Nezdravi delovni pogoji, pri katerih so delavci izpostavljeni hrupu, nosijo težka bremena ter se zaradi izpostavljenosti težkim kovinam in strupom dolgoročno celo zastrupljajo in umirajo. Poklicne bolezni so bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih razmer na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan, in so v registru poklicnih bolezni. Področje ureja Zakon o poklicnem in invalidskem zavarovanju, kaj vse pa se lahko dejansko šteje za poklicno obolenje, pa določa pravilnik. V njem je 92 skupin poklicnih bolezni, diagnoz pa okoli 200.
Na papirju sistem deluje, v praksi pa dobi človek vtis, da poklicnih obolenj domala ni. Pri nas zaposleni še vedno zbolevajo za zelo arhaičnimi poklicnimi boleznimi, kot so silikoza, sideroza, azbestoza ali poklicna naglušnost, sistemske zastrupitve z industrijskimi strupi, težkimi kovinami, rak ali genske okvare pa so zamolčani, zanikani in sprejeti z dvomom o neposredni povezavi z industrijskimi dejavniki. Industrija kljub temu ne predstavlja zgolj hudega pritiska na okolje, ampak pušča neizbrisno sled tudi na zdravju ljudi.
Šuštar: Cinkarna ne zastruplja le okolja, temveč tudi svoje delavce
Za oris situacije vzemimo kar primer Cinkarne Celje in Celjske kotline, ki je bila zaradi alarmantnih analiz ter prisotnosti težkih kovin, svinca, cinka, kadmija, talija in titanovega dioksida, zadnjih nekaj tednov bolj na očeh javnosti. Boris Šuštar iz Civilne iniciative Celje tako trdi, da je bil v imenu napredka, industrije in kapitala namerno zamolčan celotni niz poklicnih obolenj, ki so bila posledica hudega zastrupljanja z nevarnimi snovmi kot tudi nezdravih delovnih pogojev v celjski cinkarni.
Med cinkarniškimi delavci je bila tako pogosta t. i. bolezen črnih nog, pri kateri se delavcem zaradi postopnega popuščanja delovanja ledvic v noge steka vse manj krvi in noge začnejo temneti. Sledijo težave s hojo, v končni fazi pa tudi gangrena in dokončna amputacija nog. Šuštar trdi, da so zaradi zastrupitve obolevali tudi tehnični kadri, in ne samo delavci, kar podkrepi s primerom tehničnega direktorja Cinkarne, ki je na stara leta trpel zaradi božjastnih napadov, ki jih v mladosti ni imel. Po podatkih do leta 1990 so bili na Celjskem pogosti spontani splavi med delavkami Cinkarne, še pravi Šuštar.
Leta 1990 je bila po njegovih besedah predstavljena študija krvnih analiz med delavci Cinkarne, ki je razkrila, da je imelo 60 odstotkov zaposlenih ugotovljene kromosomske aberacije in so tako okvarjen dedni material prenesli na svoje potomce. Kot pravi, je raziskavo po nalogu Cinkarne izvedel Zavod za varstvo pri delu Ljubljana, ker pa je študijo plačala in naročila Cinkarna, so vse kopije izsledkov zasegli in niso bili na voljo javnosti.
Za izsledke študije smo zato zaprosili tudi ljubljanski Zavod za varstvo pri delu, a nam je predstojnik Marij Bilban povedal, da podatkov nimajo na voljo, saj se je veliko dokumentacije med njihovo selitvijo v nove prostore pred šestimi leti izgubilo.
Še vedno aktualni so po Šuštarjevih besedah problemi zaradi izpostavljenosti delavcev titanovemu dioksidu. Pogoste so krvavitve, pod maskami se pojavijo rdeči izpuščaji, še huje pa je to, da nekateri delavci v pakirnici ne nosijo mask in nezaščiteni vdihavajo zrak, prepojen s strupenim prahom. Poraja se tudi vprašanje, kako pogosto obolevajo delavci za rakom, saj je po zagotovilih Šuštarja incidenca raka na Celjskem nad slovenskim povprečjem, medtem ko v Cinkarni pravijo, da je obolelost za rakom na Celjskem primerljiva s slovenskim povprečjem.
Cinkarna Celje: Hujših poklicnih obolenj v Cinkarni ni
Vodstvo podjetja svoje trditve, da na Celjskem število obolelih za rakom ne izstopa, podkrepi z zadnjo študijo Onkološkega inštituta in izpiski iz registra raka. Sodeč po študiji iz leta 2011 je incidenca raka na Celjskem primerljiva s slovenskim povprečjem, rak pa je posledica staranja prebivalstva in ne neposredna posledica industrijskega onesnaževanja.
