Slovenija

VIDEO: Na eni strani smrt, na drugi življenje. 'Pogovore s svojci umrlih opravljam zaradi enega preprostega razloga'

Ljubljana, 18. 12. 2017 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 11 min
Avtor
Blaž Garbajs
Komentarji
0

Mnogi si ta hip le nemočno želijo, da bi prejeli darilo, ki ga ni moč kupiti. "To je najmočnejši razlog, zaradi katerega zmorem to sploh početi," pravi centralni transplantacijski koordinator Gorazd Čebulc, ki v najtežjih trenutkih pri žalujočih svojcih išče voljo umrlih. Svoje delo dojema kot poslanstvo.

Vsi bomo enkrat umrli. A strah pred smrtjo nam pogosto preprečuje, da bi spregovorili o svojem koncu na tem svetu. Ne zavedamo se, da bi bilo nam in našim svojcem veliko lažje, če bi se o tem odkrito pogovarjali. Bi vaš partner po svoji smrti daroval organe? Kakšna bi bila volja vaših staršev, bratov in sester? Da o teh stvareh Slovenci ne govorimo, znajo povedati tisti, ki prvi pristopijo do svojcev umrlih. Gorazd Čebulc je centralni transplantacijski koordinator. On je član osmerice, ki jim Slovenija Transplant zaupa eno najtežjih nalog v postopku darovanja organov – ugotavljanje volje umrlega. 

Svoje poslanstvo opravlja od leta 2009, vsako leto pa v ljubljanskem UKC in ostalih donorskih bolnišnicah opravi največ, skupno približno 20 pogovorov s svojci pokojnih. Kot koordinator je pristojen tudi za vso logistiko, organizacijo ekip in prevoza. Je kot dirigent včasih celo 30-članskega orkestra strokovnjakov, ki so vključeni v proces. Daje čustveno podporo, hkrati pa bije bitko s časom. 

Gorazd Čebulc, centralni transplantacijski koordinator, Slovenija Transplant
Gorazd Čebulc, centralni transplantacijski koordinator, Slovenija Transplant FOTO: Blaž Garbajs

Jemljete svoje delo kot poslanstvo?

Čeprav je nekdo umrl, čeprav vem, da je svojcem zelo težko in bo šele proces skozi leto ali dve pokazal, kako bodo s tem živeli naprej, lahko na drugi strani nekomu pomagamo. In to ne enemu, ampak več osebam hkrati. Gorazd Čebulc, centralni transplantacijski koordinator

Moj namen je vedno enak, se pravi približati možnost darovanja bližnjim, jim pomagati, da se lahko odločijo. A vendarle se te vsaka zgodba dotakne. Vedno gre za smrt. Vedno gre tudi za samorefleksijo lastnega življenja in smrti. Zame je najbolj pomembno to, da se vedno zavedam, da to počnem iz enega preprostega razloga: Čeprav je nekdo umrl, čeprav vem, da je svojcem zelo težko in bo šele proces skozi leto ali dve pokazal, kako bodo s tem živeli naprej, lahko na drugi strani nekomu pomagamo. In to ne enemu, ampak več osebam hkrati. 

Ko greš na oddelek za transplantacijo vidiš ljudi. Eni hodijo na dializo, drugi so že na čakalni listi. Včasih gre resnično za urgentno reševanje življenja. Na primer pri akutni odpovedi jeter. Takrat moraš nekoga čez noč uvrstiti na čakalno listo. Tudi sam komaj čakaš, da dobiš klic, da so nekje dobili ustrezen organ, da bomo šli v akcijo in izpeljali vse potrebne postopke. 

To je najmočnejši razlog, zaradi katerega zmorem to sploh početi. Ker vem, da je lahko iz te težke zgodbe nekaj dobrega, pozitivnega. To je največje zadovoljstvo, ki ga lahko imaš ob uspešno opravljenem pogovoru. 

"To je največ, kar lahko človek dobi v dar," pravi 33-letna Nataša, ki je lansko leto prejela novo srce. Njeno težko, a hkrati navdihujočo življenjsko zgodbo vam bomo na 24ur.com predstavili v prihodnjih dneh.
"To je največ, kar lahko človek dobi v dar," pravi 33-letna Nataša, ki je lansko leto prejela novo srce. Njeno težko, a hkrati navdihujočo življenjsko zgodbo vam bomo na 24ur.com predstavili v prihodnjih dneh. FOTO: Blaž Garbajs

Kdaj nastopite vi?

