Rojstvo nekega mesta: 'Če sem želela kupiti metlo, sem ponjo morala v staro Gorico'

Nova Gorica je najmlajše slovensko mesto. Letos praznuje točno 70 let, okroglo obletnico so že proslavili s številnimi zanimivimi dogodki, kar nekaj se jih bo zvrstilo tudi v drugi polovici jubilejnega leta. Po statističnih podatkih iz leta 2016 ima 13.385 prebivalcev in nemalo teh je potomcev mož in žena, ki so se v mesto naselili takoj po vojni, ko Nove Gorice pravzaprav - sploh še ni bilo.

Mesto Gorica naj bi po francoskem predlogu razmejitve leta 1946 pripadlo Italiji. V upanju, da razmejitev ni dokončna, so na slovenski oziroma jugoslovanski strani že od konca leta 1946 načrtovali gradnjo mestnega središča za tisti del zahodne Slovenije, ki je bil nato po pariški mirovni pogodbi dodeljen Jugoslaviji. Aprila leta 1947 je pri okrajnem odboru Gorica v Ajdovščini, takrat še v coni B med zavezniško in jugoslovansko vojaško oblastjo porazdeljene Julijske krajine, pričel delovati poseben odbor z nalogo, da pripravi vse potrebno za pričetek gradnje novega mesta. Odbor je kot možni lokaciji zavrnil Ajševico in Ajdovščino, se odločal med šempetrsko in solkansko varianto, a ga je pred dokončno odločitvijo prehitela priključitev. Gorica, stoletno središče Slovencev ob Soči in njenih pritokih je prišla pod Italijo, na naši strani pa se je začela rojevati nova Gorica.

"Temeljni kamen Nove Gorice so postavili 16. junija 1948, a prve mladinske delovne brigade, ki so začele graditi mesto, so prišle že decembra leto prej," začne pripoved o rojstvu novega mesta zgodovinar Branko Marušič, ki na tem območju živi že od malega, zato pozna in hkrati "živi" to vzdušje.

"Gradnja Nove Gorice je imela vrsto učinkov. Prvi je bil povsem praktične narave, ljudem je takratna oblast pač morala dati bolnišnice, šole in trgovine. Na drugi strani pa je bil na pohodu socializem, zato je bilo potrebno pokazati tudi rezultate. In kaj bi bilo lahko boljše od gradnje povsem novega mesta? Vendar Nova Gorica ni služila zgolj kot manifestacija ideologije, marveč je bila v enaki meri tudi prikaz nacionalnega ponosa, zlasti zaradi odnosov med Slovenci in Italijani, ko je stoletno sožitje od sredine 19. stoletja, zlasti pa s prihodom fašizma, dobivalo podobo pravega mednacionalnega konflikta", pravi Marušič.

Meja je za vedno zaznamovala ljudi in življenje na tem območju, dodaja eden od predstavnikov mlajše generacije, Andrej Ferletič iz Goriškega muzeja. "Po 2. svetovni vojni, ko je Gorica pripadla Italiji, je bilo potrebno na novo vzpostaviti to središče, mesto, ki se je počasi rojevalo, je že takrat predstavljalo okno v svet tako Kraševcem, Vipavcem, Tolmincem, kot tudi bližnjim prebivalcem. To je bil političen projekt tedanje oblasti, mesto, ki bo sijalo preko meje in pokazalo, da smo tudi Slovenci sposobni ustvarjalci."

A kako je nasilna razmejitev vplivala na življenje navadnih prebivalcev, ki so se na to območje preselili, da bi pomagali graditi mesto, pa tudi zato, ker po vojni prav veliko možnosti za bleščeče življenje niso imeli? 

Mesto, ki je raslo na pokopališču

"Ko sem prišla iz nemške internacije, ni bilo doma ničesar, niti postelje ali strehe nad glavo nisem imela. Zato smo poskušali najti nove priložnosti za življenje in Nova Gorica je bila ena od takih priložnosti," razlaga 89-letna Marija Ličen, ki je v začetku 50. let pričela delati v tamkajšnjem Meblu. "V Novi Gorici takrat ni bilo ničesar. Mi smo kopali prve odtoke za vodo nasproti avtobusne postaje, pri ruskih blokih. Tam je bilo takrat goriško pokopališče, zato dostikrat slišimo, da je mesto dobesedno zraslo na krstah. Delali smo udarniško, brez plačila. Prihajale so družine s Krasa, Vipavske, iz bližnjih hribovskih vasi, pa tudi Bosanci, Srbi, Makedonci. Nekateri so ostali tu in si ustvarili družine, drugi so se vrnili nazaj. Mesto pa je počasi raslo in dobivalo današnjo podobo," pravi in dodaja, da težav s prebivalci na drugi strani meje niso imeli - če so upoštevali pravila, ki so veljala za obmejno življenje. 

