Slovenija

VIDEO: Telo izda, česar besede ne

Ljubljana, 29. 04. 2009 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 8 min
Avtor
Urša Zupan
Komentarji
31

Grki so pri ugotavljanju resnice merili pulz, Afričani so si podajali ptičje jajce in čakali, komu bo počilo, Kitajci pa so v ustih morali obdržati mokro pest riža. Danes je ta naloga zaupana poligrafu.

Gre za medicinsko napravo, ki beleži psihofiziološke reakcije posameznika na zunanje dražljaje, pojasnjuje Darko Maver, profesor, pravnik in nekdanji direktor kriminalistične policije. "Beleži jih na treh nivojih – reakcija dihanja, krvni tlak in bitje srca ter dermalna reakcija (električna prevodnost kože). Na človekovo telo se priklopi tri naprave – za dihanje se okoli telesa namesti cev, ki se razteza in meri gibanje ter ritem dihanja, za merjenje krvnega tlaka in bitje srca se na roko namesti manšeta, za elektrodermalno prevodnost pa na prst naprava, imenovana galvanometer. Vse to je priključeno na napravo v velikosti diplomatskega kovčka, kjer se potem na podlagi zapisov ocenjuje, ali oseba govori resnico oziroma zavaja – lažni odgovori namreč povzročijo odstopanja. Ne moremo govoriti o detektorju laži kot o napravi, ampak gre za postopek, ko se oceni, ali gre za verodostojno ali neverodostojno izjavo."

Profesor Darko Maver, ki poučuje na Pravni fakulteti in na Fakulteti za varnostne vede, pojasnjuje, da poligrafsko testiranje ni stvar, ki se jo naredi iz danes na jutri. Treba se je temeljito pripraviti, kajti od tega, kako so postavljena vprašanja, je odvisno, kako bo posameznik reagiral in kako bodo njegovo reakcijo razložili.
Profesor Darko Maver, ki poučuje na Pravni fakulteti in na Fakulteti za varnostne vede, pojasnjuje, da poligrafsko testiranje ni stvar, ki se jo naredi iz danes na jutri. Treba se je temeljito pripraviti, kajti od tega, kako so postavljena vprašanja, je odvisno, kako bo posameznik reagiral in kako bodo njegovo reakcijo razložili. FOTO: 24ur.com

Kdo lahko opravi poligrafsko testiranje?

Kakšen je osnovni profil te osebe, niti ni tako pomembno, kot je dejstvo, da se mora za to področje strokovno usposobiti. Imeli smo preiskovalce, ki so se usposabljali na poligrafski šoli v Zagrebu, potem sta se na obrambnem ministrstvu v Združenih državah Amerike za to nadalje usposabljala Andrej Juratovec in Polona Selič in leta 2000 tudi pri nas pričela s poligrafsko šolo. Žal pa ta zadeva ni obstala. Zelo pomembno je, da je oseba, ki opravlja testiranje, seznanjena s testirancem. S pogovorom pred testom ga spozna in oceni, ali je sploh primeren za testiranje. Oseb, ki so alkoholizirane ali pod vplivom mamil, oseb z duševnimi motnjami, otrok in zelo starih oseb se namreč ne testira.

Torej obstajajo nekakšna pravila pred testiranjem?

Da. Oseba, ki pride na test, mora biti spočita, naspana, imeti mora vse psihofizične sposobnosti – ne sme biti vinjena, pod vplivom mamil, utrujena ali lačna ..., kajti vse to so dejavniki, ki vplivajo na rezultate. Pri poligrafu gre namreč za odziv telesa na določeno stresno situacijo, ki je nezaveden, avtomatičen. Vplivamo lahko na dihanje, morda tudi na bitje srca, na krvni tlak in električno prevodnost kože pa ne. Zato je zelo pomembno tudi, da človek vprašanja razume. Včasih se zgodi, da nekdo ne razume izraza in zato sploh ne reagira ali reagira le zato, ker mu je neka zadeva znana iz drugega okoliša, nima pa prav nobene veze s kaznivim dejanjem.

