Zgodba se je začela leta 2007, ko je 18. decembra z zapadlostjo 5. januar 2008 na naslov Zorana Vaskrsića priromal račun javnega podjetja Vodovod-kanalizacija d.o.o. Ljubljana, izhaja iz poročila ministrstva za pravosodje in javno upravo. Na predlog upnika JP Vodovod-kanalizacija d.o.o. Ljubljana se je postopek izvršbe zoper dolžnika Vaskrsića začel na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2. junij 2009, zaradi izterjave glavnice 124,38 evra in stroškov postopka. Predlog izvršbe je glasil na rubež premičnega premoženja dolžnika, vendar prvega rubeža dne 7. januarja 2010 izvršitelj ni mogel opraviti, ker dolžnika ni bilo doma.
Pri drugem izvršilnem dejanju je bila prisotna žena
Izvršitelj se je pri Vaskrsiću znova oglasil 29. aprila 2010, ko je ob navzočnosti dolžnikove žene pregledal prostore v mansardi stanovanjske hiše (dolžnikovo stanovanje) in ugotovil, da so opremljeni le s starejšo osnovno stanovanjsko opremo. Dolžnikova žena je takrat povedala, da dolžnika ni doma in da nima gotovine za poplačilo dolga. Istega dne je nato izvršitelj dolžnika z dopisom dodatno pozval k plačilu dolga, a se dolžnik na poziv ni odzval. Zato je izvršitelj upniku predlagal, da nadaljuje postopek izvršbe z drugimi izvršilnimi sredstvi, sodišču pa predlagal ustavitev postopka na premičnine. Na dan te ugotovitve je dolg znašal 516,44 evra.
Nepremičninska izvršba je bila dovoljena s sklepom 17. junija 2010, ki je bil dolžniku vročen 21. junija 2010. Prevzela ga je njegova žena. 2. marca 2010 se je zoper Vaskrsića začel še en postopek izvršbe, in sicer na predlog upnika lizingodajalca, zaradi izterjave glavnice 1.575,98 evra in stroškov postopka. Ta postopek je vodilo Okrajno sodišče v Ljubljani. Dovoljena pa so bila naslednja sredstva izvršbe: rubež plače dolžnika, rubež dobroimetja dolžnika na računu pri organizaciji za plačilni promet, rubež premičnega premoženja dolžnika in rubež nepremičnine (sporne hiše).
Okrajno sodišče v Litiji je postopek elektronsko prevzelo 8. aprila 2010. 20. avgusta 2010 je sodišče prejelo obvestilo, da je terjatev drugega upnika, lizingodajalca, v celoti poravnana iz denarnih sredstev dolžnika pri banki, zato je bil postopek te izvršbe ustavljen 31. avgusta 2010. Nato je postopek izvršbe na nepremičnino dolžnika tekel le še v korist pristopnega upnika podjetja VO-KA.
Javna dražba hiše
7. oktobra 2010 so izvedli prvo javno dražbo nepremičnine dolžnika, na katero je bil dolžnik pravočasno in pravilno vabljen. Dolžnik je bil vabljen tudi na drugo dražbo 18. novembra 2010, na kateri so po znižani vrednosti za 70.000 evrov (glede na tržno vrednost 140.000 evrov) nepremičnino tudi prodali. 29. novembra 2010 je pritožbo dolžnika obravnavalo tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki jo je zavrnilo. Poudarili so, da je bil dolžniku sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba na njegovo nepremičnino, vročen 21. junija 2010 in ga je prevzela njegova žena.
Za vsa druga pisanja pa je dolžnik prejel obvestilo v poštni predalčnik s pozivom, da jih dvigne na pošti v roku 15 dni in ker jih ni dvignil, so mu bila sodna pisanja nato puščena v hišnem predalčniku, a nanje ni reagiral. Tega neodziva na pisanja po mnenju višjega sodišča ni možno razlagati drugače kot tako, da je stvar plačila terjatve prepustil prisilni izvršbi in s tem privolil v opravo dovoljenih izvršilnih dejanj ter tudi poplačilo terjatve s prodajo njegove nepremičnine. Za nastalo situacijo dolžnik sedaj ne more kriviti drugih, ker je posledica zgolj in izključno njegovega ravnanja, so višje sodišče povzeli na ministrstvu za pravosodje.
Zakaj niso ustavili prodaje?
Iz dosežene kupnine za prodano nepremičnino so se poplačali najprej izvršilni stroški upnika (fizične osebe), prednostna terjatev Dursa iz naslova davka na promet nepremičnin, terjatev zastavnega upnika – banke v višini 58.887,67 evra in terjatev upnika (fizične osebe) v višini 5.895,22 evra. Presežek kupnine v višini 3.698,60 evra je pripadel dolžniku.
Kaj pravijo pri varuhu človekovih pravic?
''Če bi dolžnik svoje obveznosti izpolnil, do izvršilnega postopka sploh ne bi prišlo,'' so izpostavili pri varuhu človekovih pravic. Poudarili so še, da zgolj zasledovanje interesa upnika ne sme pripeljati do tega, da bi bile ogrožene temeljne pravice dolžnika (npr. njegovo dostojanstvo, temelji njegovega ekonomskega in socialnega obstoja). Zavedajo se, da vsaka prisilna deložacija predstavlja stisko za posameznika in njegovo družino, vendar je narejena na podlagi pravnomočne sodne odločitve.
Ureditev, ki omogoča prodajo dolžnikove nepremičnine in zgolj zasleduje cilij, da se upniku v izvršilnem postopku omogoči, da pride do poplačila svoje terjatve, je sicer upravičena in legitimna, vendar pa po oceni varuha ni povsem v skladu z enim od načel pravne države - z načelom sorazmernosti. Zato prodaja nepremičnine zaradi izterjave denarne terjatve v izvršilnem postopku lahko predstavlja za dolžnika nesorazmerno težo in so lahko bistveno prizadete njegove človekove pravice, zlasti lastninska pravica, njegovo dostojanstvo in ekonomski ter socialni položaj. Na to so že opozorili ministrstvo za pravosodje in javno upravo. Pojasnila še čakajo.
Pri varuhu so še dodali, da ''praksa kaže, da se posamezniki slabše oziroma slabo znajdejo v vlogi dolžnika, saj v večini primerov ne poznajo pravil postopka in s tem tudi ne možnosti za zavarovanje svojih pravic, ki jim gredo kot dolžnikom v postopku izvršbe''.
''Pri tem so posamezniki, ki jim je naložena obveznost, da se morajo iz posamezne nepremičnine izseliti in jo izprazniti, predhodno praviloma tudi seznanjeni s takšno obveznostjo zato, da si lahko pravočasno začno urejati svoje stanovanjsko vprašanje. Žal nekateri posamezniki tudi takšnih sodnih odločitev ne jemljejo resno in začnejo ukrepati šele tik pred samo deložacijo – ko pa možnosti dolžnika, da bi preprečil deložacijo, praktično ni več,'' so zaključili na Uradu varuha človekovih pravic.
KOMENTARJI (154)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.