Vse premalo ljudi se zave, kako hitro nas lahko neka napačna odločitev oropa vsega. Praktično čez noč se lahko znajdeš na ulici. Ostaneš brez doma, brez prijateljev in brez pomoči. V Sloveniji je bilo lansko leto uradno zabeleženih 4015 brezdomnih oseb, od katerih večina do usodnega trenutka ni niti pomislila, da jim bo usoda življenje postavila na glavo.
10. oktobra vsako leto obeležujemo mednarodni dan brezdomcev. In to zato, da opomnimo javnost na problematiko ljudi na robu družbe, ki jih je iz leta v leto več. Brezdomci bolj kot denar potrebujejo, da jih sprejmemo nazaj v družbo in jim pokažemo, da jih še vedno spoštujemo. Ta petek bodo slovenska zavetišča za brezdomce odprla vrata za vse, ki bi radi spoznali, kako deluje zavetišče, v soboto pa bo potekal osrednji dogodek ob dnevu brezdomcev v Mariboru, kjer bodo z živo verigo prek starega mostu v Mariboru opozorili na simbolno povezavo dveh na prvi pogled tako različnih svetov. S kapami, šali, rokavicami in toplimi nogavicami boste lahko na brezdomnem bazarju 'kupili' ročne izdelke, ki so jih izdelali brezdomci. Prihaja namreč zima, z njo pa mraz, zato brezdomci potrebujejo topla oblačila.
Vsestranski Ninni ne zmanjka energije
Ob svetovnem dnevu brezdomcev smo se pogovarjali z Ninno Kozorog, vodjo ambulante za osebe brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja Maribor, predsednico društva Humanitarček ter glavno organizatorko dogodka. Za nekatere zanesenjakinja, za druge odrešiteljica. Zase pravi, da je precej aktivna oseba, ki še vedno verjame v dobro ljudi. "Tako, čisto iskreno. Kljub letom se še vedno nisem naučila, da včasih pa vendarle niso vsi dobri, kot se kaže na prvi pogled," pravi zdravnica, specializantka nevrologije, programerka in bodoča doktorica matematike. Dela v mariborskem kliničnem centru in prostovoljno v ambulanti za osebe brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Ob vsem tem pa najde še čas za vodenje humanitarnega društva Humanitarček. Je zagreta športnica in velika ljubiteljica knjig, za vse to pa energijo črpa iz dobrodelnosti.
"Humanitarnost je del mene že od nekdaj, sedaj se aktivno druživa že skoraj 15 let," pravi komaj 30-letna Ninna. In kje najde svoj navdih? "Morda je navdih bes nad ignoranco ljudi okrog mene, jeza nad svetom, ki je dopustil, da smo prišli tako daleč, da dobrodelnost postaja luksuz, vrlina in ne nekaj samoumevnega," odgovarja.
'Vsak zmore s svojimi dobrimi deli spremeniti svet nekoga drugega in tudi svojega'
V vseh teh letih je sodelovala, organizirala in vodila veliko humanitarnih projektov, a eden ji je najljubši: "Zagotovo je moj najljubši projekt - in nanj sem dejansko tudi najbolj ponosna - 30 dni za 30 srčnih dejanj v decembru, ko vsak dan poskušamo ljudi navdihniti, da naredijo eno dobro, pozitivno, človeško dejanje ter s tem vračajo svetu človečnost in decembru toplino," pravi Ninna in dodaja, da je to zelo naporen projekt, saj je takrat 30 dni nenehne akcije, spanja zelo malo, cel mesec pa se zdi, kot en zelo dolg dan. "A se splača, z vsako akcijo, z vsakim dnem. In ravno zaradi tega je zame to najljubši projekt, saj z njim dokazujemo vsak dan znova, da vsak lahko, če le hoče, spremeni svet nekoga okrog sebe in s tem tudi svojega."
Največja nagrada za trud nasmeh in solze sreče
Po vseh letih dela z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, je vse do letos ostajala nekje v ozadju. "Letošnje leto se zdi, kot da so ljudje nenadoma opazili, da 'nekaj počnem', a vse to počnem že nekaj let. Nagrada Ona365 je bila tako nepričakovana pohvala - ne samo meni, ampak vsem mojim Humijem, da smo na pravi poti. A nobena nagrada ne odtehta iskrice v očeh nekoga, ki je na dnu, pa mu ponudiš roko, pokažeš nekaj barv in mu s preprostim dejanjem dejansko spremeniš dan, teden, mesec, življenje."
