Starejši sami v hiši

Prodati nepremičnio in se preseliti v enosobno stanovanje se mi zdi najbolj logično. Ponavadi je pa žlahta proti, ker je manj dediščine.

"Starejši sami v hiši" Če bi se socialne službe ukvarjale s takimi problemi, bi jih bilo manj. Ampak socialne delavke in delavci se ne morejo. Ker imajo preveč dela z birokracijo in z iskanjem razlogov, da bi lahko še kako prošnjo za pomoč zavrnili. Seveda je to mogoče malce pretirano rečeno. Ampak večina jih je cele dneve v pisarnah, kjer tuhtajo in računajo, ter kombinirajo, obdani s kupi papirjev in štampiljk. Računalniško, mnogi pa tudi sicer pismeni so bolj tako - tako. Če ima človek kako vprašanje v zvezi s socialnimi pravicami, po 'defaultu' , rečejo da se to ne da. Če vztrajaš, počasi prideš preko desetih drugih, ki tega ne vedo, do tajnice direktorice/direktorja, kjer ti povedo, da bi se bilo najbolje obrniti na ministrstvo. Ampak da oni ne vedo kam in na kateri naslov. Ko se človek po vsem tem obrne na ministrstvo, dobi po enem mesecu odgovor, da je to stvar območne enote in da se je treba obrniti tja. Odgovora na vprašanje pa še vedno ni. Ga sploh NE VEDO. Ker ne obvladajo svojega dela. Ki so si ga naložili z zapletanjem predpisov sami. Če bi bila to le moja izkušnja, bi se globoko zamislil sam nad sabo. Problem je pa v tem, da je to utečen sistem njihovega dela. Na praktično vseh enotah.

Velike hiše in eden ali dva sama starta človeka so dejstvo, ki pa državo prav nič nimajo brigati. To je last teh ljudi in v kolikor nikogar nič ne vprašajo naj jih pustijo na miru. Verjetno si danes takih hiš res ne bomo več uspeli zgraditi. Trditev, da so to reveži pa je bolna. Nihče tudi nima pravice tem ljudem siliti drugačnega življenja.

ja, navezanost na lastnino je huda stvar...

Na kaj namiguje ta perverzen članek? Skrajni čas je da omejijo število teh bistroumnih novinarskih FDV-jevcev, ki jim primanjkuje zdrave pameti. Zmoti že sam podatek, da je 70% vseh stanovanj lastniških. Vsako stanovanje ima svojega lastnika. In kaj bi vi radi povedali v tem prispevku, da naj stanovanja pokupi peščica kapitalistov in nam jih oddaja po zasoljeni ceni ter postanemo vsi hlapci kapitala? Kot drugo povprašajte psihologe, kakšne psihične posledice nosijo starejši, ko jih tako želite nekateri skorajda prisilno ločiti od življenskih spominov, od tistega za kar so nekdaj garali v upanju, da bodo tam preživeli stara leta. Tretje-na vasi starejši niso tako osamljeni, kot nekateri mislijo. V večini jim pomagajo njihovi otroci, sosedje, sorodniki, itd. Če mislite, da bi nekje v bloku živeli ceneje in lepše se močno motite. Stroški v bloku, če morda komu ni čisto jasno so lahko še bistveno višji za starejše ljudi s slabimi pokojninami. Poleg tega pa bi lahko pomislili, da večina odsluženih starih blokov, kamor bi radi strpali starejše ljudi ne premore dvigal, zato vprašanje kako premagovati vse te stopnice in menjavo okolja z neznanci, ki najbrž niso tako pripravljeni pomagati kot znanci na vasi. Da o katastrofalni oskrbi in zasoljeni ceni domov za starejše sploh ne govorimo. Skratka, takšen prispevek lahko spravi skupaj samo faliran FDV-jevec brez blage veze. In če se dotaknem, da se omenja možnost obratne hipoteke kot nekaj superiornega in po možnosti selekcije na tiste, ki jim več ne preostane prav veliko let in z relativno solidnim stanovanjem pa diši vse skupaj prav na perverzne izkoriščevalske misli nekega kapitalca ali pa samo neumnega razmišjanja nekega faliranega novinarja brez blage veze o celostni sliki. Tudi starejši so še vedno ljudje s svojimi potrebami, željami in pravicami, ki jih je potrebno spoštovati in upoštevati ter predvsem pomagati, da bodo živeli dostojno živjenje, kot si ga želijo ter zaslužijo in jih predvsem ne izkkoristiti ter vsiljevati stvari, ki jih ne želijo.

Ja no, hiše nekje bogu za hrbtom na podeželju niso ravno zaželjene, ker tudi službe ne boš dobu v bližine. Če je pa kje na podeželju npr okoli Ljubljane ali Obale pa je to izredno zaželjena nepremičnina. Tu na Obali penziosti živijo v svojih 200 metrskih hiškah vrednih par stotisoč evrov, medtem ko njihovi otroci plesnijo v blokih na Markovcu. Ampak v tem prispevku je očitno da se penzionisti nočejo ločit od svoje hiše, čeprav bi se lahko preselili v Ljubljano kjer bi imeli vse na roki, trgovino,zdravnika.

Komur je bolj pomembno, da se oprijema hiše iz preteklosti, namesto da bi bil na topli prihodnosti, ta je pač sprejel odločitev, s katero bo moral živeti. Brez dramatizacije, brez tragičnih podtonov.