Sistem bonov naj bi vsakemu študentu omogočil (vsaj) en topel obrok na dan. (Foto: Barbara Smajila)

Sistem študentskih bonov študentom omogoča subvencionirano prehrano. Vsak s statusom, ki ni zaposlen oziroma zapisan v evidenco brezposelnih oseb na Zavodu RS za zaposlovanje, ima tako pravico do enega subvencioniranega obroka vsak delovni dan v mesecu (v posebnih primerih tudi več). V praksi to izgleda tako, da v restavracijah, kjer nudijo tudi študentska kosila, študent plača z bonom, pri tem pa mora svoj status dokazati z indeksom oziroma študenstko izkaznico.

Natakarji do dodatnega zaslužka s pomočjo bonov

Premalo varovalk, neučinkovit nadzor, predvsem pa pomanjkanje politične volje puščajo ogromno manevrskega prostora za zlorabe. Ne samo, da študentske bone v veliki meri izkoriščajo osebe brez statusa (ki jih sicer ne morejo kupiti, vendar pa zaradi popolnoma neučinkovitega nadzora lahko z njimi plačujejo kosila), z njimi se okoriščajo celo natakarji in nekatere restavracije.

Vrste za nakup bonov se včasih vijejo tudi na ulico. (Foto: Barbara Smajila)

Vzemimo primer natakarja, ki s svojim delom zasluži povprečno malo več kot 600 evrov neto, kolikor znaša povprečna plača natakarjev v restavracijah. V restavraciji, kjer je mogoče plačati s študentskimi boni, streže kosila za pet evrov in jih pri tem veliko proda. Vendar namesto da bi denar romal v blagajno, gre v njegov žep, v blagajni pa kosila prikaže kot plačana z boni, ki jih je pred tem dobil od študentov. Slednji namreč (vsaj v nekaterih restavracijah) redko kdaj vidijo izstavljen račun za svoj obrok.

Matematika je preprosta. Če mesečno na takšen način proda samo 100 kosil, kar je tri ali štiri dnevno, zasluži že skoraj toliko, kot znaša njegova redna plača.
Študentje siti, natakar vesel.

Restavracije odkupujejo svoje bone

Še bolj zanimivo je, kakšne zvijače so si omislile restavracije. Da bi na hitro in pravzaprav brez večje kolateralne škode zaslužile, so začele odkupovati svoje lastne bone. Tako jim namreč ni potrebno kuhati kosil, ki bi jih sicer morale postreči študentom, poleg tega pa dobijo še državno subvencijo, ki znaša 2,53 evra na bon. In teh bonov je veliko, če pomislimo, da jih restavracija nudi vsakemu študentu za vsak delovni dan v mesecu. Delovnih dni je okrog 20, študentov (Univerze v Ljubljani) pa po lanskih podatkih skoraj 50 tisoč. Izračunajte sami.

Poln delavni čas in redna plača posrednikov

Ker nihče ne čuti zlorab in škode na svoji kože, se glede nadzora ne zgodi nič. Vseeno pa denar izginja. (Foto: Barbara Smajila)

Ljudje, ki se ukvarjajo z odkupovanjem in preprodajanjem bonov, naj bi živeli precej dostojno. Delavnik je povprečen, plača celo nadpovprečna. Obstaja delitev dela, hierarhična lestvica in celo nekaj, čemur bi lahko rekli poklicna molčečnost.

Običajen postopek je odkupovanje bonov od študentov, so pa tudi bolj izvirni načini. Tako se dogaja, da zadnji delovni dan v mesecu, tik pred zaključkom prodaje, skozi tiskalnik letijo 'nekupljeni' boni naključnih oseb. Nevarnosti, da bi goljufijo po tem kdo odkril, namreč praktično ni, saj se neuporabljeni boni ne prenašajo v naslednji mesec in tako nihče ne opazi, da so 'izginili'.

Inšpektorji - študenti

K zlorabam gotovo pripomore tudi dejstvo, da so za nadzor pooblaščeni kar študenti, ki jih Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zaposli kot inšpektorje. To je verjetno res najlažji način, saj takšen inšpektor lahko na lastni koži opazuje, ali vse poteka v skladu s predpisi, vendar pa je učinkovitost vprašljiva že zgolj zaradi nestrokovnosti in neizkušenosti, če pustimo ob strani vprašanje višine honorarja.

Takšnih inšpektorjev je na področju Ljubljane dvajset.

Ministrstvo nič ne ve

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so nam zatrdili, da niso seznanjeni z nikakršnimi zlorabami v zvezi s študentskimi boni, so pa zapisali, da vsakega, ki "razpolaga s takšnimi informacijami ali podatki, pozivamo, da to sporoči bodisi ministrstvu, študentski organizaciji ali prijavi neposredno policiji".

ŠOU že podal prijavo

Vodja študentske prehrane v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani (ŠOU) Mojca Škrjanec pa je povedala, da so jih na preprodajo bonov opozorili študenti, pa tudi njihovi prodajalci so opazili nenavadno povečanje prodaje bonov za določene gostinske lokale. Poudarila je, da so v teh lokalih povečali število inšpekcijskih pregledov, poleg tega pa tudi študente opozarjajo na to, kar se dogaja.

Glede tiskanja neprodanih bonov je povedala, da je po koncu delovnega časa to dejansko nemogoče, vendar pa se v času prodaje tega enostavno ne da preprečiti.

Leta 2004 je ŠOU celo podal prijavo zoper preprodajalca bonov, vendar policija postopka ni nadaljevala. Tudi letos naj bi prodajalci zaradi suma preprodaje pred prodajnimi mesti že večkrat poklicali policijo, ki pa proti osumljenim ni ukrepala.
Težava je v tem, da "študentske organizacije ne moremo predpisati kazni za študente, ki preprodajajo bone, prav tako nimamo pristojnosti nad študenti izvajati nadzor ali jih kazensko preganjati," je še zapisala Škrjančeva.