to, da nekatere zagovarjajo ameriški pristop brezkompromisnega napada druge pa pozivajo k nekakšni strpnosti, da je treba počakati na resolucijo ZN?
Slovenija se je v zunanji politiki pač odločila, da bo vstopila v zvezo Nato in EU. Glede na to, da Evropa ne govori z enotnim jezikom, da se ni mogla poenotiti o tem stališču, Sloveniji najbrž ne bo prav nič škodilo, da postavi prej na stran ZDA in intervencije. To je taktika v zunanji politiki.
Vendarle so si bile izjave slovenskih politikov v zadnjih dneh nekoliko nasprotujoče. Najprej je bilo slišati, da je najbolje ostati neopredeljen, potem smo podpisali Vilniuško deklaracijo, stališče vlade pa je, da je najbolje spoštovati nekakšno imaginarno skupno stališče EU o resolucijah Varnostnega sveta. Kaj menite o teh precej nasprotujočih si izjavah?
Mislim, da je osnovna težava v tem, da Evropa nima skupne zunanje politike. Ker Evropa ne govori z enim glasom, se lahko tudi Slovenija prosto opredeljuje v svoji zunanji politiki in tu je pač bolj ali manj spretna.
Na koga pa naj se opre po vašem mnenju, kot je dejal ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, na staro ali na novo Evropo?
Meni ni všeč ta delitev na novo in staro Evropo, kot jo gledajo v ZDA. Po mojem obstaja neka nova in stara Evropa, vendar delitev ne gre po tisti črti, o kateri govori Rumsfeld. Zdi se mi, da je ravno tako vsaj Italija ravno tako del stare Evrope. Gre za to, da bo Evropa morala, tako kot v primeru BiH, tudi v aktualnih in bodočih primerih vendarle bolje izdelati in uskladiti zunanjo politiko.
