Pravni zastopnik Matevž Krivic opozarja, da bo pot do morebitnih odškodnin dolgotrajna. (Foto: POP TV)

Pravni zastopnik Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije Matevž Krivic je sporočil, da je sodba mariborskega sodišča prva, v kateri je sodišče pritrdilo njihovemu stališču, da roki za odškodninske tožbe izbrisanim še niso zastarali. Je pa pred zavzemanjem političnih stališč o odškodninah po njegovem treba počakati, da se sodna praksa ustali. Kot navaja, je njihovo društvo do zdaj namreč že večkrat ponovilo stališče, da država šele s tako dopolnilno odločbo posamezniku prizna, da je bil izbris tudi v njegovem primeru nezakonit in da zato šele od prejema take odločbe zanj začne teči triletni zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe, ''vendar so sodišča do zdaj takšno mnenje bodisi zavračala bodisi še bolj pogosto kar ignorirala, in celo tožniki se večinoma niso sklicevali nanj, ker ga niso poznali''.

Pač pa Krivic poudarja, da je treba pred zavzemanjem političnih stališč do vprašanja odškodnin "počakati, dokler se sodna praksa, ki je pri tem vprašanju še povsem na začetku, ne ustali oziroma se v njej ne razjasni zlasti zgoraj omenjeno temeljno vprašanje, kdaj začne teči triletni zastaralni rok za vlaganje odškodninskih tožb". Takšno je, kot navaja, tudi stališče notranjega ministrstva oziroma ministrice Katarine Kresal. "Zaradi dosedanjih zelo različnih stališč posameznih sodišč – tako rekoč niti dve dosedanji sodbi si glede tega nista enaki – to vprašanje tudi na pritožbeni stopnji gotovo še ne bo razjasnjeno in bo potrebno počakati najprej na odločitve vrhovnega sodišča ob vloženih revizijah, nato zelo verjetno še na odločitve ustavnega sodišča ob ustavnih pritožbah. Če bi bile vse te odločitve za izbrisane neugodne (delno ali v celoti), pa bo potem gotovo prišlo še do pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu," navaja.

Ne dvomi, da bodo "tisti skrajno redki, ki bodo za to mučno pot imeli dovolj vztrajnosti in predvsem denarja, vsaj v Strasbourgu dosegli priznanje pravice do odškodnine", se pa sprašuje, "koliko od vseh nas bo takrat še živih". "Zato je za vse množice izbrisanih, ki o denarju za drage odvetnike lahko samo sanjajo, seveda edina realna možnost zakonsko priznanje pavšalnih odškodnin – podobno kot za žrtve vojnega in povojnega nasilja – koliko je to realno pričakovati od te domnevno pravne in socialne države, je pa seveda spet posebno vprašanje," zaključuje.