Nekdanji notranji minister Rado Bohinc je pred preiskovalno komisijo pojasnjeval, kako so v času njegovega mandata ugotavljali število izbrisanih. Po njegovem mnenju je razlika v primerjavi s številom, ki velja danes, le posledica drugačnega metodološkega pristopa, zato naj jih komisija primerja, preden postavlja trditve o politični odgovornosti.

'Ste tedaj zavajali javnost?'

Predsednika komisije, ki se ukvarja s štetjem izbrisanih, Roberta Hrovata (SDS) je zanimala razlika v številu izbrisanih iz leta 2003 in letom 2009. Ob prvem štetju, ko je bil minister Bohinc, je bilo namreč število izbrisanih 18.305, ob lanskem štetju pa 25.671. Zato je Hrovat Bohinca vprašal, ali držijo očitki, da štetje v njegovem mandatu ni bilo korektno ter da ministrstvo tedaj zavajalo javnost.

'Očitke zavračam'

Rado Bohinc (Foto: Dare Čekeliš)

Bohinc očitke o zavajanju zavrača in poudarja, da so vseskozi razpolagali le z enim podatkom. Evidenco oseb, ki jim je 26. februarja 1992 prenehal status stalnih prebivalcev, so po Bohinčevih besedah v času njegovega mandata ugotavljali po upravnih enotah. Tedaj namreč še niso imeli računalniške podpore, s pomočjo katere bi lahko izknjižili seznam.

Zaupal sodelavcem

Do podatka o 18.305 izbrisanih so po Bohinčevih besedah prišle strokovne službe ministrstva, podrobnosti, na kakšen način, pa ne pozna. "Kot minister nisem štel in knjižil podatkov v evidenco," je dejal in poudaril, da je pri tem zaupal strokovnim sodelavcem. "Vem pa, da smo imeli težave z vzpostavljanjem evidenc," je še dejal.

Prav tako ni mogel ocenjevati, kaj se je s podatki dogajalo po tem, ko mu je prenehal mandat. Bohinc tudi nima podatkov, na kakšen način je ministrstvo sedanjega mandata prišlo do številke 25.671. Pravi pa, da do današnjih dni, ni nihče problematiziral prvotne številke. Po njegovih ocenah je šlo verjetno za drugačno metodologijo pri štetju, možno pa je, da njihove evidenca izključuje tiste izbrisane, ki so si vmes pridobili državljanstvo.

Kaj se Bohincu zdi pomembno in kaj ne?

(Foto: Damjan Žibert)

Sicer pa se mu vprašanje števila ne zdi tako pomembno, saj je najbolj bistveno urediti vprašanje na način, "da vsi, ki jim pripada pravica, to pravico tudi pridobijo". Glede izdajanja dopolnilnih odločb pa je pojasnil, da so jih v njegovem mandatu izdajali le tistim, ki so dovoljenje za stalno prebivanje že pridobili in so od 26. februarja 1992 prebivali v Sloveniji.

Poudaril je, da so bili upravičenci do odločb obravnavani individualno, upravne postopke pa so vodili usposobljeni ljudje. Kot pravi, nobena odločba ni bila razveljavljena in zoper nobeno niso bila uporabljena pravna sredstva. Bohinc zato verjame, da so bili postopki vodeni v skladu s predpisi.

Bohinc: Delali tudi doma, toda informacije niso šle iz hiše

Nekdanji minister je tudi zavrnil očitke, da je ministrstvo prenehalo izdajati odločbe zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, pač pa zato, ker mu je prenehal mandat. Predsednik komisije ga je povprašal tudi o očitkih, da so uslužbenci delo opravljali tudi od doma, kamor so nosili dokumentacijo o izbrisanih. Bohinc je potrdil, da je delo res potekalo tudi ob popoldnevih in vikendih, a zanikal, da bi kakršna koli informacija šla "iz hiše".

Ali je problem v mednarodni javnosti predimenzioniran?

Hrovat je med zaslišanjem tudi navajal podatke notranjega ministrstva, iz katerih naj bi bilo razvidno, da so bile nekatere odločbe izdane tudi izbrisanim, ki do njih niso bili upravičeni. Bohinc je zatrdil, da so bile vse odločbe, ki so jih izdali, veljavne, dokončne in zakonite, zato naknadne evidence ne morejo imeti pravne veljave.

Na vprašanje, ali je problem izbrisanih v mednarodni javnosti predimenzioniran, pa Bohinc ugotavlja, da je bil predvsem orodje politične manipulacije v notranji politiki. Po njegovem mnenju ne bi bilo tako predimenzionirano, če bi ga bili doma sposobni rešiti.