Otroci s posebnimi potrebami: šolanje in terapije ne morejo potekati po video klicih

Vanja Ropič je v osnovno šolo Gustava Šiliha v Mariboru za otroke s posebnimi potrebami pripeljala svojega sina Vida. Prvi teden po karanteni. "V karanteni je bilo grozljivo, dejansko se ob zgodbah staršev zjočeš. Ni enostavno z otrokom s posebnimi potrebami, s težkimi motnjami, biti 24 ur na dan, dva meseca in pol," je dejala mamica.

16-letni Vid je vključen v posebni program osnovne šole, ki je ločen od šolskega programa in je prilagojen za otroke s težjo gibalno in duševno motnjo. Vsega tega v času karantene ni bilo. "On ima težjo motnjo v duševnem razvoju in hodi v šolo, da se socializira, da bo lahko čim bolj samostojen. Zdaj pa mi vi povejte, kako naj to poteka na daljavo," se sprašuje Vidova mama. 

Ker je za njih pomembna prav vsaka terapija, so toliko bolj ogorčeni, ker se šole zanje odpirajo med zadnjimi. Predsednik Komisije za otroke s posebnimi potrebami dr. Kristjan Lešnik Musek je dejal: "Če si predstavljamo, da ko so otroci zapustili šole, so bile razlike med njimi občutne, so se te razlike – ne govorim samo o znanju, govorim tudi o razlikah na čustvenem in socialnem področju – v času osamitve povečevale. Še posebej zapostavljali smo v tem času otroke s posebnimi potrebami." 

Vanja se sprašuje: "Zakaj naše otroke vedno pozabijo?" Ob tem še dodaja: "Dajmo se mi do jeseni naučiti živeti z vsemi nevarnostmi, ne pa da nas že zdaj strašijo, da bo jeseni enako. Me je groza, če bomo septembra tri, štiri mesece doma." 

Težav, s katerimi se soočajo, je namreč nešteto. Fizioterapij je premalo, večinoma starši vozijo otroke tudi na samoplačniške. Med poletnimi počitnicami ni varstva otrok, prav tako ne terapij. Enako je bilo v času trajanja epidemije, kar pomeni več mesecev brez nujnih obravnav. 

11-letni Tilen je vključen v osnovno šolo v Zavodu Dornava, ki do danes še ni odprla svojih vrat, zato ostaja doma. Ima težko obliko avtizma in težjo motnjo v duševnem razvoju, hitro postane tudi agresiven. Ker ga mama zaradi izbruhov jeze ne more peljati nikamor, sta bila v času karantene popolnoma izolirana doma. "Težko, katastrofalno. Že prej je bilo življenje s takšnim otrokom popolnoma drugačno," pravi njegova mama Barbara Mohorič. Do prejšnjega petka so imeli informacije, da Zavod do nadaljnjega ostaja zaprt. Zdaj se vendarle odpirajo,  a postopoma, ne za vse učence naenkrat. "Ta šola je njegov edini stik z zunanjim svetom. Menim, da bi bili naši otroci prva skupina, za katere bi moralo biti poskrbljeno, da dobijo nazaj vse pravice in obravnave, ki jim pripadajo. Tam imajo neprekinjeno specialno pedagoško obravnavo. Zdaj ni bilo nič in se pozna, da je na določenih področjih zelo nazadoval,"  še pove Barbara. 

Otroci v šoli, učitelji pouk vodili preko računalnika 

V praksi je interpretacij pravil vračanja v šole toliko, da so starši v Zavodu Cirius Kamnik v tem tednu doživeli celo to, da so otroke odpeljali v šolo, pouk pa so učitelji vodili preko video klicev, na računalniku. Kot so nam zaupali, učiteljev v razredu ni bilo. Ravnateljica osnovne šole je to pojasnjevala z razlogom, da imajo veliko rizičnih učencev, in da učenec, ki je opredeljen kot rizičen, lahko prihaja v stik samo z eno osebo naenkrat. "To pomeni, da morajo takšni učenci pouk spremljati vsak posebej, prostorsko ločeni. Zato učitelj snov podaja preko internetne povezave, ker hkrati ne more biti v stiku z vsemi otroki," dodaja. 

Triletni Vid še ni v vrtcu. Ima namreč toliko terapij, da ga mora mama Manja Gašpar vsak dan peljati na kakšno. V času korone je bil dva meseca brez teh terapij, v začetku maja pa je samoplačniško začel s prvo. Šele v tem tednu pa je imel prvo terapijo v zdravstvenem domu. "To je katastrofa. Terapevtke razkužujejo po vsaki terapiji, jaz res ne vidim, kaj je bil problem. Mišice začnejo atrofirat, postanejo zakrčene ... Jaz ne vem, kako bodo to uspeli sanirati, običajno ima dve fizioterapiji na teden. Zdaj smo dobili eno, ko bomo prišli nazaj na dve, bo verjetno že toliko star, da mu ne bodo več pripadale," je povedala Vidova mamica. Kot je še dejala, so bili njihovi otroci pozabljeni, saj "fizioterapije ne moreš delati na video klic, prav tako ne delovne terapije". 

Kot je še poudaril Musek Lešnik, si bodo otroci, ko se vrnejo v šole, hitro opomogli, zato je zelo pomembno, da se vrnejo že sedaj, ne šele septembra. Težje je seveda pri tistih, ki potrebujejo terapije, zato je ključno, da smo se iz tega časa, ko smo bili doma, tudi kaj naučili in bolje pripravili. Da ne bi – tudi v času takšne krize ne – nikogar več spregledali.