In takšne odločitve niso preproste, niti jih ne sprejemamo zlahka. Sprejemamo jih odgovorno. Odgovorno do vseh deležnikov v zgodbi.
Tudi zato so bili komentarji pod članki o begunski tematiki sprva odprti, vendar je bil delež komentarjev, ki so bili v nasprotju s pravili komentiranja med njimi izjemno visok. Zelo visok je bil tudi delež komentarjev, ki bi lahko ustrezali definiciji sovražnega govora. Kot odgovorni urednik imam zakonsko dolžnost, da s svojimi sodelavci vse primere sovražnega govora prijavimo pristojnim institucijam. In to smo v uredništvu tudi počeli. Kljub nenehnim pozivom bralcem, da so takšni komentarji nesprejemljivi, opozorila niso zalegla, število takšnih komentarjev pa je doseglo mejo, ko je začelo zelo resno vplivati na naš delovni proces. Število komentarjev, ki jih je bilo potrebno odstraniti in ovrednotiti ter posredovati pristojnim, je zahtevalo vedno več ljudi in vedno več časa. Da bi temu naredili konec smo komentiranje preprosto zaprli.
Ne gre za preprečevanje svobode izražanja. Naši bralci imajo obilo drugih možnosti, da na spletu izrazijo svoje mnenje glede begunske problematike, glede na razmere pa je bilo zagotavljanje civilizirane razprave preprosto nemogoče. Zapiranje komentarjev pri določenih temah ni vprašanje omejevanja svobode govora. Naj vam pojasnim z analogijo. Svoboda govora posamezniku daje pravico, da izraža svoje mnenje. Težava pa se pojavi, ko je to njegovo mnenje žaljivo ali nezakonito in ga anonimno napiše na fasado vaše hiše. In ko to počne vedno več ljudi in je tehnično nemogoče fasado barvati dovolj hitro, je treba poiskati druge možnosti. Sploh ker ljudje zapisano na vaši fasadi pogosto enačijo z vami.
In da imamo prav dokazuje tudi praksa drugih slovenskih medijev, ki so sledili našemu zgledu in pozivu.
