Smo se za to borili?

V Sloveniji se ljudje ob 1. maju, prazniku dela, odpravijo na kresovanja, na pohode in srečanja ob golažu in rdečih nageljnih. Dan, ko se slavi delo in delavca in ki so ga običajno začele godbe na pihala in delavske budnice, je bil kot državni praznik v Sloveniji uzakonjen leta 1948.

Praznik dela je sicer mednarodni praznik, ki ga praznujejo v večini držav. Med redkimi izjemami so med drugim Kanada, Bermuda in ZDA. A prav v ZDA, natančneje v Chicagu, so se 1. maja 1886 začeli dogodki, ki so botrovali razglasitvi tega dne za Mednarodni dan delavcev.

Vse se je začelo s Haymarketskim izgredom maja 1886. Takrat so 1. maja trume delavcev v Chicagu začele s splošno stavko, da bi izrazile podporo prizadevanjem za uveljavitev vrste delavskih pravic, zlasti osemurnega delovnika. 4. maja so se nato zbrali na trgu Haymarket, kjer pa se je sprva miren shod krvavo končal. Pred policijsko četo je eksplodirala bomba, na to pa je policija odgovorila s streljanjem. Ubitih je bilo osem policistov in več civilistov.

Prvi kongres Druge Internacionale, ki je potekal v Parizu leta 1889 ob 100. obletnici francoske revolucije, je pozval k mednarodnim demonstracijam v spomin na dogodke v Chicagu. Te so bile tako uspešne, da je že drugi kongres internacionale leta 1891 prvomajske demonstracije uradno razglasil za letni dogodek.

Mednarodna socialistična konferenca pa je 1904 pozvala ''vse socialnodemokratične organizacije in delavske sindikate vseh držav, naj se 1. maja odločno zavzamejo za uzakonitev osemurnega delovnika, za razredne pravice proletariata in za univerzalni mir''. Ker je bil najučinkovitejši način demonstriranja stavka, je konferenca za vse proletarske organizacije razglasila ''obvezno prenehanje z delom na 1. maj''.

Delavske pravice, ki so postale kar vse preveč samoumevne, so se tako krepile več kot 100 let. A vsaka gospodarska kriza, ki po plečih praviloma vedno najbolj udari prav delavca, ki je zadnji, ki mu gre za krizo pripisovati krivdo, pokaže na sicer spretno prikrito vseprisotno težnjo lastnikov, da bi te pravice okrnili.

Leto, ko so slovenski delavci spontano stavkali

Tudi Sloveniji zadnja gospodarska kriza ni prizanesla. Pa pustimo ob strani vse jasnejše dokaze, da so krivci za globalno krizo pravzaprav z njo še zaslužili, mnoga podjetja po vsem svetu pa so dobila priročnega krivca, da so se lahko znebila odvečnih delavcev. Države pa so imele pri vsem skupaj, seveda zaradi krize, povsem zvezane roke, svoje volivce prepričujejo politiki.

V zadnjem letu se je v primeru Gorenja pokazalo, da delo in delavske pravice niso varne niti v podjetjih z dobrim imidžem, kaj šele v tistih, za katere se je že nekaj časa domnevalo, da dobre rešitve za vse ne bo moč najti, kot se je izkazalo v primeru Mure. A v obeh primerih se je tudi pokazalo, da slovenski delavci niso tiha, otopela množica rok in poceni delovne sile.

V Gorenju so delavci hrbet obrnili tudi svojim sindikalistom in sami izvedli spontano stavko. Ter s tem pokazali tudi na problem nezaupanja v organizirana zastopstva delavcev. Spontano so delo zaustavili tudi delavci v Prevent Globalu, predsednika uprave pa niso spustili iz podjetja. V kalvarijo z murskosoboško Muro je vstopil vladni vrh s premierjem na čelu, a množici delavk ni moglo nič prihraniti bridkega konca. V gradbenih podjetjih, kot sta Prenova in Vegrad, pa se je ponovno izkazalo, kako malo je vredno človekovo delo, zlasti če gre za delavca iz tujine.

Vse več brezposelnih

V nekaterih podjetjih so delavci ohranili svoja delovna mesta, v mnogih pa ne. Rtako se je število brezposelnih v Sloveniji marca letos povzpelo na skoraj 100.000, kar je za 35.000 več kot lani.

In če so se delavci leta 1886 borili za osemurni delavnik, je v zadnjem letu delavce v Sloveniji po plačilnih listah udaril krajši delavnik, h kateremu so se delodajlci zatekli zaradi krize. Krajši od polnega je bil delovni čas 117.000 delavcev, in sicer poleti lani, ko je bila ta številka najvišja.

Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2009 v Sloveniji v povprečju 981.000 delovno aktivnih prebivalcev, ki so v običajnem tednu delali nekaj manj kot 40 ur. Se je pa povprečna plača v letu 2009 dvignila za približno 30 evrov glede na leto 2008. Kljub temu pa je bilo v začetku letošnjega leta približno 16.000 delavcev, ki morajo preživeti z minimalno plačo, ki znaša nekaj manj kot 600 evrov bruto.

V zadnjem letu je naraslo tudi število prejemnikov socialne pomoči, ki znaša 230 evrov. Teh je sedaj za približno 10.000 več, skupno 55.000.

Stopnja tveganja revščine je v letu 2008 znašala 12,3 odstotka, kar je za 0,8 odstotne točke več kot leto prej. Mesečni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo se je zvišal s 495 evrov v letu 2007 na 545 evrov leta 2008.

Razmere na trgu dela se slabšajo

Najslabše razmere na trgu dela v času slovenske neodvisnosti so bile dve leti po osamosvojitvi. Kot navajajo v statističnem uradu, je bilo takrat na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 129.000 brezposlenih oseb, kar je pomenilo 14,4-odstotno stopnjo brezposelnosti. Od takrat naprej se je število brezposlenih oseb zmanjševalo z izjemo v letih 1997 in 1998, ko je njihovo število nekoliko narastlo. V marcu 2010 pa je bila s 100.000 brezposelnimi stopnja registrirane brezposelnosti 10,7-odstotna.

Najmanj brezposelnih oseb je bilo na zavodu prijavljenih septembra 2008, ko je njihovo število padlo pod 60.000, in ko je bila stopnja registrirane brezposelnosti v samostojni Sloveniji rekordno nizka, saj je znašala 6,3 odstotka. Število registrirano brezposelnih se od takrat naprej vztrajno povečuje. Iskalci zaposlitve imajo sicer bolj slabe obete, da bodo našli zaposlitev, saj se število prostih delovnih mest od leta 2007, ko je bilo na voljo na zadnji dan v mesecu približno 9.000 prostih delovnih mest, precej zmanjšuje. Leta 2009 je bilo v povprečju manj kot 5.000 prostih delovnih mest.