V obdobju od septembra leta 1947, ko je bila začrtana nova meja z Italijo, do leta 1955, ko je bil sprejet Videmski sporazum, je bila državna meja hermetično zaprta in skoraj ni bilo čezmejnega sodelovanja na obmejnem območju. Videmski sporazum je s prepustnicami omogočil prebivalcem, krajevnim skupnostim in občinam navezavo raznovrstnih stikov, od kulturni do političnih, s čimer je izginjalo nezaupanje in sovraštvo med narodoma, ki ga je zasejal fašizem, so ob simpoziju ob 70- letnici Nove Gorice zapisali organizatorji iz Goriškega muzeja.

In prebivalci, s katerimi sem se pogovarjala, pritrjujejo - trenja so počasi prehajala v pozabo. "Mejo smo prečkali s prepustnicami enkrat ali dvakrat tedensko. Tu smo dobili malo stvari, zato smo ponje hodili v Gorico. Metlo sem na primer morala kupiti na oni strani meje," pravi Marija Ličen. 

Osebne zgodbe so vedno osebne in kot take jih moramo tudi jemati. "Nam se je zdelo, da tako mora biti. Bili smo mladi, hrepeneli smo po miru, šele ustvarjali smo si življenje, zato o različnih omejitvah sploh nismo razmišljali," o življenju na meji pripoveduje 78-letna Leonarda Šircelj, ki se je v Novo Gorico preselila leta 1966, a v mestu začela delati že več kot deset let pred tem, in sicer pri tedanji Upravi javne varnosti, kjer je pomagala pri prepustnicah.

Da vse le ni bilo zgolj rožnato, pove anekdota iz leta 1957. "Prijateljica mi je dejala, naj jo pridem po službi obiskat v Solkan. Hodila sem ob železnici, na eni strani je bila Jugoslavija, na drugi Italija. Mimo je prišel sosed s konjsko vprego, konji so se zagnali vame, tako da sem padla. Natančno na mejo. Noge sem imela v Italiji, glavo pa v Jugoslaviji," se z nostalgijo spominja na stare čase. So bili dobri, če jih primerjamo z današnjimi? "Čutim nostalgijo, seveda. A mesto se še vedno razvija, ni še doseglo veličine, ki bi jo lahko in ki mu navsezadnje tudi pripada," pravi Šircljeva. 

Andrej Ferletič pritrjuje: "Razumeti, kako neko območje živi, pomeni, da živiš s tem območjem, da ga raziskuješ, da poznaš principe njegovega delovanja. Ne od danes do jutri, pač pa se ti principi oblikujejo v nekem daljšem časovnem območju. In tu se pozna hiba današnje podobe Nove Gorice. To mesto je mlado, nastalo je tudi malce pod prisilo, po sili takratnih razmer. Razvoj je zato seveda nujen."

Kaj danes mesto pomeni tamkajšnjim prebivalcem? "Meni še vedno pomeni neko središče, tu so določene inštitucije, trgovski centri, ki jih moramo obiskati, tu se odvija družabno življenje. Po drugi strani pa je to na nek način tudi mesto izgubljenih priložnosti. Glede na bližino meje, se poraja vprašanje o trgovskem, gospodarskem razvoju, ki bi lahko bil precej boljši in hitrejši," opozarja Ferletič. 

Leonarda Šircelj, predstavnica starejše generacije, pritrjuje: "Mesto je moje, zato mi je pri srcu. Ne morem pa zanikati, da bi si želela hitrejšega razvoja, predvsem kar se tiče izobraževalnih ustanov."

Morda bi pogled v zgodovino, ki bi morala biti učiteljica, pa je to žal vse preredko, prinesel katarzo in hitrejši razvoj. Sodelovanje med občinama Nova Gorica in Gorica je leta po vojni namreč postalo odmevno tudi v Evropi kot vzoren primer dobrega sodelovanja med obmejnimi območji z različnim političnim sistemom. Sodelovanje je dalo spodbudo tudi za sklenitev Osimskih sporazumov, ki so dokončno zakoličili državno mejo, so zapisali ob simpoziju v Goriškem muzeju.

Za Goriško pa so bili sporazumi pomembni tudi zato, ker so posredno omogočili izgradnjo ceste v Goriška Brda, elektrarne na Soči, novega mejnega prehoda v Vrtojbi in avtocestne povezave z Razdrtim. Z odpravo kontrole na državni meji in vstopom Slovenije v Evropsko unijo so bili ustvarjeni pogoji za izkoriščanje komparativnih prednosti, ki jih nudi obmejno območje, je na simpoziju dejal sociolog in diplomat Jože Šušmelj. Vsaj v teoriji, saj domačini opozarjajo, da praksa tu šepa. 

Kakšna je torej prihodnost Nove Gorice, najmlajšega slovenskega mesta? "Narod si bo pisal sodbo sam. Tudi Nova Gorica kot mesto si jo bo pisala sama. Tisti, ki jo upravljajo, morajo imeti vedno v mislih, da je življenje nenehno iskanje novih rešitev in tudi tu mesto ne sme zaspati. Mora biti budno, na preži, iskati priložnosti," (optimistično) zaključuje Andrej Ferletič.