'Na nekaterih oddelkih ni človeške in kulturne komunikacije'

Slovensko zdravstvo že dlje časa pretresajo zgodbe, iz katerih je razvidno, da medsebojni odnosi med zaposlenimi niso rožnati. Spomnimo na težke besede, ki so padale na Onkološkem inštitutu ali med zaposlenimi na oddelku za otroško srčno kirurgijo. Zadnji primer, ki je pretresel slovensko javnost, je bil primer zdravnika na nevrološkem oddelku ljubljanskega kliničnega centra. Zdravnik, ki je v tem času ostal brez zaposlitve, je namreč zatrjeval, da naj bi bili odnosi na tem oddelku napeti in težavni. Zato naj bi se po njegovih besedah odločil za provokacijo, v katero je celo vključil nezavestnega bolnika.

Jasno je tudi, da je večina zdravstvenega osebja slabo plačana. Poglejmo le primer zdravstvenih sester, ki so prisiljene delati nadure, ki jim jih delodajalec nato ne plača. Ali pa, da odhodi njihovih sodelavcev v pokoj, porodniško ali bolniško niso nadomeščeni z novo delovno silo. Njihovo delo si morajo tisti, ki ostanejo, enostavno porazdeliti. Tako so nekateri oddelki že močno podhranjeni, zaposleni pa so na robu. Nezadovoljstvo, utrujenost in jezo je moč čutiti na vsakem koraku, čeprav se večina zaposlenih v zdravstvu izredno trudi, da bi to pred pacienti skrila. Velikokrat pacienti lahko opazijo tudi, da kolektiv zdravstvene ustanove ni usklajen, odnosi znotraj njega pa niso korektni.

Da medsebojni odnosi med zaposlenimi v zdravstvu niso povsod vzorni in korektni, meni tudi mariborski zastopnik pacientovih pravic Viktor Pilinger. Sam se sicer v nekajletni praksi ni srečeval s primeri, v katerih bi bili pacienti neposredne žrtve neurejenih odnosov znotraj zdravstvenih kolektivov, saj pacienti sami teh notranjih odnosov neposredno ne občutijo in le izjemoma so priča nesoglasjem in nasprotovanjem med zaposlenimi, ki jih največkrat niti ne razumejo. A kljub temu opaža, da so odnosi v nekaterih predvsem številčnejših zdravstvenih ustanovah neprimerni.

Na vprašanje, ali nam lahko zaupa, za katere zdravstvene ustanove gre in za kakšne neprimerne odnose gre, nam je Pilinger odgovoril, da gre za ustanove, ki so del njegovih delovnih obveznosti, v njih pa občasno opazi slabe notranje medsebojne odnose. "Prednjačijo večji kolektivi, torej javni zavodi na Štajerskem, v katerih se tudi obravnava največ pritožb pacientov. V mislih imam predvsem Univerzitetni klinični center Maribor in Zdravstveni dom Maribor, Ptujsko bolnišnico in Zdravstveni dom Ptuj, prav tako Psihiatrično bolnišnico Ormož. V manjšem obsegu to velja za manjše zdravstvene domove v Ormožu, Lenartu in Slovenski Bistrici, kjer skoraj ni pritožb pacientov," je za 24ur.com odgovoril Pilinger.

Kdo se spravlja na koga?

Na vprašanje, kdo se v kolektivih spravlja na koga, za kakšne spore gre in kako do njega pridejo ti podatki, nam je Pilinger odgovoril, da do informacij o slabih odnosih v tako velikih kolektivih pride med postopki reševanja pritožb pacientov. "O neurejenih odnosih znotraj kolektiva mi pripovedujejo večinoma zdravniki, ki niso na vrhu hierarhične lestvice, temveč v srednjem razredu. Predstojnik mi na primer zaupa težave z direktorjem ali strokovnim direktorjem, nadzorni zdravnik za predstojnika ali direktorja in podobno. Morda je zanimivo, da so zdravniki precej bolj pripravljeni govoriti o nesoglasjih z nadrejenimi, nikoli pa o tem ne govorijo na primer medicinske sestre za glavno sestro ali glavna sestra za svojega predstojnika," je za 24ur.com dejal Pilinger.

Kaj pa mu na opozorila odgovorijo tisti, ki so na vodstvenih položajih? "Ko se o zatečenem stanju pogovarjaš z direktorjem ali najbolj odgovornimi, so prepričani, da je to zakoreninjen sistem, ki se ga po toliko letih ne da spremeniti. Ker je cokla vsega tega država – posledično Ministrstvo za zdravje, kjer ni volje in sposobnosti odpraviti anomalije in "neumnosti", ter seveda zdravstvena zavarovalnica, ki je dolgoletni monopolist pri denarju in še vedno privilegira in navija za posamezne izvajalce, kjer imajo največji javni zavodi vsekakor privilegij in pogosto dobijo denar iz zdravstvene blagajne tudi za storitve, ki jih nikoli niso in nikoli ne bodo opravili, saj tudi potrebne opreme za to nimajo, – je absurd toliko večji," je kritičen naš sogovornik.

Posamezniki, ki negativno izstopajo

Ne gre za množičen pojav, miri naš sogovornik, a so posamezniki, ki negativno izstopajo, opozarja. In kaj počnejo ti posamezniki, da tako negativno vplivajo na odnose in vzdušje v kolektivu? "Nekateri zdravniki imajo zagotovo podcenjujoč odnos do ostalega zdravstvenega osebja in tudi do pacientov. Kultura in korekten odnos do sodelavcev povečini manjka zdravnikom z daljšim stažem, specialistom na posameznem področju, ki so navajeni piedestala, iz katerega ne želijo in niti ne znajo sestopiti ter podcenjujejo mlade in sposobne kolege, ki so pravkar prišli iz faksa in iz njih, po njihovem prepričanju, tako ali tako "nikoli ne bo nič". Mladi zdravniki so delovni in prijazni, pacienti jih hitro sprejmejo in so v odnosih do pacientov normalni, niso vzvišeni in so predvsem spoštljivi, kar je zasluga tako vzgoje njihovih staršev kot tudi predvsem kvalitetnih učnih programov na obeh medicinskih fakultetah," pojasnjuje.