Dokler ni določena možganska smrt, se bolnika zdravi in nas ni zraven. Če nastopi smrt, najprej zdravnik svojcem sporoči slabo novico. Zelo pomembno je, da svojci razumejo, kaj pomeni možganska smrt. Ko možgani enkrat ne delujejo več, bodo kmalu tudi ostali organi prenehali delovati. Pomembno je, da vemo, da so se zdravniki maksimalno potrudili. Resnično se. Včasih tega svojci tudi ne sprejmejo. Tedaj še kako drži rek, da upanje zadnje umre. Včasih je to čustvo tako intenzivno, da se ti zdi, da bi ga lahko kar prijel. Šele ko svojci resnično razumejo, kaj pomeni možganska smrt, lahko počasi začnejo sprejemati, da je nekdo umrl. 

Zdravnik, ki je nekoga zdravil v intenzivni terapiji, nato pokliče na naš dežurni telefon, pove kaj se je zgodilo, zakaj je prišlo do smrti, kdaj je smrt dokazana in ostalo. Sporoči, če potrebujejo koordinatorja za pogovor s svojci. 

Oseba, ki opravlja pogovor, mora biti zelo dobro podučena, poznati mora dinamiko takšnega pogovora, mora razumeti, ne le z razumom pač pa tudi srcem. Gorazd Čebulc, centralni transplantacijski koordinator

Koordinator nato išče voljo umrlega oziroma osebnostne lastnosti, s katerimi bi lahko ugotovili, ali bi si on to želel. Moraš se pripraviti, poznati ozadje tragičnega dogodka … Vsak primer je drugačen. Skupno je le to, da gre za težko situacijo, smrt. V mnogih primerih volja ni znana, tedaj potrebujemo odločitev svojcev. 

To so zelo težke stvari, glede na to, da se je proces žalovanja šele začel. Oseba, ki opravlja pogovor, mora biti zelo dobro podučena, poznati mora dinamiko takšnega pogovora, mora razumeti, ne le z razumom pač pa tudi srcem. Čustvene reakcije svojcev, ki se zgodijo – so lahko od neke zaprtosti vase do zelo burnega verbalnega izražanja čustev. Bistvo je, da takrat kot strokovnjak poskušaš pogovor peljati v tej smeri, da se zmorejo svojci odločiti glede darovanja. Da zmorejo to odločitev. 

Kaj jim poveste? Kako jih prepričate, da se odločijo za darovanje?

Tukaj ni prav ali narobe, je pa pomembno, da sprejmejo takšno odločitev, s katero bodo lahko živeli tudi čez pet ali deset let. Raziskava, ki so jo izvedli v skandinavskih državah, je pokazala, da bi se več kot 50 odstotkov vprašanih, ki so zavrnili darovanje, eno leto kasneje odločilo drugače. Gorazd Čebulc, centralni transplantacijski koordinator

Pogovor vedno izvedemo v nekem malo bolj umirjenem delu intenzivne terapije. Običajno je to neka zdravniška soba, oziroma prostor, ki je bolj umirjen, odmaknjen od ostalega osebja na oddelku, drugih obiskovalcev, prostor, kjer se ljudje počutijo varno. V samem začetku mi je bilo zelo pomembno, da sem uspel ljudi prepričat v to, da bi bili za darovanje, zdaj se mi zdi daleč najbolj pomembno, da poskusim svojcem v tisti težki situaciji nekako razširiti to obzorje dojemanja. Ko čustva močno delujejo, se namreč obzorje razumevanja in razmišljanja oža. Bistvo je, da ljudje spoznajo, da lahko v tej težki situaciji naredijo nekaj dobrega. 

Pogosto svojcem v pogovoru povem: Poglejte, kot koordinator sem nekje na polovici. Na eni strani ste vi, z vašo hudo, težko situacijo, veliko žalostjo. Na drugi strani pa je velika skupina ljudi, hudo bolnih, uvrščenih na čakalno listo za posamezno vrsto organa, ki jim lahko pomagate. Ne gre za pritisk, ampak sporočilo, da lahko pomagajo. Tukaj ni prav ali narobe, je pa pomembno, da sprejmejo takšno odločitev, s katero bodo lahko živeli tudi čez pet ali deset let. Raziskava, ki so jo izvedli v skandinavskih državah, je pokazala, da bi se več kot 50 odstotkov vprašanih, ki so zavrnili darovanje, eno leto kasneje odločilo drugače.