Poligraf meri dihanje, krvni tlak in električno prevodnost kože.
Poligraf meri dihanje, krvni tlak in električno prevodnost kože. FOTO:

Kako pa poteka sam postopek?

Če pogledamo predkazenski policijski postopek, je najprej treba dobiti soglasje testiranca. Z njim se opravi razgovor, pojasni se mu, kako naprava deluje in kaj beleži. Potem se opravi t.i. stimulativni test– to je običajno test s številkami. Šele ko testirana oseba vidi, kako postopek poteka, se opravi pravi test. Pri kriminalističnem preiskovanju poznamo direktno in indirektno metodo. Direktna je sestavljena iz treh vrst vprašanj – irelevantnih (popolnoma neobremenjujoča za posameznika: Ali je vaše ime ...), kritičnih (vprašanja, ki se nanašajo na temo, ki je predmet obravnave: Ali ste storili kaznivo dejanje?) in kontrolnih vprašanj, pri katerih se oseba lahko zlaže, ker je zadeva zanjo neprijetna. Nato se primerja reakcija na vsa vprašanja. Tovrstna metoda se precej uporablja v ZDA, kjer so okoliščine v zvezi s kaznivimi dejanji bolj javno znane. Pri nas se bolj uporablja indirektna metoda – gre za to, da samo storilec kaznivega dejanja pozna vse okoliščine, zato bo kritična vprašanja prepoznal in nanje tudi reagiral. Za nevpleteno osebo so vsa vprašanja in odgovori enako pomembni oz. nepomembni, tisti pa, ki je kriv, bo na kritične točke reagiral. Naslednja zelo pomembna faza je še razgovor po testu, s katerim se ugotovi, zakaj je oseba na določeno vprašanje reagirala močneje. Lahko gre namreč za čisto naključje.

Kaj pa sama vprašanja? Je njihovo število omejeno?

Poligrafsko testiranje je operativna metoda, ki je lahko izredno koristna za preiskovalce, ker jih usmerja, kako delati. Darko Maver

Število vprašanj ni omejeno, ne sme pa jih biti preveč. To je odvisno je od situacije. V enem testnem formatu hkrati je približno od 7 do 10 vprašanj, serij je več. Preiskovancu se vprašanja pokaže, tako da jih pozna, se pa lahko kasneje spremeni njihov vrstni red. Tako on po prvem testu ve, kdaj je kritično vprašanje in ga pričakuje. Ravno zato se njegova reakcija, ko se vprašanje dejansko pojavi, poveča in drugi test lahko še bolj pokaže zavajanje. Potem sledi ocena. Včasih se zgodi, da le-ta ni mogoča - ko ni jasnih znamenj, ali gre za zavajanje ali ne.

Pri katerih kaznivih dejanjih oziroma kdaj se policija sploh odloči, da bo neko osebo testirala?

To je odvisno od vsakega primera posebej, a okoliščine morajo biti take, da je testiranje smiselno. Je pa pomembno, da se za to odloči dovolj zgodaj v fazi postopka, še preden je osumljenec seznanjen s podrobnostmi, ki jih lahko izve na primer iz časopisov. Cilji testiranja so namreč trije. Prvi je izločitev, eliminacija nedolžnih. Na ta način ekonomično in racionalno izločimo tiste, ki niso morebitni storilci. Sebi prihranimo čas, njim pa težave. Druga možnost je potrditev suma – če se pokaže, da oseba zavaja z odgovori, imajo kriminalisti več motivacije, da imajo pravega storilca in je to stimulus za bolj učinkovito preverjanje konkretne osebe. Tretji namen testiranja je, da lahko pridemo do materialnih dokazov. Če na primer iščemo truplo žrtve, vprašamo: "Ali ste truplo zakopali, vrgli v vodo, zažgali v peči ...?" Močnejša reakcija na neko vprašanje pelje v druga vprašanja in na koncu morda v odgovor. Če najdemo truplo, je to rezultat testiranja, ki pa ga ne moremo uporabiti kot dokaz. Naši policisti na leto opravijo približno okoli 100 do 150 poligrafskih testiranj, to je toliko, kolikor pri sedanjem številu preiskovalcev tudi zmorejo.