In od tod črpa tudi energijo za življenje. "Energijo črpam iz ljudi. Tako preprosto. Res je, da je današnji svet tako nastrojen, da se včasih zdi, da velik del ljudi samo jemlje in le redki dajejo. A sama se trudim črpati energijo ravno iz ljudi, njihovih nasmehov, objemov, pogledov. Ter seveda iz kave. Rada namreč pravim, da brez vode ni življenja, saj brez nje ne moreš skuhati kave," se malce pošali naša sogovornica. In tako kot mnogim drugim, tudi njej za vse, kar bi še rada postorila, zmanjkuje časa. "Čas je moj največji sovražnik, saj se včasih zdi, da je dan resnično prekratek, da bi vanj strpala vse, kar si želim početi, a se trudim."
Med brezdomci so prostovoljci društva Humanitarček poznani kot Humiji, vsaj tako jih kličejo ljubkovalno. Ljubkovalna imena so si prislužili s svojim požrtvovalnim delom in srčnostjo, v predstavitvi društva in Humanitarškove ekipe pa so med drugim zapisali. "Ne iščemo projektov v daljni Afriki - bolečina, žalost, revščina so že pred našimi vrati ... In predvsem zime so v naši Sloveniji boleča izkušnja za marsikoga na socialnem dnu. Ne pobiramo članarine - več pomenijo pridne roke, entuziazem in dobra misel, kot nekaj evrov, ki jih darujemo le za to, da se počutimo 'dobre'. No, se pa donacij ne branimo." Skupaj si prizadevajo povrniti vero v dobrobit, v sočloveka in v iskrenost. "Ne verjamemo v pravljice, verjamemo pa v pravljičarje, ki lahko naslikajo lepši jutri."
Pravljičarji, zanesenjaki, sanjači, a najraje se odzivajo na Humije
S svojimi akcijami poskušajo brezdomcem povrniti dostojanstvo ter jim pokazati in dokazati, da so v družbi še vedno tretirani kot njen sestavni del. "Tako jim pomagamo z materialnimi dobrinami - od nogavic, rokavic, šalov, kap. Pred dvema letoma smo imeli projekt 'survival pack' (paket preživetja), kjer smo jim podarili nahrbtnike, astrofolije, termovke in osnovne higienske pripomočke. Lani smo jim v zavetišču za brezdomce nadškofijske Karitas pripravili božičkovanje s čisto pravim božičkom, ki jim je prinesel darila, za katera so mu pisali nekaj tednov prej. Letos smo jim omogočili kopanje na kopališču v največji vročini, jim s pomočjo donatorjev postavili steklenjak na njihovem brezdomskem vrtu, platnene strehe, da se skrijejo v senco. Seveda pa se jim na nek način v največji meri poklonimo ravno z dnevom brezdomcev, ko skupaj poskušamo razbijati stigme in opozoriti na njih," pripoveduje Humijeva Ninna, kot so jo poimenovali brezdomci, s katerimi se srečuje tudi v ambulanti za osebe brez zavarovanja Nadškofijske Karitas.
Brezdomci, za katere pomaga 'skrbeti', imajo za seboj zelo različne zgodbe. "Med njimi so ljudje, ki zagotovo niso nikoli niti pomislili, da se lahko zgodi, da ostanejo na ulici, a se je v nekem trenutku nekaj zalomilo. Ena napačna odločitev, en slab dan in si v današnjem času na ulici. Drugi morda že zaradi družinske dinamike niso imeli veliko možnosti in jim je bilo brezdomstvo položeno v zibelko," pravi.
'Ni strategij, ki bi preprečile tako hude socialne padce'
Med svojim delom se srečuje tudi z mladimi, ki so kljub izobrazbi ostali brez vsega. "Zaposlitve, o katerih so nam govorili, ko smo se vpisovali na fakultete, so postale le sanje, ki so skorajda nedosegljive. Ogromno mojih kolegov dela izven poklica, za katerega so se izšolali. Slavistka streže kavo, ekonomist pomaga v avtomehanični delavnici, bolničarka čisti blok in učiteljica zgodovine dela v pekarni. Preprosto zato, ker morajo preživeti. A nekateri med njimi še te sreče nimajo, da bi sploh dobili delo. Je potem sploh normalno, da se še čudimo, ker pada elan tistim, ki bi morali najbolj delati? Vsak se s krizo spopada kot ve in zna, nekateri bolj, drugi manj uspešno."
Ninna je kritična tudi do slovenskega zdravstvenega sistema, ki ga je označila za kotel. "Kotel, v katerem vre zaradi preobilice dela, premalo kadra, obsojanja javnosti o plačah, ki so v resnici daleč od prikazanih (razen redkih izjem), in na vseh nivojih neizpeljanih sprememb. Kotel, ki že par let piska po spremembah, a se ne zgodi veliko. Kotel, ki bo nekega dne počil, če ne bo nekdo dejansko uredil razmer," poudarja Ninna in opozarja, "da slovenski sistem sloni na medicinskih sestrah, specializantih in mladih specialistih, skratka kadru, ki se ne zna in ne zmore upreti v imenu svojega jaza."
KOMENTARJI (191)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.