Kako se prebiti skozi začetek šole s čim manj stresa?

Pogosto starši bolj pod stresom kot otroci

Lea Bevčič z Inštituta UJE - Učenje je enostavno, ki združuje strokovnjake s področja vzgoje, družinskih terapij in različnih motivacijskih ter učnih tehnik, pravi, da vse bolj opažajo, da je stres ponekod celo večji pri starših kot pri otrocih. "Starši s svojim obnašanjem in izkazovanjem stresa in nezadovoljstva prenašajo ta močna čustva tudi na otroke, ki morda stresa sicer sploh ne bi čutili," pravi Bevčičeva in odgovarja na vprašanje, zakaj je temu tako. "Po eni strani lahko rečemo, da je v današnjem hitenju in borbi za službo ter preživetje v teh kriznih letih staršem težje pomagati otrokom pri šolskih opravilih, saj urniki večine staršev niso ravno prilagojeni šolarju. Starši se iz služb vračajo ob petih popoldne ali morda še kasneje, ko je ura že čisto neprimerna za učenje in delanje domačih nalog. Zato bi bilo veliko bolje, če bi otroci ostajali v podaljšanem bivanju in tam postorili večino nalog za šolo."

Kako prepoznate, da je otrok pod stresom?

Otroci se na stres odzivajo zelo različno. "Nekateri otroci to pokažejo tako, da so bolj molčeči in zaprti vase, ker morda razmišljajo o nekih negativnih izkušnjah, ki so jih imeli prejšnje leto, teh izkušenj pa še niso predelali tudi zato, ker se morda o njih sploh še niso z nikomer pogovorili. Drugi otroci lahko postanejo agresivni in to svojo stisko kažejo na bolj destruktiven način," pravi Bevčičeva

Nekateri se bojijo neuspeha, vedno več pa je takšnih, ki se bojijo nasilnih vrstnikov

Če hočemo otroku pomagati premagati stres, moramo ugotoviti, zakaj je pod stresom oziroma, česa v šoli se boji. Kot pravi Bevčičeva, je razlogov lahko več. "Eden od razlogov je ta, da jim šola enostavo 'ne leži' kot se reče. To je pogosto vzrok pri otrocih, katerih starši niso bili uspešni v šoli in se jim to, da se otrok šola in potem kasneje šolanje tudi nadaljuje, ne zdi pomembno. Tako se premalo angažirajo, otroku ne pomagajo ne sami niti z inštruktorjem. Tak otrok se seveda ne veseli novega šolskega leta, saj ve, da bo spet imel slab uspeh. Drugi razlog je lahko ta, da ima otrok prezahtevne starše, tako imenovane perfekcioniste, ki imajo otroka za projekt in pričakujejo popolnost od otroka na vseh področjih, predvsem pa v šoli. Če otrok ne dosega najboljših rezultatov oz. takih, ki jih starši pričakujejo, se to odraža na slabi volji staršev, ki jo jasno kažejo tako otroku kot tudi učiteljem v šoli," pravi Bevčičeva in dodaja, da otrok občuti stisko v obeh primerih. "In ker nam okolje, povezano s stisko, ne more biti všeč, zanje šola pomeni nekaj slabega," še dodaja.

Kot tretji razlog Bevčičeva omenja nasilje med vrstniki in opozarja, da je ta razlog zadnje čase v porastu. "Lahko da otrok v šoli doživlja verbalno ali pa fizično nasilje, pa si o tem s starši ne upa pogovoriti. Zato je treba v odnosu z otrokom pokazati veliko dobre volje in spoštovanja ter mu predvsem znati prisluhniti."

Kaj narediti, da bo odhod v šolo čim prijetnejši?

Tako kot v marsikateri drugi situaciji, je tudi tokrat pomembno, da imamo z otrokom čim boljši odnos. "Mislim, da bi bilo dobro, da bi starši poskrbeli predvsem za dobro počutje v domačem okolju in vsak dan posvetili nakaj časa temu, da z otrokom gradimo dober odnos. Dober stik in komunikacijo. Mi smo tisti, ki jim kažemo, kaj je dobra in učinkovita komunikacija. Učimo in vzgajamo z vzorom. To pomeni, da za dober odnos potrebujemo čas, ki ga kvalitetno preživimo z otrokom. No, to naj bi veljalo za vse in ne samo za prvih nekaj dni v šoli," pravi Bevčičeva in svetuje, čemu se moramo starši izogibati: "Vprašanja, kot so 'kako je bilo v šoli' ali pa 'kaj ste počeli v šoli', otrokom ne kažejo vašega pristnega zanimanja, ampak razkrivao, da jih sprašujete samo zato, ker morate nekaj vprašati. Vprašanja, ki so veliko bolj učinkovita so 'povej mi, kaj je bil najbolj zanimiv dogodek danes', 'čemu si se danes nasmejal', 'ali je kak dogodek pustil poseben vtis', 'ali je morda kak dogodek pustil čustva, o katerih bi se rad pogovoril'. Taka vprašanja nam dajo velikokrat zelo konkretne odgovore, ki nam veliko povedo o tem, kakšen je naš otrok. Dejstvo je, da bi morali veliko bolj opazovati in poslušati otroke," pravi Bevčičeva, ki priporoča tudi veliko objemov in crkljanja, ne glede na to, koliko je otrok star. "Najvišja potreba človeka ni po hrani ali vodi, temveč po dotiku oziroma temu, da te nekdo vidi," še dodaja.

