Začenja se novo šolsko leto, ki bo marsikateremu učencu prineslo nepozabne spomine, drugim postavilo na pot tudi kakšno grenko izkušnjo, a pomembnega vpliva, ki ga ima šola na velik del našega življenja, ne gre zanikati. Del šole so seveda tudi oziroma predvsem - učitelji.
Neja Čopič je specialna in rehabilitacijska pedagoginja, za katero je pet let poučevanja. Štiri leta je preživela na Osnovni šoli Idrija, v kateri je tudi sama gulila šolske klopi, lani pa se je zaposlila v Delovnem in zaposlitvenem centru Janeza Levca. In ne nezanemarljiv podatek, glede na to, koliko mladih učiteljev je brez zaposlitve - v kratkem se ji nasmiha pogodba za nedoločen čas.
"Otrokom, ki so opredeljeni kot otroci s primanjkljaji na določenih področjih oziroma imajo vedenjske težave, nudim dodatno strokovno pomoč. Skupaj premagujemo ovire, ki jim jih na pot postavlja šolski vsakdan," začne svojo pripoved Neja. "Če ima otrok na primer disleksijo, mu pokažem načine "učenja", da mu bo disleksija povzročala čim manj težav. Gre pravzaprav za nekakšno učenje učenja."
Neja je rojena učiteljica. Med pogovorom je večkrat poudarila, da ne ve, kaj bi počela v življenju, če ne bi poučevala. Pa so vsi taki, namreč rojeni za ta poklic?
"Nikakor ne. Realno bi ocenila, da kakšne tri četrtine pedagogov resnično z užitkom in iskreno opravljajo to delo. Srčni so, vseskozi pri stvari, trudijo se delati resnično dobro. In res bi bilo treba paziti, da jih ne požre sistem. Ker potem bodo postali "tista zadnja četrtina", ki jim je prevečkrat vse odveč, ki niso motivirani in delujejo zgolj po liniji najmanjšega odpora. Nekateri so takšni že od vsega začetka, ker so preprosto takšne osebnosti, drugi zapadejo v sistem, ki ni ravno nagnjen k nagrajevanju, zato morajo pohvale, lepe besede dobiti drugje, največkrat seveda iz kolektiva."
Sistem. Pri šoli se zadnja leta vse prevečkrat pojavljajo strahovi, kako sistem ne deluje, kako so otroci in učitelji preobremenjeni, starši prezahtevni. Je realnost resnično takšna ali gre zgolj za pretiravanje?
"Otroci so preobremenjeni, to je dejstvo. Uvajanje devetletke sem lahko spremljala pri mami, ki je učiteljica na razredni stopnji. Kar naenkrat so otroci začeli hoditi v šolo s šestimi leti, 1. razred je bil zamišljen kot priprava na šolo, ni bilo spoznavanja črk in števil. Zdaj imajo prvošolčki tudi do osem ur, kar je po mojem mnenju čisto preveč," opozori Neja Čopič in nadaljuje: "Pretirava se z uvajanjem tujega jezika, sama vidim, koliko učencev ima ob vstopu v šolo še vedno govorne motnje. Kako naj se potem učijo še tujega jezika?"
'Skrbi me, ker povprečje ni več dovolj dobro'
Mlada pedagoginja, ki si je izkušnje že pred zaposlitvijo nabirala kot učiteljica smučanja in plavanja, številna poletja pa preživela tudi kot prostovoljka na letovanjih za otroke, pravi, da je slovenska javna šola na splošno dobra. "A skrbi me, ker povprečje kar nenadoma ni več dovolj dobro. Lani je k meni prišel fantek in mi dejal, da je dobil trojko. Začudena sem mu poskušala razložiti, da je potem njegovo znanje dobro. Ni odlično, to drži, a še vedno dobro. In on me je še bolj začudeno gledal nazaj, razočaran sam nad sabo," opozarja.
"Preveč je tekmovalnosti, norenja za odličnimi ocenami. Tudi staršem poskušam večkrat razložiti, da ne bo konec sveta, če bo otrok domov prinesel slabo oceno. Nekateri starši so preveč ambiciozni in tu moramo ukrepati tudi učitelji, opozoriti na otrokove meje, prepoznati, ko se začnejo zaradi stiske pojavljati težave."
