Silovita neurja so posledica močno nestabilnega ozračja in vetrovnega striženja

Da je v ozračju veliko energije, sta naznanjala že vlažno in vroče ozračje pred samim dogodkom in bližina vremenske motnje. Nad srednjo Evropo se namreč v teh dneh srečujeta vroča afriška in občutno hladnejša severnoatlantska zračna masa. Temperaturna razlika med njima znaša več kot 15 stopinj Celzija.

Kdaj postane ozračje nestabilno?

O nestabilnem ozračju govorimo, ko temperatura zraka z višino dovolj hitro pada. Takrat se toplejši zrak pri tleh, ki je lažji od okolice, začne dvigati in nastane navzgor usmerjen tok zraka, tako imenovani vzgornik. Če je temperaturna razlika med spodnjimi in zgornjimi plastmi nižjih slojev ozračja velika, se bo dviganje nadaljevalo vse do višine okoli 12 kilometrov, kjer se bo oblak razlezel v nakovalo.

To se je zgodilo tudi včeraj, vendar pa je stabilna plast zraka, ki se je zadrževala v spodnjih plasteh ozračja, do sredine popoldneva še preprečevala nastanek močnejših neviht. Ta tako imenovana zaporna plast, v kateri temperatura zraka z višino ni (občutneje) padala, je delovala kot nekakšna pokrovka, pod katero se je dolgo časa kuhalo in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo popustila in se bo pokrovka odprla. To se je zgodilo okoli 14. ure, ko je južno od Ljubljane nastal močnejši nevihtni sistem, ki se je obnavljal vse do večera, ko je silovito neurje z zelo debelo točo pustošilo še po Poljanski dolini in v delu Bele krajine. Močnejše nevihtne celice so se pojavljale tudi ponekod na Gorenjskem in Štajerskem.

Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za nastanek debele toče?

Debela toča lahko nastaja le v zelo nestabilnem ozračju, ko je prisotno močno navpično dviganje zraka. V spodnjem delu oblaka je običajno veliko drobnih kapljic, ki jih vzgornik nosi navzgor, kjer je temperatura zraka vse leto pod lediščem.

Ledena zrna, ki so v zgornjem delu oblaka, se na račun primrzovanja podhlajenih kapljic debelijo oziroma plastijo. Takšno zrno naredi po oblaku več obhodov gor in dol, in ko postane dovolj veliko, da ga vzgornik ne more več zadrževati v oblaku, pade proti tlom kot toča. Zelo debela toča nastaja s primrzovanjem manjše toče na večjo. Bolj kot je ozračje nestabilno, močnejši je vzgornik v oblaku in debelejša toča lahko nastane.

Toča se ob običajnih vročinskih nevihtah pojavlja le na manjših območjih, saj padavine, ki padajo proti tlom zaradi izhlapevanja vodnih kapljic, hladijo vzgornik, s tem pa se prekine dotok toplega in vlažnega zraka v oblak, kar nevihto kmalu zaduši. Celoten proces takšne običajne nevihte, ki ji pravimo enocelična nevihta, traja približno eno uro, nastane v brezvetrju in je lokalno zelo omejen.

Za nastanek dolgoživih neviht je potrebno vetrovno striženje

Povsem drugačne razmere imamo, ko veter z višino spreminja svojo smer in hitrost, saj takrat obstaja možnost, da se območji dviganja in spuščanja zraka v nevihtnem oblaku ne bosta prekrivali. V takem primeru se nevihte začnejo povezovati v skupke in nastane večcelična nevihta, ki se lahko nad določenim območjem obnavlja dalj časa.

Zelo debela toča, kakršna je včeraj klestila na Dolenjskem in v Beli krajini, nastaja v superceličnih nevihtah. Te se od običajnih neviht ločijo po vrtečem se stebru zraka, t. i. mezociklonu, ki povzroči, da se vsa nevihtna gmota začne vrteti. Ker veter v spodnjem delu oblaka piha iz druge smeri kot v zgornjem delu, se padavine ne pojavljajo v območju, v katerega vzgornik dovaja topel in vlažen zrak. Nevihta se tako ne zaduši in lahko traja več ur, prepotuje večje razdalje, povzroča pa močne vetrove, silovite nalive in debelo točo, kar se je žal zgodilo tudi včeraj.

Lijakast oblak

V uredništvo smo prejeli posnetek vrtinčastega gibanja, ki se je pojavilo pod izrazitim nevihtnim oblakom v Grosupljem. Gre za zametek tornada, ki pa mu je do popolnega razvoja zmanjkalo še nekaj energije in vetra pri tleh. Takšni kratkotrajni lijakasti oblaki so tudi pri nas razmeroma pogosti, saj ob močnih nevihtah pojavijo večkrat na leto, a ker se ne dotaknejo tal, ne moremo govoriti o pravih tornadih.

Na burno vremensko dogajanje so nakazovale tudi posebne vrečaste tvorbe, o katerih ste nam poročali iz več delov Slovenije. Ti oblaki, ki jih imenujemo mamatusi, se običajno pojavijo ob koncu nevihte, in sicer na spodnji strani njenega nakovala.