Se vas zgodbe tudi osebno dotaknejo? Kateri so najtežji primeri?

Pogosto se izkaže, da ljudem, ki se zmorejo odločiti za darovanje, to pomaga pri procesu žalovanja.
Pogosto se izkaže, da ljudem, ki se zmorejo odločiti za darovanje, to pomaga pri procesu žalovanja. FOTO: POP TV

Seveda, so tudi zelo težke situacije. Pri meni so bile najtežje situacije, ko je umrl kakšen otrok. Mislim, da je to najtežja situacija, ki se lahko zgodi. Ne glede na to, ali je manjši ali večji otrok, tudi če je star 20 let, je nekomu še vedno otrok. Še posebej je težko, če je smrt povezana z nekim nenadnim odhodom, bodisi prometna nesreča, usodna poškodba po kaki zabavi, ali pa kadar je vzrok kakšna neprevidnost. 

Spomnim se nekega primera, kjer je šlo za smrt dojenčka. Voziček je zgrmel z balkona, kjer ni bilo nameščene ograje. Moram reči, da sem takrat občudoval to moč staršev, da so se zmogli odločiti za darovanje. Ljudje, ki so se v takšnih trenutkih zmožni tako odločiti, so zelo pogumni. Vsaj takšen občutek dobim jaz. Pogosto se sicer izkaže, da ljudem, ki se zmorejo odločiti za darovanje, to pomaga pri procesu žalovanja. Vse skupaj se zdi kot črn tunel na koncu katerega vidiš belo lučko. 

Imajo svojci veliko vprašanj?

Včasih je precej dilem glede darovanja. Ko svojci začnejo spraševati, to pravzaprav pomeni, da dopuščajo možnost pogovora. Ko se začneš pogovarjat, ko komunikacija steče, te nekako spustijo bližje k sebi. Tudi z vidika svojcev je bolje, saj vidijo, da jim ti poskušaš pomagati v tej situaciji, oziroma jih vsaj poskušaš podpreti. Pomembno je, da se vzpostavi zaupna atmosfera, v kateri se lahko lažje pogovarjaš. Včasih se zgodi tudi, da temu ni tako. Takrat je bolje, da prekinemo pogovor. Rečem jim, da je bolje, da se gredo najprej poslovit, da sprejmejo to hudo situacijo, ko so nekoga izgubili. Povem, da lahko pogovor nadaljujemo kasneje. 

Eno od vprašanj, ki jih svojci pogosto postavijo, je tudi odnos do pokojnikovega trupla.
Eno od vprašanj, ki jih svojci pogosto postavijo, je tudi odnos do pokojnikovega trupla. FOTO: Thinkstock

Eno od pomembnih vprašanj je odnos do trupla pokojnika. Vedno povemo, da je potreben spoštljiv odnos. Tudi zaradi tega gre koordinator v operacijski blok in za ta odnos skrbi. Sam sicer še ne poznam primera, da bi bil odnos nespoštljiv. Do zdaj nam ni bilo treba na to opozarjati. Zdravniki, kirurgi, sestre, ekipa anestezistov, vsi se zavedajo tega pomena, da je nekdo darovalec, ki bo pomagal drugim.

Svojci tudi izpostavijo dilemo izgleda. Povemo jim, da so to enaki kirurški posegi, kot pri vseh ostalih operacijah. Tudi izgled ni nič drugačen, kot pri vseh ostalih operacijah. 

So tudi vprašanja, koliko časa to traja, koliko časa so lahko še pri umrlem. Mi jim pustimo čim več časa, kolikor se le da. Včasih je 15 minut, včasih tudi več ur. Bistveno je, da naredijo, kar čutijo da je prav. Da se lahko v miru poslovijo.

Je imel kdo kakšno posebno željo?

