Policija intenzivno išče posiljevalca, ki je v Ljubljani napadel in posilil 23-letnico. Ob tem pa se odpirajo nekatera druga vprašanja, in sicer o 32-letniku, ki je bil prvotni osumljenec tega napada.
Tekom celotnega razvoja dogodkov se je javnost začela spraševati, kako je možno, da je nekdo, ki je osumljen napadov in poskusov posilstev, končal le v hišnem priporu. Logično so se ponujale tudi primerjave z nekaterimi drugimi primeri: na primer z mariborskimi protestniki, ki so v priporu sedeli mesec dni, tožilec pa je za nekatere celo predlagal podaljšanje pripora še za dva meseca. Sodnik je predlog zavrnil. V priporu je varnostnik Sintala, ki je iz trezorja delodajalca ukradel denar, nato pa se je sam predal slovenski policiji.
Kako lahko torej razumemo odločitev ljubljanskih tožilcev, da za 32-letnega osumljenca zahtevajo hišni pripor? Zakaj sta na primer mariborski protestnik in Sintalov varnostnik primerna za pripor, moški, ki naj bi napadel ženske, jih poškodoval tako telesno kot psihično, jim vlil strah v kosti, tako da ves čas pogledujejo čez ramo, pa konča le v hišnem priporu? Ali naš sistem razume, da je tudi poskus posilstva izredno travmatična rana?
'Pripor posega v ustavno določeno temeljno človekovo pravico do osebne svobode'
Za razlago, kako se odločajo, za koga bodo zahtevali pripor, smo prosili predstavnike vrhovnega državnega tožilstva. Razlagajo, da je pripor eden od ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ob tem poudarjajo, da zakon določa vrsto blažjih ukrepov za dosego teh ciljev, pripor pa je najhujši, ki posega v ustavno določeno temeljno človekovo pravico do osebne svobode. Prav zaradi te občutljivosti že sama slovenska ustava vsebuje izčrpne določbe o posegu v to temeljno človekovo pravico, v zakonu o kazenskem postopku pa obstajajo natančne določbe o priporu, nam je razložila svetovalka za odnose z javnostjo na vrhovnem državnem tožilstvu Marjetka Raušl Lesjak.
In kaj pravijo te zakonske določbe? Vsebujejo nekatera načela, kot je načelo utemeljenega suma oziroma visoke stopnje verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, poudarjeno je načelo zakonitosti, načelo sorazmernosti, pri postopku je obvezna navzočnost zagovornika osumljenca, pripor mora biti sodno odrejen po natančno predpisanem postopku, trajati sme najkrajši možni čas.
Kaj bi pridobili s priporom?
Tožilstvo želi s priporom doseči različne cilje, in sicer, da se osumljenec ne bi skril ali pobegnil, da pristojni organi ugotovijo njegovo istovetnost. Prav tako, da zavarujejo sledi kazivega dejanja, da preprečijo vplivanje osumljenca na priče, kar jim omogoča nemoten potek postopka. Nazadnje pa še, da odvrnejo obdolženega od ponovitve kaznivega dejanja ali pa celo od poskusa dokončanja kaznivega dejanja.
Pri vsej tej osnovi pa tožilci pri svoji odločitvi za zahtevo po priporu upoštevajo težo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno. Prav tako osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okoliščine in razmere, v katerih živi. "Vsak konkretni primer se preuči iz vidika obstoja opisanih pripornih razlogov v povezavi z okoliščinami in od tega je odvisen predlog državnega tožilca sodišču," je dejala Raušl Lesjakova in dodala, da se obstoj pripornih razlogov v postopku večkrat preizkusi, tako z rednimi kot z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je izjema po zakonu o kazenskem postopku, ki sicer omogoča vložitev tega pravnega sredstva po pravnomočno končanem postopku.
Kakšno sporočilo prejmejo žrtve in potencialne žrtve, ko povratnika napadalca spuščajo na svobodo?
O priporu za povratnike napadalce je za 24ur.com spregovorila tudi predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju Katja Bašič. Strinja se, da je glede na število posilstev v naši državi res na mestu vprašanje, zakaj storilec povratnik ni prepoznan kot ogrožujoč za žrtve. "Seveda je to slabo sporočilo za žrtve, predvsem pa je treba tudi vedeti, da to vpliva na okrevanje žrtev, saj je odnos družbe do zločina oziroma do njih, ki se jim je ta zločin zgodil, tudi bistvenega pomena za začetek njihovega okrevanja. Vsekakor ima žrtev, ki ima družbeno podporo in se dejanje zločina jemlje kot res najbolj zavrženo dejanje, večji občutek varnosti, več moči za okrevanje, manj sramu, manj občutkov krivde in več energije za vračanje v normalno življenje," je dejala Bašičeva.
Napad, poskus posilstva in posilstvo pustijo hude posledice na žrtvah. A tudi na njihovih bližnjih. Bašičeva je prepričana, da družba s slabšalnim ukrepanjem ob napadu zagotovo sporoča, da ni ozaveščena o tovrstnih dejanjih, da strokovnjaki nimajo pravega znanja o teh zločinih, čeprav bi ga morali imeti. "S tem tudi ne prepoznajo in ne vidijo dejanja, ki ga je utrpela žrtev, kot izjemno travmatičnega, ki vpliva ne le na žrtev, temveč tudi na vse njene bližnje," je poudarila.
Odgovornost je velika: pošiljanje primernih sporočil družbi, žrtvam in storilcem
Bašičeva ob tem poudarja, da je slaba sodna praksa, ki ima zagotovo tiho moralno oporo tudi v družbenem odnosu do vseh tovrstnih dejanj, še bolj podkrepljena, ko predhodne raziskave sumov niso kakovostno opravljene. Zato je tako pomembno, da policija in tožilstvo dobro sodelujeta, saj le tako lahko prideta do ustreznih ukrepanj in odločitev. Skupaj morata poslati primerno sporočilo družbi, žrtvam in še posebej storilcem. A Bašičeva opozarja, da se v naši družbi po pravnomočni obsodbi in celo v času prestajanja same zaporne kazni dogaja, da storilec nadaljujeje z nadlegovanjem in blatenjem žrtve.
Žrtve je torej treba zaščititi in jih podpreti, saj ni hujšega, kot da te po brutalnem napadu rani in poškoduje še sistem. Zato je tako pomembno, da sistem pošilja primerne signale in sporočila – žrtvam in potencialnim žrtvam, storilcem in potencialnim storilcem, na koncu pa še celotni družbi.