Kdo naj uredi težave?

Soočamo se torej s konkretnimi težavami, ki bi jih moral nekdo reševati. Pa se jih je kdo že lotil? Kdo naj bi sploh uredil te odnose med zaposlenimi? "Vodstvo, seveda! In tu mislim direktorje, strokovne direktorje, predstojnike in glavne sestre. Vse je odvisno od ljudi, ki pokrivajo vodstvena delovna mesta," poudarja Pilinger. Ob tem se sprašuje, zakaj ministrstvo, zdravstvena zavarovalnica in stroka, torej Zdravniška zbornica ter predvsem Sveti zavodov, ne rečejo nič ali premalo o medsebojnih odnosih med zaposlenimi ter vlogi in obveznostih najbolj odgovornih na tem področju.

"V Mariboru pogosto slišim, da je direktor drugega največjega kliničnega centra v državi lahko le Mariborčan, politik in človek, ki zagotavlja predvsem denar, s katerim gradi zidove in prizidke, pa nove investicije za velike denarje. Človeški faktor in medsebojni odnosi pa so v teh novih objektih in med dragimi aparaturami izgubljeni in nepomembni. Nekatere nove aparature že lep čas stojijo, saj se je verjetno pozabilo, da so za njihovo usposobitev in delovanje potrebni usposobljeni kadri. Tu imam v mislih mariborsko onkologijo," je kritičen Pilinger.

Vodstva očitno težav ne rešujejo. Kaj potem sploh počnejo?

Pilinger pravi, da si večina vodstvenega kadra pred težavami zatiska oči ali sploh ne ve, kako naj se loti reševanja nakopičenih težav in jeze zaposlenih. Zaposleni na koncu nimajo nikogar, ki bi se z njimi prijazno in spoštljivo pogovoril. Vodstveni kader se namreč povečini ukvarja s številkami in denarjem, ki ga ustanova potrebuje za svoje delovanje. To je seveda sporno, saj bi morali biti vodilni tisti, ki poskrbijo za dobro uigran kolektiv, katerih medsebojna interakcija je kulturna in spoštljiva. Oni pa se pogovarjajo le o nabavi opreme, o aparaturah, o javnih naročilih in Pilinger upa, da ne več o provizijah. Pogovarjajo se o le tistih vsebinah, kjer je denar, pravi. Za te ljudi je to prioriteta. Nimajo časa za ljudi – za zdravnika, medicinsko sestro, kaj šele za pacienta. Dogaja se tudi, da se vodstvo ne želi spuščati v razprave o neprimernem obnašanju z zaposlenim, ki ima morda "veze" v politiki, razlaga naš sogovornik.

Še več: številni predstojniki npr. opravljajo različna dela na različnih pozicijah. Tako je npr. nek predstojnik redno zaposlen na oddelku in za to delovno mesto prejema polno plačo, a v svojem službenem času še predava, se izobražuje, pripravlja izvedenska mnenja za zasebne naročnike, za kar je seveda dodatno plačan, se usposablja v Sloveniji in v tujini (za kar ima plačano pot in bivanje). Pri tem pa prejme plačo, kot da bi na svojem delovnem mestu opravil tedensko 40 ur. "Tak "šef" ne more poskrbeti za red in kulturno komunikacijo na oddelku in zaposleni so seveda prepuščeni lastni iznajdljivosti in prevladi "privilegirancev". Nekomunikacija in nakopičeno sovraštvo v kolektivih zato ostajata," je opozoril naš sogovornik.

Velike razlike med javnim in zasebnim

Pilinger seveda opaža razlike med javnimi zdravstvenimi ustanovami in zasebniki. "Veliko boljši medsebojni odnosi med osebjem so prav gotovo pri zasebnikih – koncesionarjih in "čistih" zasebnikih, kjer so seveda zaposleni najprej prijazni, nasmejani in zadovoljni, saj je organizacija dela in spoštljivost do pacientov na bistveno višjem nivoju," pravi in dodaja, da se predvsem medicinske sestre in administrativno osebje, s katerimi imajo pacienti prve in kasneje redne stike, profesionalno, korektno in spoštljivo vedejo do pacientov. Seveda tu igra veliko vlogo interes zasebnikov, ki se na trgu še kako borijo za svoje paciente, opozarja, saj je njihov obstoj in uspeh odvisen prav od zadovoljstva pacientov.

Pacienti gredo raje v tujino, kot pa k "arogantnim in vzvišenim zdravnikom"?

Vse več ljudi išče zdravstvene storitve v tujini, kjer so cene tudi pol cenejše in ni "nerazumnih čakalnih dob". Zdravstvene storitve iščejo pretežno na Hrvaškem in še v manjši meri cenovno enaki ali nekoliko dražji Avstriji, nastale stroške pa je dolžna poravnati naša zdravstvena zavarovalnica.

Medtem pa se javno zdravstvo v Sloveniji "sicer počasi in po korakih že začenja zavedati resnosti stanja zaradi postopnega pomanjkanja pacientov, ki bo zagotovo sledilo v prihodnosti", meni Pilinger in kritično dodaja, da bo prav to postavilo pod vprašaj bodoči obstoj nekaterih "arogantnih in vzvišenih" zdravnikov.