Da, bile so želje. Predvsem pri srcu so na primer svojci izražali želje, kakšni osebi bi ga želeli podariti. A tukaj se moramo držati meril, ki so za vse enaka. Z organi se ravna spoštljivo in tistemu, ki mu medicinsko najbolj ustreza, ki mu bo najbolj pomagal, se ga tudi dodeli. Ljudje morajo poznati  slovenski sistemu in vedeti, da je to edini način zdravljenja, da ni nekih paralelnih sistemov, nekih plačljivih sistemov. To je brezplačen, prostovoljen in tudi edini pravi sistem. Na osnovi tega vedenja pa lahko zaupajo našemu delu.

Lani so pri nas presadili 31 src. Prav zadnje je prejel 50-letni Peter. Spregovoril je o njegovi izkušnji, o življenju s starim in novim srcem, o hvaležnosti in ostalih občutjih. Več kmalu na 24ur.com.
Lani so pri nas presadili 31 src. Prav zadnje je prejel 50-letni Peter. Spregovoril je o njegovi izkušnji, o življenju s starim in novim srcem, o hvaležnosti in ostalih občutjih. Več kmalu na 24ur.com. FOTO: Blaž Garbajs

S samo privolitvijo pa zgodba še zdaleč ni zaključena, kajne? 

Končna odločitev je vedno na strani svojcev. Šele ko imamo privolitev, lahko izvedemo preiskave, kjer se ugotovi kateri je organ primeren za kakšnega prejemnika. Preiskave trajajo približno tri do štiri ure. Potrebujemo laboratorijske preiskave, rentgen, ultrazvok. Moramo preveriti, da ne bi s transplantacijo prenesli kakšne bolezni, bodisi virusne, bakterijske oziroma kakšnega malignega obolenja. Nato se lahko dogovorimo za odvzem. 

Lani je darovanje odklonila skoraj četrtina svojcev. Letos je odstotek boljši, in sicer beležijo le približno 16 odstotkov odklonitev. Kot pravijo, sicer ta odstotek iz leta v leto niha. Razlogov je več, v glavnem pa gre za nek odsev trenutnega stanja v družbi.
Podatke pošljemo v sistem Eurotransplanta, računalnik pa sam najde najbolj primerne prejemnike za določeno vrsto organa. Potem steče komunikacija koordinatorja in tistega transplantacijskega centra, kamor določen organ odhaja. Naredimo časovni načrt, vključno s prevozom ekip, ki pridejo k nam, prevozom organov, ki gredo v druge centre ali pa bodo presajeni pri nas. Vse te stvari moramo uskladiti. Ko je to narejeno, potem lahko izpeljemo sam odvzem v operacijski dvorani. Ta traja približno tri do pet ur. Čas za presaditev pa je kratek, za srce približno štiri ure, za ledvice na primer do 36 ur. Vse je treba upoštevati, čas maksimalno skrajšati. Na koncu je lahko tudi do nekje okoli 30 strokovnjakov vključenih v takšno akcijo.

Koordinatorji delujete 24 ur na dan?

V Eurotranspantu je združenih osem evropskih držav: Belgija, Nemčija, Hrvaška, Madžarska, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija in Slovenija. Območje, ki ga pokriva, zajema okoli 135 milijonov prebivalcev, vključenih je 1601 donorskih bolnišnic in 77 transplanticijskih centrov. Na organe čaka okoli 16.000 bolnikov, vsako leto je okoli 10.000 novih pacientov. Letno uspejo presaditi več kot 7.000 organov.

Da, a imamo dežurstva. Ves čas sta dva dežurna. Če so neki drugi razlogi, da se odvzem prestavi, če denimo pride do prestavljenega letalskega prevoza zaradi vremena, mi počakamo. Za nas je pomembno, da lahko presadimo čim več organov, da pomagamo čim več bolnikom. Moramo pa tudi vedeti, da se od pogovora s svojci dalje primrtvi osebi vzdržuje funkcije notranjih organov s pomočjo zdravil aparatov. Tega ne moremo početi v nedogled. Kadar to vzdrževanje ni več mogoče, je treba res pohiteti. 

Običajno svojci želijo, da se postopka darovanja in odvzema organov čim prej zaključita, da lahko uredijo vse potrebno za pogreb.. Svojcem na pogovoru pojasnimo, da lahko, sicer redko, a vendarle pride do predvsem logstičnih zapletov, zato se lahko naši postopki zavlečejo. Prosim jih za razumevanje, saj želimo res pomagat. Pomoč sočloveku pa je edini namen. Mi naredimo maksimalno in čim hitreje, kolikor se le da. 

