Sedež mariborske nadškofije v lasti treh avstrijskih škofij

"Če bodo finančne možnosti kdaj to dopuščale, obstaja želja, da bi Nadškofija Maribor v oddaljeni prihodnosti znova postala lastnica stavbe," je še dodal Lesnika.

V pisnem pojasnilu so na nadškofiji dodali, da so v sodelovanju s svojimi upniki sklenili sporazum, ki jim omogoča preživetje. Ob tem so zaradi po njihovih navedbah nedavnega netočnega medijskega poročanja znova pojasnili, da sporazum zajema le ureditev dolžniško-upniških razmerij med nadškofijo in njenimi upniki.

Kot so zapisali, so izvedli nedavno prodajo nadškofije v okviru izvajanja tega sporazuma, kar jim omogoča nemoteno nadaljnje delovanje. "S tem je bil skupaj s Slomškovim skladom narejen pomemben korak k ohranitvi Slomškove dediščine," so pojasnili in ob tem poudarili, da so avstrijske škofije sklad ustanovile z namenom solidarnostne pomoči za ohranitev omenjene dediščine, saj je mariborska nadškofija z njimi zgodovinsko povezana.

Drugih podrobnosti iz dogovora nadškofija ni razkrila. Po neuradnih informacijah Večera pa ima nadškofija po kupo-prodajni pogodbi z Avstrijci predkupno pravico, da sedež dobi nazaj, ko bo to finančno zmogla, predvidoma čez deset do petnajst let.

Predstavniki mariborske nadškofije so po dolgotrajnih pogajanjih pred letom dni vendarle potrdili, da so z upniki sklenili sporazum, s katerim so uredili medsebojna dolžniško-upniška razmerja. Dogovor, s katerim je soglašal tudi Vatikan, se nanaša zgolj na obveznosti nadškofije, kjer so takrat poudarili, da gre, glede na nastale finančne razmere, za dober kompromis.

Kot so takrat sporočili iz nadškofije, so za poplačilo dolgov namenili praktično vse svoje premoženje, višina končnega poplačila velike večine upnikov pa bo odvisna od uspešnosti unovčenja tega premoženja, pri čemer bo postopek potekal daljše časovno obdobje.

Že ob sklenitvi dogovora, katerega podrobnosti niso razkrili, so v nadškofiji pozdravili aktivno in konstruktivno sodelovanje bank ter preostalih upnikov, niso pa pozabili niti na zahvalo sosednji škofiji Gradec-Seckau, ki naj bi jim pomagala s strokovno pomočjo in svetovanjem v postopku pogajanj.

Nadškofija je sicer zadolžena pri najmanj štirih slovenskih bankah v tuji lasti, poleg banke Sparkasse še pri Raiffeisen, BKS Bank in Unicredit. Nekateri mediji so lani poročali, da mora nadškofija do leta 2020 poravnati za 26,2 milijona evrov obveznosti, za kar bo morala plačevati šestodstotno letno obrestno mero.

Posledica finančne ureditve razmer je bilo tudi imenovanje novega nadškofa Alojzija Cvikla kmalu potem. Cvikla so v Maribor pripeljali prav za razrešitev finančnega poloma nadškofije, decembra pa je povedal, da sanacija dolgov poteka bolj ali manj v okviru dogovorov.

Razsežnosti finančnega poloma mariborske nadškofije, ki jih je na začetku leta 2011 razkril italijanski tednik L'Espresso, so sicer precej večje od omenjenega dolga do bank. Italijanski časnik je namreč takrat pisal o kar 800 milijonih evrov. Kljub več poskusom sanacije so se med novembrom 2011 in februarjem 2012 v stečaju znašli tako Gospodarstvo Rast, prek katerega je nadškofija vodila gospodarske dejavnosti, kot oba finančna holdinga Zvon Ena in Zvon Dva.