FOTO: Prstani, ure, svečniki, figure, stoli – Sevničan ustvarja iz vinske trte

Življenje Rudija Amerška iz Žurkovega Dola v sevniški občini se je obrnilo, ko se je pred 17 leti predčasno upokojil, ker ga je zadela kap. Ko je okreval, je imel naenkrat preveč časa, bilo mu je dolgčas. Prej je namreč delal kot voznik v Kopitarni Sevnica in ga pogosto ni bilo doma. Vajen je bil biti ves čas v pogonu. Vprašal se je, kaj bi lahko počel? Spomnil se je na očeta, ki je izdeloval kopita za puške in pohištvo ter kako mu je kot mlad pomagal. In tako se mu je praktično čez noč utrnila ideja. "Prijateljem sem rekel: začel bom izdelovati stole iz vinske trte, pa so se mi vsi smejali. So rekli, zdaj se ti je pa začelo že mešati. Sem rekel: ne, res bom začel, iz trte še nihče ne dela," se je svojih začetkov spomnil Sevničan.

Zaradi dobre ideje vstane tudi sredi noči

Tako se je njegova ljubezen do vinske trte začela in nato prerasla v strast. Že na začetku mu je šlo dobro, čeprav mu nihče ni pokazal in ga usmeril, kako naj se loti dela. "Ni bilo trenutka, da bi se mi kaj zalomilo in bi zato obupal," je ponosen.

A zakaj ravno vinska trta, nas je zanimalo, medtem ko smo ga opazovali, kako rezlja v les in iz njega nastaja Kristusov obraz. "Zato, ker je nekaj posebnega, ker smo Slovenci ljubitelji vina," je odgovoril. Njegov prvi izdelek je bil križ, nato stol in tako vedno več različnih predmetov: mize, prstani, ure, svečniki, vaze, ovoji za steklenice, predmeti za v steklenice, figurice … "Praktično je ni stvari, ki je ne bi naredil in se je ne da narediti, še avto bi izklesal," se je nasmejal Ameršek. Idej mu nikoli ne zmanjka. Trenutno premišljuje, da bi se lotil okvirjev za očala. "Največ razmišljam in največ idej dobim ponoči. Vstanem sredi noči, grem v delavnico in začnem delati. Ali pa si vsaj zapišem na list, da mi misel ne bi ušla. Kar vidim, kaj bi napravil," je bil navdušen.

Trto kupuje prek oglasa v časopisu

Na začetku je Ameršek izdeloval iz lastne trte, saj se je odločil, da svoje vinograde opusti. Zdaj jo dobiva prek oglasa. "V časopis Obzornik napišem, da kupujem posekano vinsko trto in potem me pokličejo. Nato grem pogledat, ali je v redu in jih izberem," je razložil. Na začetku je sicer pokupil kar vse, ne da bi izbiral, pa so včasih pristale še v peči, ker niso bile uporabne. Danes že točno ve, kakšno potrebuje. "Za stol potrebujem tako, za prve noge tako, za zadnje spet drugačno, pa dolžina je pomembna in kako ravna ali zvita je. Če je zelo zvita, je primerna za svečnike ali za križe, da so bolj zanimivi, da imajo izrastke in da niso kot iz običajnega lesa."

Trta, ki jo Sevničan kupi, mora biti posekana pozimi. Takrat namreč les miruje in vsebuje najmanj vlage. Ko jo pripelje domov, jo najprej skrajša na primerno dolžino, nato odstrani skorjo in potem se mora sušiti eno leto. "Trta v tem času razpoka. To je normalno in les zato ni zanič, kot mnogi mislijo. Nato razpoke zapolnim z žagovino, pobrusim in začnem delati," je Ameršek opisal postopek dela. Ker je na primer stol sestavljen iz več delov, mora dobro razmisliti in pogledati, kateri del trte bo uporabil, kako jo bo odžagal, saj je zvita in le redko popolnoma ravna. Da izdela en stol, potrebuje približno 14 dni.

Večino naredi ročno, stroje uporabi le, ko les razžaga in pobrusi. Različni noži, dleta in ostalo orodje za rezbarjenje so zato stalnica v njegovih rokah. Zanimalo nas je, ali zato trpijo njegove roke, se pogosto ureže? "Le redko, včasih dobim kakšno manjšo ureznino. Res pa je, da sem si dvakrat z brusilnikom močno posnel kožo na prstu," je pokazal prst.

Ameršek se včasih seveda tudi zmoti, morda pregloboko zareže v les ali ga preveč pobrusi. A to ni problem, je povedal. "Če na primer zvrtam luknjo na napačnem mestu, iz istega materiala naredim čepek, ga zabijem v luknjo, pobrusim in tako zakrijem. Ali pa zarežem malo drugače, pa je." Skratka, vsako napako se da popraviti. Ne zgodi se, da bi mogel les zavreči.

'Vse, kar naredim, mi uspe in zato sem zadovoljen'

Rudi Ameršek je tako večino časa v svoji delavnici, celo ob nedeljah. V vinski trti je našel smisel in sprostitev. "Preprosto uživam v tem. Vse, kar naredim, mi uspe in zato sem zadovoljen. To res počnem z ljubeznijo in veseljem," so mu zasijale oči.

Pred petimi leti se je navdušil še nad enim lesom, pravzaprav nad vinskimi sodi. Ker mu je zmanjkalo posušene trte in ni zdržal, ne da bi ustvarjal, se je lotil sodov. Iz njih zdaj dela stole, mize in ure. A še vedno mu je trta bolj pri srcu.

Ko spoznaš Rudija Amerška, že po kratkem pogovoru ugotoviš, da je dobrovoljen človek z umetniško dušo. Privlači in veseli ga vse, kar je drugačno, ne povsem običajno. Zato nas ni presenetilo, ko je povedal, da se je ukvarjal tudi z gojenjem buč, ki jih je vozil na tekmovanja. "Največja je bila težka 290 kilogramov. Z viličarjem smo jo morali naložiti." Lani je ljubiteljsko gojil sončnice, letos bo fižol. Zakaj ravno fižol, nas je zanimalo? "Preprosto zato, ker mi je fižol všeč kot rastlina," se je iz srca nasmejal.