Tehnična direktorica Cinkarne Nikolaja Podgoršek Selič v odgovoru na naše novinarsko vprašanje zapiše: "V vseh letih obratovanja obstoječega proizvodnega programa pri pregledih nismo zasledili poklicnih obolenj. Poročila pregledov tudi ne navajajo poškodb kromosomskih aberacij. Po Mednarodni klasifikaciji bolezni MKB izstopajo pri naših delavcih iz povprečja motnje metabolizma maščob, bolezni gibal, povišan krvni pritisk in okvare sluha. Indeks bolniškega staleža je po metodologiji Inštituta za varovanje zdravja v Cinkarni le malenkost višji (4,36 odstotka) od slovenskega povprečja (4,20 odstotka) in nižji od povprečja v Celju (4,80 odstotka)." Navedb o študiji, ki naj bi razkrila kromosomske aberacije, ne komentira, saj da v Cinkarni ne razpolagajo s temi podatki.
Dodič Fikfakova: V Sloveniji ni nikomur v interesu odkrivati poklicnih obolenj
Kot pravi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak, ni bil od leta 1990 na Celjskem potrjen niti en primer poklicnih obolenj, povezan z zastrupitvami s težkimi kovinami. Registra ni, zabeležene statistike pa ne odsevajo dejanskega stanja in obsežnosti problema, poudarja Dodič Fikfakova.
Pred letom 1990 je bilo v Sloveniji registriranih več kot 800 poklicnih bolezni na leto, zdaj le še okoli 30. To ne pomeni, da jih ni, temveč so očem skrite ali jih zdravijo kot nepoklicne bolezni – tudi zaradi zakonodaje, ki je pisana na kožo delodajalcem, in ne zaposlenim. Kot zatrjuje Dodič Fikfakova, je neefektivno odkrivanje poklicnih bolezni posledica zlagane politike in prikrivanja, ki ga dovoljuje slovenska zakonodaja. V interesu delodajalca gotovo ni, da poklicno bolezen odkrije, ker je to povezano s stroški. Po zakonodaji lahko odkrivanje poklicnih obolenj steče le po prijavi delodajalca, ki delavca po sumu, da trpi zaradi poklicne bolezni, napoti na pregled k pooblaščenemu zdravniku.
"Specialista medicine dela plača sam delodajalec, ki ustvarja nezdrave delovne pogoje, če pa specialist medicine dela bolezen le odkrije, ga lahko delodajalec odpusti oziroma z njim prekine pogodbo. Ker je zakonodaja napisana tako, da tudi če kdo želi odkriti poklicno bolezen, je ne more. V njej namreč piše, da ko delodajalec posumi, da ima zaposleni poklicno bolezen, ga pošlje k zdravniku, naj odkrije, ali gre za poklicno bolezen ali ne. To je nesmisel," poudarja Dodič Fikfakova. Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa je prav tako prepričana, da bi morali letno odkriti med 500 in 800 primerov poklicnih obolenj.
Začaran krog je sklenjen, Dodič Fikfakova pa trdi, da ni očitno nikomur v interesu, da bi poklicne bolezni odkrival, delavci pa bodisi ne vedo, da imajo poklicno bolezen, bodisi se o tem bojijo spregovoriti, da ne bi ostali brez dela. Bolezen lahko sami ugotovijo in dokažejo le na podlagi dragega samoplačniškega pregleda ali preko sodnega izvedeništva, kar pa predstavlja finančno breme, postopki pa se po navadi vlečejo več let, prizadeti delavci pa nemalokrat ostanejo brez dela in osnovnih sredstev za preživetje.
Slovenija na repu Evrope
Država plačuje odškodnine le pri dokazanih azbestnih boleznih, dokazovanje ostalih poklicnih obolenj, povezanih z dolgotrajnim zastrupljanjem, pa je težko in domala nemogoče, pravi Dodič Fikfakova. Tudi ko ljudje umrejo, denimo za pljučnim rakom, se ne razpravlja, ali je morda zbolel zaradi razmer na delovnem mestu. Stanje je slabo, v Sloveniji pa imamo resne težave pri odkrivanju poklicnih bolezni.
Sedanji sistem omogoča in vzpostavlja navzkrižje interesov med interesi kapitala in interesom zdravstva, neučinkovite pa so tudi invalidske komisije in državni inšpektorat za delo, saj je poklicnih obolenj ugotovljenih krepko manj kot v državah Unije. V Nemčiji je bilo leta 2005 ugotovljenih 14.920 primerov poklicnih bolezni. Vzroki za neučinkovitost so lahko tudi finančni.
Številni primeri silikoz, sideroz, profesionalnega ekcema, naglušnosti, astme, slabokrvnosti, raka ali sistemskih odpovedi ledvic zaradi zastrupitve s težkimi kovinami in strupi ostajajo tako še naprej skriti, saj se jih zavestno ne odkriva, poudarja Dodič Fikfakova, do spremembe zakonodaje, ki naj bi jo na ministrstvu za zdravje že pripravljali, pa bo ostal sistem, kot kaže, še naprej okorel, neučinkovit in krivičen do delavcev, ki za majhne plače tvegajo svoje zdravje in življenja.
KOMENTARJI (79)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.