Nekaj nasvetov, kako se učinkovito spopasti z izzivom

Včasih pri premagovanju stresa potrebujemo pomoč. Učinkovitih tehnik za premagovanje stresa se lahko naučite tudi na delavnicah inštituta UJE. Bevčičeva svetuje, da na nek dogodek, ki v nas zbuja strah, pogledamo z drugačnega zornega kota. "Pomislite na neko situacijo ali dogodek, ki je pred vami in vam je v izziv. In potem pomislite, da ste 10 let starejši in opazujete isti dogodek iz prihodnosti. Kakšen se vam zdaj zdi ta dogodek? Ali si lahko predstavljate različne scenarije, kako se je dogodek odvil? Na ta način preusmerimo možgane, da na določen dogodek pogledamo iz drugačnega zornega kota, predvsem pa poskrbimo, da nismo več ujeti v močna čustva, kot smo bili, preden smo se začeli spreševati, kakšen bi se nam dogodek zdel iz neke druge časovne perspektive," svetuje strokovnjakinja.

Včasih v stresni situaciji pomaga že sprememba telesne drže

"Tudi odmik oziroma korak v stran je zelo enostavna tehnika, ki lahko deluje čudežno. Ko te nekaj razjezi, razžalosti ali razburi, preden odreagiraš stopi en korak vstran, zravnaj ramena in zadihaj … Vse to namesto, da šteješ do deset. Sprememba telesne drže bo v trenutku spremenila tvoje čustveno stanje. In ko nismo več v močnih čustvih, lahko zadeve rešujemo veliko bolj konstruktivno in spoštljivo," še dodaja Bevčičeva.

Kako pomagati, ko se v šoli 'zatakne'?

Če ugotovimo, da ima otrok učne težave, mu je potrebno pomagati. Kot pravi Bevčičeva, moramo najprej preveriti, ali otrok razume snov, ki naj bi se jo naučil v šoli. "Če vidimo, da je ne razume in mi predmeta ne poznamo dobro, potem seveda priskrbimo otroku nekoga, ki mu bo snov morda razložil na drugačen način. Zato ponavadi najamemo inštruktorja. Za tiste, ki si ga ne morejo privoščiti, pa so študenti, ki pogosto prostovoljno priskočijo na pomoč. Dejstvo je, da se moramo naučiti vprašati za pomoč. Tako bomo spet z našim vzorom pokazali otroku, da se mora obrniti po pomoč, ko jo potrebuje."

Velikokrat pa otrok enostavno izgubi motivacijo za učenje. "V puberteti se to rado zgodi. To je obdobje, ko otroci funkcionirajo drugače. Potrebujejo še veliko več razumevanja, saj se njihovo telo in možgani spreminjajo. S silo v tem obdobju (pa tudi v vseh drugih) ne boste naredili nič, zna se edino zgoditi, da boste izgubili stik. Razumevanje in morda malo več prilagajanja bo obrodilo boljše sadove. Morda lahko otroka spodbudimo, da najde svojo tehniko učenja. Nekateri otroci so bolj vizualci, kar pomeni da se lažje učijo s slikami in branjem. Avditivci bi se bolje in hitreje učili z branjem na glas ali poslušanjem posnetkov. Kinesteti pa veliko lažje funkcionirajo in se učijo v gibanju, zato od takih otrok ne zahtevajte, da sedijo pri miru za mizo. Velikokrat nam otrok z vedenjem kaže, kaj je zanj najbolj naravno, zato nima smisla, da ga še mi doma silimo v nekaj, kar njegovi naravi ne ustreza. Otrok bo v taki situaciji za prilagajanje porabil veliko dragocene energije, ki bi jo sicer za učenje," še opozarja Bevčičeva.