Razkrivamo: Kakšna je strategija upravljanja s kapitalskimi naložbami države?

Pisci dosti prostora namenjajo boljšemu poslovanju in korporativnem upravljanju ter višji dobičkonosnosti podjetij. Donosnost kapitala, ki je bila leta 2013 zgolj 2,9 odstotkov, pa še to zgolj, če ne upoštevamo rezultatov bank, naj bi bila že prihodnje leto 6,5 odstotkov, leta 2020 pa že 9 odstotkov. Ni pa povsem jasno, kako naj bi to dosegli.

Država je imela lastniške deleže v 107 podjetjih, med katerimi je tudi tistih 15 s seznama za prodajo. Tako naj bi državi na koncu ostali deleži v 92 podjetjih. Glede teh pa Dušan Mramor ne odloča, katera so strateška in katera se lahko prodajo. Strategija postavlja le pravila, po katerih naj bi podjetja razvrščali med strateška, pomembna in portfeljska.

A dokler ne vemo, kakšno državo bi radi imeli in kaj od nje pričakujemo, se Mramor zanaša na učbeniške kriterije. Strateško pomembna naj bi bila tako predvsem podjetja, ki bdijo nad infrastrukturo, torej cestami, železnicami celo telekomunikacijami. Tu pa Mramor le dopusti prodajo Telekoma in prizna, da bi tudi od zasebnega, tujega lastnika lahko zahtevali izpolnjevanje določenih ciljev. Strateška naj bi bila tudi podjetja, ki upravljajo z naravnimi monopoli. Tu pa poleg samega pristanišča eksplicitno omenjajo tudi Luko Koper, čeprav je to zgolj koncesionar v pristanišču.

V ločeni Strategiji slovenskega bančnega sektorja, Mramor navaja, da bomo pri bankah morali izpolniti zaveze, ki smo jih dali ob državni pomoči bankam. To pa pomeni prodajo celotne NKBM, v NLB pa bi obdržali 25 odstotkov in 1 delnico. A tu preseneti. NLB ne bi neposredno prodal, pač pa omenja možnost javne ponudbe delnic (angl. IPO, initial public offering), pri čemer bi poskrbel, da bi bilo lastništvo razpršeno. To pomeni, da bi država oziroma politika, kljub prodaji večinskega deleža, ostala največji lastnik in tako ohranila ves vpliv v banki.

Ni pa jasno, kako namerava to uskladiti s kriterijem maksimiziranja cene pri prodaji, saj prodaja manjših paketov delnic ne prinaša prevzemne ponudbe in to prej pomeni manjšo kupnino. Pa tudi vprašanje, ali bi bili, vsaj domači investitorji, pripravljeni svoje prihranke vložiti v banke, v katerih so že izgubili vse svoje vložke v delnicah in obveznicah.

Neposredno uvrstitev podjetij pa najdemo v ločeni Strategiji za sektor zavarovalništva, kjer Mramor predlaga, da bi Zavarovalnico Triglav in Pozavarovalnico Sava uvrstili med pomembne naložbe, da bi torej država obdržala zgolj 25 odstotkov in eno delnico.

Po prebranem je kar težko verjeti, da naša politika razmišlja o kakršnem koli resnem umiku iz gospodarstva, saj ne kaže, da se je pripravljena odreči vplivu. To pa pod vprašaj postavlja ne le kupnine, ampak tudi kupce; kdo bi namreč vlagal v podjetja, kjer tvega, da se mu bo v poslovanje vmešavala politika. Zadnje izkušnje z imenovanjem nadzornikov v SDH in pričakovane kadrovske menjave v DUTB, pa kažejo, da so, brez umika države iz gospodarstva, tudi te tri Strategije zgolj seznam želja.