Omenili ste, da se vsak član ekipe zaveda svoje vloge, da se vsak potrudi po svojih najboljših močeh?

"Tudi ostali, ki so vključeni, a niso zdravniki in medicinski strokovnjaki, se potrudijo in zelo resno vzamejo svojo nalogo. To je še ena potrditev, da delamo nekaj dobrega."
"Tudi ostali, ki so vključeni, a niso zdravniki in medicinski strokovnjaki, se potrudijo in zelo resno vzamejo svojo nalogo. To je še ena potrditev, da delamo nekaj dobrega." FOTO: Blaž Garbajs
Mnogo let nazaj, ko je letalske prevoze opravljalo še neko drugo podjetje, je bila ob vračanju ekipe s srcem za nekega slovenskega prejemnika na Brniku gosta megla. Kontrolni stolp je sporočil, da ni mogoče pristati, ker ni ustreznih pogojev. Pilot ni razumel komunikacije, oziroma je bil komukacijski šum. Medtem, ko so usklajevali te stvari, je letalo že pristalo. To v bistvu pomeni, da je prihranil 90 minut časa. Saj bi moralo sicer letalo najverjetneje leteti v Trst. Pri srcu pa definitivno vsaka minuta šteje. Ob takšnih zgodbah dobiš mravljince … Uvidiš, da se tudi ostali, ki so vključeni, a niso zdravniki in medicinski strokovnjaki, potrudijo in zelo resno vzamejo svojo nalogo. To je še ena potrditev, da delamo nekaj dobrega - želimo pomagati drugim. 

Opažate, da se ne pogovarjamo dovolj odkrito o svojem koncu. Menite, da bi lahko temu posvetili več pozornosti? Tudi sistemsko? 

Slovenija-transplant je zadolžena tudi za izobraževanje ne le medicinskega osebja, temveč tudi ostaih javnosti. Izobraževanje odpira obzorja razmišljanja. Če bi začeli o tem govoriti v šolah in tudi med svojci, bi bilo veliko lažje. Ker bi vedeli in se zavedali, kaj lahko naredimo dobrega. Sistemski način poučevanja ali izobraževanja o našem delu bi bil za nas super. Nekaj tega sicer že poteka. Izobražujemo po fakultetah, raznih ustanovah, a dobro bi bilo, če bi šli še širše.

Podpora širše javnosti je za nas ključnega pomena, brez tega ni darovanja. Mi pa smo tu zato, da damo vse potrebne informacije. Veseli smo, če kdo kaj vpraša, ker vemo, da bo v težki situaciji vsem lažje. 

Kakšno bi bilo torej vaše sporočilo ljudem?

S pogovorom o darovanju po smrti lahko pomagamo bližnjim, jih ne puščamo v težkih dilemah. Za naše najbližje je veliko breme, ko se morajo odločati namesto nas. Gorazd Čebulc, centralni transplantacijski koordinator

Smrt je del življenja. Ko se tega zavedaš in sprejmeš, se na nek način počutiš bolj svobodno. Ko lahko s to mislijo živiš, lahko tako živiš bolj polno in ne v nekem strahu. S pogovorom o darovanju po smrti lahko pomagamo bližnjim, jih ne puščamo v težkih dilemah. Za naše najbližje je veliko breme, ko se morajo odločati namesto nas.

Pomembno je, da pogovor o darovanju po smrti morda sprožimo v svoji družini. Na nek bolj lahkoten način. To ne pomeni, da bo nekdo umrl. V Sloveniji mislimo: če se bom o tem pogovarjal, bom umrl. Napačno. Jaz menim, da te lahko to, da se pogovoriš o svojem koncu na tem svetu, osvobaja. Tako lahko tisti čas, ki ga živiš, živiš bolj polno.

Darovalec je lahko vsak zdrav človek

Darovalec je lahko vsakdo, pomembno je le, da je zdrav in ni nosilec infekcijskih, posebej virusnih bolezni (na primer virusa HIV, hepatitisa B in C) oziroma da nima malignega obolenja, ki bi se lahko razširilo na prejemnika. Za darovanje organov po svoji smrti se lahko odloči tudi mladoletna oseba, vendar šele po dopolnjenem 15. letu starosti. 

Kako in kje se lahko opredelimo za darovalca?

 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1