Požrtvovalni in srčni reševalci rešujejo zastarel sistem in slabe razmere

In hiter dostop do nujne medicinske pomoči pri nas ni problem samo odročnih krajev in vasi. Je, kot smo ugotovili na terenu, tudi problem velikih urbanih naselij. Tudi na obrobju Ljubljane lahko na reševalce čakate 15 minut, ker 35 kilometrov daleč hitreje pač ne gre. V krajih z nekaj tisoč prebivalci lahko ponoči dežura en sam zdravnik, ki, ko gre na teren, dežurno ambulanto zaklene in pusti prazno tudi več ur. Kar je pri srčnih zastojih ali hudih poškodbah s krvavitvami lahko usodno. Problem so še nespretni vozniki, pa vedno bolj centralizirane reševalne službe z vedno večjimi razdaljami do ljudi v stiski in tudi to, da se pri nas že desetletje in več predvsem pogovarjamo o tem, da bi kupili ali najeli en (1) reševalni helikopter.

Sistem je slab in ima veliko pomanjkljivosti. Premalo mu namenjamo denarja, zato v njem dela premalo ljudi, ki nimajo najboljše opreme. A delajo s srcem in se razdajajo preko meja. In prav to nas je zanimalo v sobotnem inšpektorju. Kdo so ljudje, ki sredi noči vstanejo in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tujega? Jih je na cesti strah in ali med vožnjo razmišljajo, kaj jih čaka na kraju nesreče? Kako težko je obravnavati najtežje bolnike v 35 let stari urgenci, ki ima povrh vsega še premalo zaposlenih.

Bili smo v Mozirju, od koder ob vikendih in ponoči en zdravnik, diplomirana medicinska sestra in zdravnik reševalec skrbijo za 508 kvadratni kilometrov veliko območje vse do Logarske doline, Matkovega in Robanovega kota – od Mozirja so oddaljeni več kot 40 kilometrov. V poletnih vikendih je tam poleg 17 tisoč domačinov lahko še enkrat toliko turistov, za katere skrbijo trije ljudje. Kako težko dostopni so kraji, ki jih pokrivajo, kakšne so ceste in kako naporno je delo dežurne ekipe. Na lastni koži smo izkusili, kako hudo je reševalni ekipi, ko na kraju nesreče kljub znanju in naporom ponesrečencem ne morejo več pomagati.

Bili smo tudi na obali, kjer je te dni okoli 100 tisoč turistov, ki število ljudi, ki jih pokriva Prehospitalna enota Obala, v poletnih mesecih podvoji. Tudi zato imajo tam tudi reševalca na motorju, ki je hitrejši in okretnejši od reševalnega vozila in pogosto na mesto nesreče pride prej. A pri nas še vedno čakamo sistemsko ureditev, ki bi kljub več uspešnim pilotskim programom le priznala, da reševalce na motorjih potrebujemo povsod. Reševalce na motorju imajo tudi v Ljubljani in tudi tam imajo na terenu enake težave, kot na obali. Deluje v okviru Reševalne postaje Ljubljana, ki smo jo obiskali sredi tedna in tudi tam preverjali, v kakšnih razmerah delajo in kako izgleda njihov delovni dan. 50.000 različnih intervencij vsako leto opravijo njihovi reševalci, kar je skoraj 140 na dan. Razumljivo, saj  pokrivajo skoraj desetino ozemlja Slovenije, na katerem živi in dela skoraj 400 tisoč ljudi.

In bili smo tudi tam, kjer se običajno konča pot tistih, ki so najhuje bolni ali poškodovani - na urgenci Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. V 35 let stari urgenci morajo ljudi, ki jim življenje visi na nitki, na preiskave voziti v druga nadstropja in druge dele stavbe. Vso noč smo spremljali, v kakšnih razmerah sprejemajo ljudi, jim pomagajo v ambulanti in jih operirajo ter kako jim kljub temu uspevajo neverjetne reči.

Sobotni inšpektor je klic na pomoč. Klic na pomoč odgovornim za nujno medicinsko pomoč pri nas, da končno ustvarijo pogoje, v katerih bodo srčni zdravniki, sestre, reševalci in kirurgi lahko počeli to, za kar so v prvi meri poklicani – reševali življenja ljudi, ki se nanje obrnejo v najbolj intimnih in občutljivih trenutkih svojih življenj. Vprašanje je namreč, kako dolgo bodo še zmogli nadčloveške napore zgolj s pomočjo svoje izjemne želje, volje in adrenalina.