'Skoraj eno leto nisem šla iz hiše'

Marija Klešnik jih ima 87. Čeprav ne vidi več prav dobro, kot izučena šivilja brez težav šiva punčke iz cunj. Zadnjih 20 let svojega aktivnega življenja je namreč delala v tovarni Beti ter šivala obleke za prosti čas in kopalke. Zdaj je že peto leto v domu za starejše v ljubljanskih Fužinah. "Po stopnicah nisem mogla več. Eno leto sploh nisem šla iz hiše," mi pove, ko sediva v sobi, ki si jo deli s sostanovalko. A da gre v dom, se ni odločila čez noč. Kar nekaj časa je trajalo, pravi: "Prošnjo sem že vložila in enkrat bi že lahko šla, a sem imela še toliko načrtov, kaj vse bom postorila na vrtu. Ko pa sem se vendarle odločila, ni bilo prostega mesta in sem morala počakati še eno leto."

Dom starejših občanov Fužine je eden tistih v Sloveniji, v katerem je najtežje dobiti prosto posteljo. "Aktualnih prošenj imamo okrog 750, od tega jih je polovica takšnih, ki želijo premestitev iz doma starejših, kjer že živijo, v naš dom," stanje opiše direktorica Bojanka Genorio. Fužinski dom sprejme 171 stanovalcev, ima 26 enoposteljnih sob in osem štiriposteljnih, druge sobe imajo po dve postelji. Med tistimi, ki si želijo premestitve, je največ Ljubljančanov, ki so morali po sili razmer sprejeti mesto v domu izven Ljubljane. "Veliko pa je takih, ki ne zmorejo plačevati oskrbnine v zasebnih domovih," opozori Genoriova. In ti so lahko, ko preverimo cene, skoraj enkrat dražji. Osnovna oskrba v najcenejšem, domu upokojencev na Ptuju, stane slabih 480 evrov na mesec,v najdražjem, zasebnem domu v Ljubljani, skoraj 950 evrov. Enako je, če primerjamo najzahtevnejšo oskrbo, torej takšno za stanovalce z demenco na varovanih oddelkih: v nadražjem, spet zasebnem domu v Ljubljani, stane nekaj več kot 1300 evrov na mesec, v najcenejšem domu na Polzeli pa skoraj pol manj, dobrih 670 evrov. Vse cene in prosta mesta so objavljeni na spletni strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

Zasebni domovi si višjo ceno lahko dovolijo, saj s tem denarjem poplačujejo posojila, brez katerih doma niti ne bi mogli postaviti, ali pa plačujejo najemnino, če stavba ni v njihovi lasti. "Na koncu leta pa smo na istem kot javni," sklene Bojan Kranjc, direktor podjetja Deos, pod okriljem katerega je sedem zasebnih domov po državi.

O čakalnih dobah je težko govoriti, pravijo sogovorniki, saj je vse odvisno od tega, kaj si nekdo želi ali potrebuje. Bi bil pripravljen sobo deliti še s kom? Se še lahko giblje? A vendar na prosto mesto povsod najdlje čakajo tisti, ki še lahko skrbijo zase, v dom pa bi želeli, recimo, ker so stroški za stanovanje ali hišo, kjer živijo, zanje postali preveliko breme. Če bi želeli imeti v domu svojo sobo, pa morajo biti še toliko bolj potrpežljivi. "V mestih se za takšne namestitve čaka tudi po več let," poudari Jaka Bizjak iz Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. A takšnih, ki so še samostojni, ni veliko. Veliko več je tistih, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo, tudi tisto najzahtevnejšo. Demenca je v porastu, tudi pri mlajših upokojencih. Zadnja leta, od začetka gospodarske krize, jih tako večina v dom pride le še za nekaj zadnjih dni svojega življenja.

V oddaji SVET na Kanalu A so začeli serijo prispevkov o življenju starostnikov in težavah, s katerimi se spopadajo pri iskanju zagotavljanju dostojnega preživljanja starosti v varstvenih domovih, doma, ali pri svojcih.