Poligrafsko testiranje lahko opravi oseba, ki je za to strokovno usposobljena.
Poligrafsko testiranje lahko opravi oseba, ki je za to strokovno usposobljena. FOTO: Reuters

Pa osumljenec lahko odkloni test ali ga na primer predlaga na lastno željo?

Osumljenec lahko predlaga test na svojo željo, a ni nujno, da bo izveden. Tudi svoboda odločanja je relativna. Nekdo lahko zavrne test, a to bo pri preiskovalcih avtomatično vzbudilo sum. Odklonitev je tako znak, ki je negativen.

Prej ste omenili, da poligraf na sodišču ni verodostojen. Čemu potem testiranja?

Poligraf pri nas zaenkrat ni dokaz na sodišču, čeprav je že skoraj prišlo do tega, da bi ga uporabili, da bi obdolženi dokazal nedolžnost. To je bilo ravno pri primeru Perić (Ivan Perić, pravnomočno obsojen na 30 let zapora zaradi trojnega umora v Rovinju, op.a.), ko je odvetnik obdolženca želel poligrafsko testirati in je tožilstvo pristalo na to, potem pa je zadeva zaradi nekih okoliščin padlo v vodo. Bilo bi zanimivo, če bi do tega prišlo, kajti, če bi se zadeva uporabljala v korist obdolženca, zakaj se ne bi mogla potem tudi v korist tožilstva? Tudi kasneje so se pojavljale ideje, da bi se poligrafi začeli uporabljali v postopku, tako, da bi se uporabili že opravljeni testi, a sodišče predloga ni sprejelo. Pričakujem, da se bo to s časom spremenilo. Argumenti proti uporabi poligrafa so sicer različni. Ne gre samo za vprašanje nezanesljivosti, kar nekateri izpostavljajo – zanesljivost poligrafa je sicer 90-odstotna, kar je izredno veliko, če pomislimo, da je pričanje očividcev le 50-odstotno, pa tudi DNK ni 100-odstoten. Razlogi so bolj pravne narave – češ da je to kršitev privilegija zoper samo obtožbo, da gre za poseg v posameznika, kljub temu, da oseba privoli v test, da se na ta način vpliva na njegovo izpovedovanje in podobno. V nekaterih državah v ZDA je poligraf verodostojen dokaz, v evropskih državah pa zgolj pripomoček pri izpraševanju osumljencev.

Obstajajo načini, kako pretentati test?

Da, poskusi so različni. Segajo od tega, da nekdo hoče fizično sprožiti reakcijo, tako da stiska mišice, se premika ali se zbode, do tega, da se koncentrira na drug odgovor, da bi močneje reagiral tam ali – da bi ostal hladen – vzame tablete za pomiritev. A take stvari se ugotovijo, obstajajo protiukrepi zavajanju. Razen pri ljudeh, ki so se za kaj takega šolali – tajni agenti CIE na primer so zagotovo usposobljeni za takšna testiranja, če pridejo v ujetništva. So hladni in sposobni nadzorovati vegetativno živčevje.

V ZDA se uveljavlja metoda, imenovana brainfingerprinting, ki temelji na prepoznavanju določenih okoliščin na podlagi merjenja možganskih valov – storilec si na primer zapomni določene detajle, ali pa si jih ne, čeprav bi si jih moral. V številnih državah uporabljajo tudi voice stress analyzer, ki temelji na glasovni analizi. Darko Maver

In še za konec – ne moreva mimo oddaje, kjer s poligrafom merijo odgovore sodelujočih in za iskrenost nudijo denarno nagrado. Kaj menite o tem?