Šola tudi sicer postaja vedno bolj stvar cele družine, otrok skupaj s starši po šoli (in službi) do sedme, osme ure zvečer tiči za knjigami, dela domačo nalogo. Kdo je torej kriv za to? Otroci, ker so v šoli počasni in v podaljšanem bivanju ne naredijo vseh domačih nalog ali učitelji, ki jim nalagajo preveliko breme?
"Šola je polna balasta, poglejmo pač resnici v oči. Učitelji na razredni stopnji imajo pregled nad tem, koliko dela bo učenec odnesel domov, kasneje na predmetni stopnji tega ni več. Nalagajo, zasipajo jih, vsak vidi le svoj predmet, nihče pa ne pomisli, da imajo šolarji v enem dnevu od pet do sedem predmetov," opozarja Neja. "Zgolj medsebojna komunikacija bi bila potrebna za to, da bi učencem malce olajšali šolski vsakdan."
Žal vedno pogosteje pozabljamo, na to opozarjajo tudi številni strokovnjaki, kako se otrok v šoli počuti. "Ima tam prijatelje, je sprejet, gre rad k pouku?" se sprašuje Čopičeva. Šola seveda ni igra, je trdo delo, a glede na to, koliko časa preživimo v šolskih klopeh, moramo pedagogi skupaj s starši narediti vse, da se bo otrok tam kar najbolje počutil, dodaja. Ker bo samo tako lahko dobro delal. "Namen vzgoje je, da pripraviš otroka na življenje. In vemo, da življenje ni vedno zgolj lepo. Na te slabe stvari jih je treba pripraviti. Nič ni narobe, če kdaj zajočejo, ne bi pa jih smeli zavijati v vato, naučiti jih moramo, kako se pobrati po padcih oziroma porazih," polaga staršem in učiteljem na srce Neja.
Lepota pedagoškega poklica: Otroci ogromno dajo nazaj, iskreni so in odprti
Ob vprašanju, v čem je lepota pedagoškega dela, niti malo ne razmišlja: "Če pravilno pristopiš k otrokom, ti ogromno dajo nazaj. So iskreni in odprti, precej bolj kot odrasli. Povejo ti stvari, ob katerih se resnično zamisliš. V neizmerno veselje mi je, ko vidim, kako napredujejo. Kako srečni so, ko se naučijo nekaj novega, dobijo dobro oceno. Pri mojem delu so ti napredki sicer resda majhni, ampak sem pa zato vsakega koraka še toliko bolj vesela. Biti učitelj je naporen poklic, delati z otroki je težko, ampak ko vidiš, kako se razvijajo, rastejo, je to tudi neizmeren užitek," pove Neja, ki je niti malo ne skrbi misel na to, da bo še vsaj 35 let preživela kot učiteljica, da se bo le lahko tudi sama izobraževala. Na srečo jo sedanji delodajalec v tem izjemno podpira: "Naš ravnatelj mi je dejal, da moramo otrokom dati kar največ in to lahko storimo le tako, da si tudi sami neprestano nabiramo znanje. Ta poklic pač nudi res izjemno dinamiko, če si se le pripravljen izobraževati, prejemati znanje in ga nato dajati naprej."
Kaj bi zaželela vsem šolarjem, njihovim staršem in učiteljem ob začetku novega šolskega leta? "Predvsem to, da bi znali prepoznati v otroku njegove močne strani. Otrokom vedno polagam na srce, da nihče ni v vsem odličen. A vsak je dober pri vsaj eni stvari. In to moramo prepoznati in razvijati, tako otroci kot tudi pedagogi in starši. Iskati moramo močna področja, ne pa zgolj neznanje. Mladi pedagogi lahko to dosežemo, če ne bomo pobirali slabih vzorcev, ki smo jih bili morda deležni sami," polaga Neja na srce vsem učiteljem, ki bodo s 1. septembrom sedli za katedre. "In bodimo Ljudje. Z veliko začetnico. Postavimo otrokom meje, bodimo avtoritativni, a ravno toliko, da vlada v razredu red. Pustimo jim blizu, poslušajmo jih in se pogovarjajmo z njimi – pa vendar z določeno mero distance, saj nismo njihovi najboljši prijatelji, pač pa učitelji," dodaja Neja in znova izpostavi tisto (zanjo) najpomembnejše: "Krepimo dobro v otroku, ne slabega."
