'Pravico iskala kot hlapec Jernej'

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je v Strasbourgu v primeru Šilih proti Sloveniji potrdil razsodbo sodišča na nižji stopnji iz leta 2007, s katero je bila Slovenija obsojena zaradi pomanjkanja učinkovitih pravnih postopkov za določitev vzroka smrti in odgovornosti za smrt tožnikovega sina v bolnišnici. Sodišče je zakoncema Šilih tudi prisodilo 7.540 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo in povračilo stroškov postopka v višini 4.039 evrov.

Branje razsodbe velikega senata sta danes v Strasbourgu spremljala tudi zakonca Šilih. Franja Šilih je povedala, da gre za izredno velik uspeh. "Ko sem zadnje dneve poslušala ministrico Katarino Kresal, kako se bo opravičila izbrisanim, ki so tudi doživeli krivico, pričakujem tudi jaz, oba z možem in naša družina, da se nam bo naša država opravičila, predvsem pravosodni sistem, tožilstvo in zdravstvo," je dejala. Izrazila je, da ji je zelo hudo, da so morali po pravico v Strasbourg in toliko let čakati. Njen soprog Ivan Šilih je dejal, da mu današnji dan pomeni zmago pravosodja v primeru zdravniških napak, ampak to je, kot je menil, šele začetek. "Z ženo sva naredila pionirsko delo, ko sva pravzaprav žrtvovala 16 let svojega življenja, da sva v tem pravdnem postopku, ki je tekel 16 let, dokazala, da imava prav," so še bile njegove prve besede po odločitvi v Strasbourgu. "S tem morava živeti. Kako bo sedaj ukrepala naša država, bomo videli, in če se bo v sistemu kaj spremenilo." Po njegovih besedah je potrebno, da se bistveno spremeni zakonodaja do zdravniških napak, ki jih po besedah Ivana Šiliha moramo prav tako primerjati z drugimi napakami, kjer koli se že pojavljajo, v gospodarstvu, družbenem življenju …

Kot je dodal odvetnik zakoncev Šilih Bojan Grubar, je veliki senat v celoti potrdil sodbo sodišča na prvi stopnji. Hkrati je ob odločitvi izrazil "ogorčenje in sramoto", ker morajo slovenski državljani iskati pravico na sodišču v Strasbourgu "kot hlapec Jernej". Dodal je, da je resnično ogorčen nad tem, da se je Republika Slovenija pritožila zoper odločitev, ki je bila popolnoma jasna. In sporočilo sodišča je, da v Sloveniji nimamo neodvisnega sistema za ugotavljanje napak v zdravstvu.

''S sodbo je veliki senat Evropskega sodišča zavrnil pritožbo Slovenije zoper odločitev tega sodišča, s katero je bila Slovenija spoznana za kršiteljico 2. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, torej da je kršila Gregorju Šilihu pravico do življenja, in to s tem, ker nima učinkovitega in neodvisnega sistema za ugotavljanje vzrokov smrti v bolnišnicah in v drugih zdravstvenih ustanovah,'' je sporočil odvetnik. ''Sedaj javnost prvič obveščam, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani odredil sodno obdukcijo in se po telefonu dogovoril z obducentom uro za začetek obdukcije, vendar ko je prišel na obdukcijo, je bila ta že končana. Tako za Gregorja Šiliha ni bila opravljena sodna, ampak sanitarna obdukcija. Takrat je obducent ugotovil, da je bil vzrok smrti miokarditis, čeprav je bil miokarditis posledica, vzrok smrti pa anafilaktični šok.''

''V posmeh odločitvi Evropskega sodišča pa je razlaganje dokazne ocene Vrhovnega sodišča, ki je v revizijskem postopku v zvezi plačila odškodnine povzelo zaključek obducenta, ki je opravil le sanitarno obdukcijo in je grobo kršil določbe zakona o kazenskem postopku. Slovenjgraški kriminalisti so na podlagi ugotovitev, ki se nanašajo na izvedbo obdukcije, in na podlagi zbranih obvestil podali kazensko ovadbo zoper lečečo zdravnico. Takrat je okrožno državno tožilstvo vložilo zahtevo za preiskavo, po opravljeni sodni preiskavi pa je odstopilo od pregona. Pregon sta prevzela starša pokojnega in vložila obtožnico, zoper katero je lečeča zdravnica ugovarjala, vendar pa je izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča v Mariboru ugovor zavrnil. Nesprejemljivo je, da državno tožilstvo, ko je bila obtožnica že pravnomočna, ni prevzelo pregona, ampak je prepustilo pregon staršem pokojnega. Iz povsem nepojasnjenih razlogov pa Okrožno sodišče v Mariboru sklepa o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico ni nikoli vročilo lečeči zdravnici, ki ji je tako na Vrhovnem sodišču uspelo s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker ji sklep okrožnega sodišča ni bil vročen.''