Tovrstne oddaje se mi zdijo zelo problematične z etičnega vidika in tudi z vidika zanesljivosti. Nisem seznanjen s tem, kakšne teste uporabljajo, a glede na dosedanje rezultate, smo presenečeni tako mi, ki te zadeve poznamo, kot gledalci, še najbolj pa verjetno udeleženci sami, ki so prepričani, da govorijo resnico in presenečeni, ko ugotovijo, da poligraf kaže drugače. Po mojem mnenju niti ne gre za zavestne laži. Človek je prepričan, da govori resnico, njegova reakcija pa je drugačna. Druga dilema je poseganje v intimno sfero, tretje pa vprašanje, ko gre za kazniva dejanja. Ko nekdo na televiziji javno prizna kaznivo dejanje, se mi zdi normalno, da se bodo policisti ob to obregnili. Sprašujem se, od kod ljudem pogum, da kaj takega priznajo pred množico ljudi. Človek, ki pozna vseh 21 vprašanj, pa gre potem vseeno na televizijo, je prepričan, da bo govoril resnico in dobil denar. Če pa se to na poligrafskem testiranju izkaže drugače, se lahko vprašamo – kaj je sploh res?

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (31)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

donatela
29. 04. 2009 17.03
+5
Človek, ki je seznanjen z vsemi 21 vprašanji, gre na tv v prepričanju, da bo govoril resnico in dobil denar. In če potem pade na poli-testu, se lahko vprašamo - Kaj je sploh res in komu vrjeti.??
katyka123
29. 04. 2009 16.56
me ne zanima!
Muha137
29. 04. 2009 16.54
+4
psihopsti po moje zlahka premagajo tele aparatke..
IztokU
29. 04. 2009 16.44
m_stevens 29.04.2009, 16:19 ti dam čist prav..majo bolane tam ja
m_stevens
29. 04. 2009 16.19
popolnoma se strinjam z zdanji delom članka.. ta oddaja je največji bullshit odkar obstaja televizija
Ana Perkuš
29. 04. 2009 16.00
.nela.
29. 04. 2009 15.34
zelo dober članek! še več takih!
Suzana Matko
29. 04. 2009 14.55
zelo dober članek za razliko kako se naši britni vidi "tampon" in ne vrvica od tampona. še več takih!
corluka
29. 04. 2009 14.29
ful dobr članek,bravo,še več takih!
Bolivar
29. 04. 2009 13.45
Če znajo to napravo prelisičiti agentje CiE jo znajo tudi od FSB-ja ,Mossada , Mi-6 itn. Mogoče tudi od SOVE :)
d33pm1nd
29. 04. 2009 13.20
pa še 1 novinarja imajo ki izvaja cenzuro
Neimenljivi
29. 04. 2009 12.44
dober članek :)
gospakatja
29. 04. 2009 12.42
bravo, takih člankov bi lahko imeli več! zakaj jih nimate?
Veronika...
29. 04. 2009 12.29
24 ur dober članek
medik_a
29. 04. 2009 12.10
ijeee, naš profi :) faca! :)
abda
29. 04. 2009 11.39
Sem opazila, da vse dobre članke na 24ur.com napiše ista novinarka. Ostali so verjetno zaposleni s kopiranjem tujih zgodbic...
orangensaft
29. 04. 2009 11.31
Kaj vam gre v nos, da se vi niste spomnili met te oddaje? Drgač pa je vsakemu, ki ima malo pospravljene stvari jasno, da v tisti odaji stvari potekajo tako, da hiša vedno zmaga.
LordOfWar
29. 04. 2009 11.27
Hja tko bom reku.V drugih bl razvitejsih drzavah je tega logicno vec in na tem ljudje sluzijo.Hvala bogu da se tud pr nas kaj tazga tako rekoc neumnega dogaja:)....Te oddaje od g.Jonasa je nisem se gledal.Moral bom pogledat kak jih tam heca :D...
Mawsyy
29. 04. 2009 10.31
Tista oddaja - trenutek resnice je ful butasta. Drgac pa ga ni denarja, ki bi kupil mojo zasebnost in moje skrite misli. cen clanek! Skoda, da ni vec takih! Pou
misterGi
29. 04. 2009 10.18
Zanimivo, da se nihče od tajkunov in raznih manegerjev ne prijavi na poligraf.