Srčne operacije v veterini

Najpogostejše srčne operacije, ki se izvajajo v veterinarski medicini psov in mačk so: širitev pulmonalne stenoze, operacija odprtega Botallovega voda (PDA, angl. patent ductus arteriosus; odprta žilna povezava med aorto in pljučno arterijo), vstavitev srčnega vzpodbujevalca, zdravljenje aritmij z intrakardialnimi ablacijami, poprava defekta preddvornega ali prekatnega pretina, širitev aortne stenoze, poprava srčnih zaklopk.

Največ posegov opravljamo z neinvazivnimi katetrskimi pristopi, kjer s primernim instrumentom skozi ožilje dostopamo do obolelega mesta v srcu, npr. do zožitve v žili ali patološke odprtine. Tak poseg je za žival manj invaziven, saj je potreben le majhen rez v koži in ustrezni žili, prsni koš in srce pa ostaneta neprizadeta.

Žal vseh posegov ni možno opraviti na ta način, nekateri posegi zahtevajo operacijo na odprtem srcu, za kar je potreben izventelesni krvni obtok. To opravlja le nekaj najbolj usposobljenih veterinarskih centrov na svetu, saj se pri tovrstnih posegih pasje telo ne odziva enako kot človeško in standardni postopki iz humane medicine za naše paciente niso primerni.

Nekatere srčne operacije psov in mačk že vrsto let uspešno opravljamo tudi v Sloveniji. N najpogostejša srčna operacija, ki jo pri nas izvajamo, je operacija perzistentnega arterijskega duktusa (PDA). Arterijski duktus ali t.i. Botallov vod je povezava med aorto in levo pljučno arterijo v embrionalnem obdobju. V nekaj dneh po rojstvu se zapre; če se ne, govorimo o odprtem Botallovem vodu oz. PDA. To je ena najpogostejših prirojenih srčnih napak pri psih. Je pasemsko pogojena, najpogosteje jo srečamo pri bišonih, čivavah, španjelih, kodrih, šetlandskih ovčarjih in še nekaterih drugih pasmah; kar 3x pogostejša je pri samicah.

Bolezen se pri obolelih živalih izraža različno. Nekateri so asimptomatski, drugi potrebujeo čimprejšnje zdravljenje. V najhujšem primeru gre za nastop srčnega popuščanja že v prvih mesecih življenja. Zato se praviloma opravljajo preventivni pregledi srca mladičkov ob rednih cepljenjih – v primeru najdbe šuma je potreben pregled pri veterinarskemu kardiologu, ki oceni potrebo po nadaljnjem zdravljenju. Prognoza po pravočasni, uspešno opravljeni operaciji PDA je odlična in pes živi normalno življenje, sicer lahko že v zgodnji mladosti pogine.

Pri nekaterih psih je stopnja okvare (premer žilne povezave) majhna in ne povzroča večjih sprememb na srcu in pljučih; taki psi normalno odrastejo in ne kažejo posebnih težav. Kadar srčno okvaro odkrije veterinar ob preventivnem pregledu srca pri starejšem psu, mora kardiolog presoditi, ali je operacija sploh potrebna. Nepomembne defekte, ki ne povzročajo sprememb na srcu in pljučnem ožilju, namreč pustimo odprte. Povsem enake so tudi smernice v humani medicini.

PDA se lahko zapre na dva načina. Manj travmatičen in varnejši je katetrski poseg, kjer s katetrom preko stegenske arterije v Botallov vod vstavimo žilno zapiralo. V Sloveniji zaenkrat večinoma opravljamo kirurški poseg, kjer dostopamo preko odprtega prsnega koša in nato iz zunanje strani srca zapremo Botallov vod. Okrevanje po takem posegu je nekaj daljše zaradi celjenja stene prsnega koša, poseg je za lastnika živali tudi občutno cenejši od katetrskega; pri zelo majhnih pacientih je tudi edina možnost.

Na Kliniki za male živali Trstenjak-Zajc se že vrsto let poglobljeno ukvarjamo z boleznimi srca psov in mačk. Sodelujemo tudi z drugimi kardiološkimi centri v Evropi, največ s Züriško univerzo; skrbnike živali, ki jim ne moremo nuditi varnega posega pri nas, napotimo na ustrezni veterinarski center v Evropi, ter zanje vzpostavimo vse potrebne kontakte.

Prvo operacijo PDA smo na naši kliniki opravili pred približno desetimi leti. Bila je majhna čivavica, ki je tehtala 600 gramov. Poseg je potekal brez zapletov. Od takrat sem v Sloveniji, ter v obdobju moje specializacije iz kardiologije psov in mačk na Univerzi v Zürichu, opravila še vrsto teh ter drugih srčnih operacij.

Večino pacientov s PDA je pasjih mladičkov, starih nekaj mesecev. Pri določitvi optimalnega časa operacije se odločamo glede na starost/velikost živali ter stopnjo srčne okvare – hujša ko je okvara, prej je potreben poseg, čeprav je kirurški poseg in anestezija lažja pri nekoliko večjih in starejših pacientih. Moj največji izziv doslej je bil 7 tednov star maltežan, ki je tehtal le 400 gramov; zaradi hude stopnje srčne okvare in njegove velikosti je bila tako operacija kot tudi anestezija pri njem posebej zahtevna.

V nekaterih primerih opravljamo operacijo tudi pri odraslih psih. To so živali, ki imajo blažjo stopnjo srčne okvare, ki sicer povzroča spremembe (razširitve) srca, vendar ne v obsegu, da bi jim grozilo srčno popuščanje, ali pa se to še ni razvilo. Taka okvara lahko ostane več let skrita, ali pa so skrbniki teh živali doslej odklanjali operacijo. Okvara srca pa lahko postane težavna kasneje v življenju, če se pojavijo še dodatne bolezni srca, ki tudi povzročajo obremenitev in razširitev leve strani srca. Taka primera sta bila 7 letna pritlikava šnavcerka in 10 letni mešanec z novo nastalim obolenjem srčnih zaklopk; pri obeh je bila operacija PDA uspešna in je izboljšala delovanje srca.