''Še enkrat poudarjam, da starša pokojnega nista imela namena 'linčati' lečečo zdravnico, ampak doseči potrditev, da se strokovne napake dogajajo, da jih je treba priznati, se zanje primerno opravičiti, predvsem pa sta si želela drugačen, človeški, sočuten odnos vseh vpletenih ter ne stalno aroganco in zaprta vrata, na katera sta trkala. Postopki, ki v tako občutljivih primerih tečejo tako počasi in dolgo, vedno znova sprožajo neizmerno bolečino prizadetih. Skrajni čas je, da v naši državi vzpostavimo sistem, ki bo v takšnih primerih deloval hitro in učinkovito. Da lahko k temu pripomore samo od Zdravniške zbornice neodvisen organ, bi moralo biti vsem jasno. Ko bomo to dosegli, bomo lahko v naši mladi državi ponosni na učinkovitost, ki smo jo vzpostavili in za katero si moramo vsi, ki delamo v pravosodju, resnično prizadevati,'' je v sporočilu za javnost še zapisal odvetnik Grubar.

Državno pravobranilstvo: Sodba je presenečenje

Za državno pravobranilko Tjašo Mihelič Žitko pa je sodba presenečenje. "Pomeni namreč velik preobrat glede na dosedanjo sodno prakso sodišča v zvezi s časovno pristojnostjo za presojo procesnega vidika pravice do življenja. Po dosedanji sodni praksi je namreč veljalo, da takšna odločitev pomeni vzpostavitev retroaktivne veljave konvencije, kar po splošnih načelih mednarodnega prava ni dopustno," je pojasnila. Sodba je po njenih besedah res mejnik za to vprašanje, preučitev argumentov, ki so sodišče prepeljali do takšne odločitve, pa bo po njenem mnenju gotovo zelo zanimiva. "Dosedanja sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice je bila ravno obratna. V takšnih primerih, kot je ta, ko je prišlo do smrti pred uveljavitvijo konvencije, sodni postopki pa so se vodili po uveljavitvi, je sodišče štelo, da nima pristojnosti za presojo teh postopkov, ker nima pristojnosti niti za presojo same smrti, ki je bila izven obdobja veljavnosti konvencije," je pojasnila. Na vprašanje, ali morda načrtujejo nove korake, je odgovorila, da je zadeva zaključena.

Dolga pot do pravice

Franja in Ivan Šilih sta tožbo na sodišče v Strasbourgu vložila 19. maja 2001, ker je bil po njuni oceni slovenski pravosodni sistem neučinkovit pri ugotavljanju odgovornosti za smrt njunega sina Gregorja v bolnišnici leta 1993. Kot je nato 28. junija 2007 presodilo sodišče, je Slovenija v primeru Šilih kršila drugi člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do življenja), in sicer zaradi pomanjkanja učinkovitih pravnih postopkov za določitev vzroka smrti in odgovornosti za smrt tožnikovega sina v bolnišnici. Sodišče je zakoncema tudi prisodilo 7.540 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo, državi pa postavilo trimesečni rok za izplačilo odškodnine do 28. septembra 2007.

Državno pravobranilstvo je dan pred iztekom tega roka, 27. septembra 2007, na sodišče v Strasbourgu vložilo zahtevo za vnovično obravnavo zadeve Šilih, tokrat pred velikim senatom. Na državnem pravobranilstvu so tedaj pojasnili, da se je Slovenija odločila za vložitev zahteve za predložitev zadeve velikemu senatu, ker so ocenili, da je sodišče prevzelo pristojnost presojanja učinkovitosti sodnih postopkov, povezanih s smrtjo Gregorja Šiliha, še v času, ko Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Slovenije ni zavezovala. Slovenija je 14. maja 1993 postala članica Sveta Evrope, 28. junija 1994 pa je ratificirala evropsko konvencijo o človekovih pravicah in priznala pravico posameznikov do pritožbe.